Prav stik in podobnost sta ključna tudi za fotografijo – fotografija s fotografiranim načeloma deli podobnost in fizični stik - ne nazadnje gre za odtis odboja svetlobe na fotosenzibilen material. Torej nič nenavadnega, da smo fotografiji vse od njenega nastanka pripisovali posebno, skoraj magično moč. Tudi o tem, kako družba fotografiji podeljuje to moč, pa razmišlja razstava Zajčja luknja – fotografija, magija in resničnost v Cankarjevem domu v Ljubljani.

Vse od izuma je bila fotografija vedno prežeta z vero v prodorno, skoraj čarobno moč, saj je bila sposobna zajeti in ohraniti trenutek iz resničnosti. To je sredi 19. stoletja presegalo pričakovanja ljudi, zato ni nenavadno, da vse od takrat nanjo gledamo kot nekaj magičnega, nedoumljivega. Po drugi strani pa ji še vedno pripisujemo resnicoljubnost, razumemo jo kot izsek resničnosti, čeprav vemo, da je bistven del fotografije manipulacija – pa naj gre za izbor motiva ali obdelavo fotografije.

Ključen pa je seveda tudi kontekst, v katerega se umešča fotografija – našo pozornost in razumevanje usmerjajo naslovi, opisi in spremna besedila, poleg tega je naše razumevanje fotografije tudi kulturno pogojeno. Fotografija sama ne more niti lagati niti govoriti resnice, poudarja Jan Babnik, ki je z Jasno Jernejšek kuriral razstavo.

Umetniki se krovnega razmisleka dotikajo na različne načine in prek različnih tem. Fotografije Simona Mennerja nas opominjajo, da imamo vrojeno željo videti, zaznati in razločiti, ne glede na to, kaj je v našem vidnem polju. K iskanju spodbudita tudi naslov in opis serije Kamuflaža, v katerem preberemo, da so na fotografijah ostrostrelci, čeprav jih zaradi njihove profesionalnosti ne vidimo in zaznamo le fotografije narave.

Miha Godec in Valerie Wolf Gang s prostorsko instalacijo razmišljata o prihodnosti in vplivu moderne tehnologije na življenje. Gre za tridimenzionalno repliko glave Michelangelovega kipa Davida, v katerega obiskovalec postavi svojo glavo, pred njim pa se na podlagi njegovih možganskih valov razpre prostorska scena, ki se nanaša na prihodnost in vpliv moderne tehnologije na življenje. Zastavlja se torej pomembno vprašanje, kdo bo nadzoroval rabo strojev in čedalje bolj avtonomnih sistemov s področja umetne inteligence in robotike.

Na ogled je tudi Godčevo samostojno delo – fotografska in zvočna instalacija, ki nas seznani s sferično 360-stopinjsko fotografijo otoka, ki danes še obstaja, a zaradi dvigovanja morske gladine verjetno ne bo obstajal več dolgo.

Špela Škulj v delu Limbo 1 in 2 raziskuje spreminjanje zaznave krajine glede na spreminjanje položaja opazovalca. Njeno prostorsko fotografsko instalacijo namreč sestavlja sosledje slojev fotografij, ki izgubljajo svojo dvodimenzionalnost in postajajo vse bolj objektni. Tokrat je dodala tudi elemente risbe, ki v enem izmed del predstavlja gore, v drugem pa posege človeške roke. Fotografiji je posnela v Indiji in ker se ob reki Ganges veliko gradi, je v delo Limbo 2 vključila antiutopično risbo visokih nebotičnikov.

Marion Balac razstavlja posnetke zaslona Googlovih uličnih pogledov, na katerih opazimo zabrisana obličja kipov – njihov algoritem, ki samodejno zabriše vsak obraz, namreč ne loči med ljudmi in skulpturami. Jojakim Cortis in Adrian Sonderegger pa v seriji Ikone prikazujeta, kako sta v studiu izdelala rekonstrukcije ikonskih zgodovinskih fotografij, kot je denimo tista z gorečima newyorškima dvojčkoma.

Razstava je del festivala Slovenija 2050 in je nastala v sodelovanju z zavodom Membrana in revijo Fotografija. Več o fotografiji, magiji in resničnosti pa v pogovoru s kuratorjema razstave Janom Babnikom in Jasno Jernejšek v spodaj pripeti oddaji Likovni odmevi.