S knjigo Vrnitev v rodni kraj je Louis Adamič Američanom pravzaprav prvič predstavil Jugoslavijo. Foto: Moderna galerija

Kaj je pisatelj Louis Adamič leta 1932 videl v Jugoslaviji in zakaj je to izhodišče aktualne razstave v Moderni galeriji?

Louis Adamič ali življenje kot "avantura v razumevanju"

"Naključje je naneslo, da je brat sestro lahko obiskal v Beogradu, kjer je naša družina tedaj živela zaradi službe mojega očeta, ki je bil zaposlen v vojski. In moja mati, sestra Louisa Adamiča, nam je povedala, da je Louis nenadoma urgentno želel, da mu zlika modro srajco. Kajti mora na kraljevi dvor in na dvoru je bila menda tedaj modra srajca obvezna." Moram priznati, da nisem niti pomislila, da bi utegnil živeti še kdo, ki je imel stik z Louisom Adamičem, slovenskim pisateljem, ki je štirinajstleten odšel v novi svet, tam napisal prvo zgodovino delavskega gibanja v ZDA, knjigo Dinamit, s knjigo Vrnitev v rodni kraj, veliko uspešnico, Američanom predstavil Jugoslavijo, pisal o ZDA iz perspektive priseljenca, pa v knjigi Orel in Korenine o socialistični Jugoslaviji v njenih prvih letih in času preloma Tita s Stalinom, pisateljem, ki je leta 1951 skrivnostno umrl v goreči hiši, domnevno za posledicami samomora s strelom iz puške, na kateri ni bilo nobenih prstnih odtisov.

Oddaja Platforma
Louis Adamič oziroma njegovo potovanje po Jugoslaviji leta 1932 je tudi eno od izhodišč razstave Na robu - Vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji. Oboje je bilo tema oddaje Platforma, ki si jo lahko v celoti ogledate v videu v novici.

Prav zato sem se toliko bolj razveselila podatka, ki mi ga je posredoval dr. Bogo Zupančič, najboljši sogovornik za arhitekturo 20. in 30. let pri nas, da vendar še živi Adamičev nečak, igralec Andrej Kurent. Kurent se seveda stričevega obiska leta 1932 ne spominja. Je imel vendar le nekaj več kot leto. Spominja pa se pripovedi njegove matere, ki je bila edina od sorodnikov, ki so si z Adamičem redno dopisovali. V zvezi s postankom v Beogradu pove še: "Kasneje smo brali, kakšno neurje je povzročil njegov obisk. Razdelili so se tisti, ki so ga obtoževali odpadništva, in tisti, ki so bili veseli pisateljskega uspeha."

V slikovito stanovanje Andreja Kurenta na obrobju Ljubljane se bomo še vrnili …

Verjel je v preroštva in sanje. Često je govoril o svoji zmožnosti, da zna ugotoviti, kaj ga čaka

Louis Adamič o kralju Aleksandru I.

Kralj prihaja v dobrem razpoloženju, ne ve, da ga bodo kmalu ustrelili. Res?
Izvrsten dokument tistega časa je Universalov obzornik, filmski posnetek atentata na kralja Aleksandra I., katerega žrtev je bil tudi francoski zunanji minister Louis Barthou. Posnetki dogajanja so ravno prav dramatično zmontirani, komentar spremlja zvok strela. A čeprav ameriški komentator piše o navdušenem sprejemu Aleksandra I. ob njegovem izkrcanju v Marseillesu in pa da je jugoslovanski kralj na posnetku očitno dobre volje, ko prihaja utrjevat odnose Jugoslavije s Francijo in Italijo, je Louis Adamič v knjigi Moja rojstna dežela zapisal, da je Aleksandra I. pestil strah, in sicer tudi zato, ker je v Marseilles prispel na torek, tega so pa številni Srbi imeli kot dan izgube kosovske bitke za nesrečen dan. In Aleksander naj bi bil praznoveren: "Verjel je v preroštva in sanje. Često je govoril o svoji zmožnosti, da zna ugotoviti, kaj ga čaka," tako Adamič.

Adamič je že vnaprej slutil, da se bo življenje kralja Aleksandra končalo z atentatom. Foto: Moderna galerija

In Adamič je drugače kot ameriški komentator tudi razbiral Aleksandrovo obrazno mimiko ob obisku v državi, ki kot demokracija ob njegovem obisku ni mogla uvesti tako drastičnih varnostnih ukrepov, ki bi Aleksandra pomirili; varnostnih ukrepov skorajda ni bilo: "/…/ se je na njegovem spačenem obrazu risal strah. Ko je prisedel v avto k Barthouju, se je ozrl naokrog in videl, da ni skorajda nikakršnega policijskega varovanja. Tam pred njim pa so bile množice, v katerih je brez dvoma mrgolelo morilcev. Bil je v škripcih in tega se je zavedal. Kar otrpnil je … Izvil se mu je žalosten vzdih, pa ga je na sredi potlačil. Avto je zapeljal. Nekaj minut zatem je umiral od krogel/…/."

Mednarodno gangsterstvo in politika
Verjetno lahko v Adamičevem tekstu zaznamo vsaj nekaj tendencioznosti in pretiravanja, vsaj tistega domnevnega Aleksandrovega vzdiha verjetno res ni mogel zaznati. Pa vseeno je bil dober opazovalec jugoslovanske politike in tudi njenega položaja v tedanjem evropskem kontekstu. Zato želim na tem mestu navesti še en izsek iz zgoraj že citiranega poglavja Diktatura in smrt: 1929‒1934: "Marsejski zločin je bil posledica mednarodnega gangsterstva, ki je premeteno izrabljalo patološko politiko v Jugoslaviji, katere trenutno središče je bil Aleksander. Patološka politika pa je bila spet deloma nasledek istega mednarodnega gangsterstva v preteklosti. /…/"

"Ko se je soočal z jugoslovansko stvarnostjo, je bil Adamič naravnost ogorčen, in zato je kralja Aleksandra označil kot Ala Caponeja, kot mafijskega bossa. In nikjer nisem še našel tako dobre oznake kralja Aleksandra in njegove politike kot pri Adamiču." Z zgodovinarjem Jožetom Pirjevcem sediva na terasi nad vhodom v Moderno galerijo in ko kot običajno z žarom pripoveduje zgodovinske nadrobnosti, pred nami oživi dežela kralja Aleksandra I., in sicer predvsem v perspektivi, skozi katero jo je videl Adamič na svojem skoraj leto dni dolgem potovanju po njej, na katerega se je leta 1932 podal z Guggenheimovo štipendijo in ob začetku katerega je po vožnji od Trsta do Ljubljane dejal, da se njegova domača dežela v 19 letih skorajda ni spremenila.

Na robu – Vizualna umetnost Kraljevine Jugoslavije ali Kaj je videl Louis Adamič

Politična stvarnost kot negativni total
"Politična stvarnost pri njem je negativni total," pa Adamičev popis domovine v knjigi Vrnitev v rodni kraj oceni zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, "Louis Adamič je angažiran avtor in s tega stališča je treba prebirati tudi njegovo knjigo Vrnitev v rodni kraj. Je pa to tudi pogled od daleč, kajti Adamič je vendar postal Američan in je skozi izkušnjo Amerike opazoval stari kraj. Poskušal ga je seveda gledati z naklonjenostjo in ga je tudi videl tako, ko govori recimo o slovenski kulturi ali pa o največjih slovenskih literatih."

Louis Adamič je v Jugoslavijo odpotoval kot Guggenheimov štipendist. O ljudeh je pisal zelo naklonjeno, politični položaj pa je predstavi, tako Igor Grdina, kot negativni total. Foto: Moderna galerija

O tem, kaj je Adamič zapisal po vrnitvi v ZDA in kaj je govoril tudi v medijih, velja pisati tudi zato, ker do Adamičeve knjige The Native's Return (1934), pri nas prevedene kot Vrnitev v rodni kraj, Američani Jugoslavije pravzaprav niso poznali. In knjiga je bila velika uspešnica, k čemur je pripomogel tudi Adamič sam. Zelo se je potrudil, da je knjiga že pred izidom prišla v izbor Book-of-the-Month Club, s čimer si je zagotovil oglaševanje in pa vsaj nekaj kupcev, prav tako pa je v prid usodi knjige govorilo tudi to, da je izšla pri ugledni založbi Harper & Brothers. Zanimivo je tudi, da so knjigo leta 1943 znova izdali v prav posebni izdaji, Armed Service Edition, kar je bila žepna izdaja, namenjena izključno članom ameriških oboroženih sil. Namen je bil, da vojaki pred morebitnim prihodom na ozemlje Jugoslavije izvedo vsaj nekaj o specifikah njene demografije in političnega ustroja.

Verjetno bo nekaj napadov name, ampak ne vznemirjajte se
Še pred izidom knjige je Adamič v pismu domačim – med drugim mu je ob obisku stric Miha, kar je popisal v članku Američan v svoji stari domovini, očital, da čisto preslabo neguje odnos s svojo družino – napovedal dobre obete: "Moja knjiga o J. bi izšla februarja. Uspeh je zasiguran. Prvi dan, ko izide, bo poslanih po Ameriki 55.000 iztisov. Neki knjižni „klub“, ki je nekaj sličnega Matici Slovenski, je naročil 55.000 iztisov. Potem bo pa gotovo še kakih 20.000 prodanih, mogoče še veliko več. Škoda je le to, da ne dobim vsega denarja za vse to takoj, temveč moram čakati skoro do konca 1934. Knjiga in druge stvari z zvezi s knjigo mi bodo najbrže vrgle okoli $10.000 tekom leta, toda ni se treba preveč veselit, kajti iz tega moram plačati 10% mojemu agentu in skoro 20% davkov državni in centralni vladi; potem imam tudi $1200 dolgov, itd. […] Moja knjiga je precej politična, seveda vi doma nič ne veste o temu in vas nič ne briga. Če bo kaj napadov name, ni se treba nič vznemirjati."

Vznemirjali so seveda se, in to vse do njegove smrti, ampak o tem nekoliko pozneje. Knjiga je dejansko bila velik uspeh. Do njenega izida Adamič ni bil zvezdniški avtor. V nekaterih krogih si je ugled sicer pridobil z že omenjeno knjigo Dinamit, za katero je denimo eden tedaj najuspešnejših ameriških pisateljev, danes pa seveda klasik ameriške književnosti, Sinclair Lewis leta 1934 zapisal: "Nobena knjiga še ni tako dobro razložila, zakaj je ameriško (delavsko, op. P. B.) gibanje tako nasilno, zakaj je v tolikšnih ozirih brezplodno, zakaj se je v njem na splošno pojavilo izsiljevanje."

Leto 1934 mu prinese množico ’sledilcev’
Leto 1934 pa mu je prineslo tudi množico 'sledilcev', kot bi temu lahko rekli v žargonu našega časa družbenih omrežij. In sledil je niz intervjujev. Transkript posebej zanimivega radijskega intervjuja z Adamičem in njegovo ženo Stello mi je posredovala Alenka Pirman, ki je prav tako prispevala besedilo za katalog ob razstavi. Najbolj zabaven je zagotovo tisti del, kjer Stella Adamiču poočita, da spet zapada v vzhičenost ob opisovanju lepot svoje dežele ("(Z vlaka, op. P. B.) sva v petnajstih minutah videla več spominčic in lilij, kot sem jih videl v vsem času bivanja v Ameriki."). Ampak Adamič se ne pusti motiti in odvrne: "Je že v redu; samo dovolite mi navduševati se. Slovenija je zelo poseben, poseben kraj. V bistvu je cela Jugoslavija čudovita in fascinantna. Večina ljudi še vedno nosi narodno nošo in cela dežela izgleda kot ogromno prizorišče snemanja filma v Hollywoodu. Kot da so vsi oblečeni tako, da bodo ravnokar zaigrali v veliki drami... in pravzaprav to zares počnejo. Življenje v Jugoslaviji, v različnih oblikah, je zelo dramatično in razburljivo. Jugoslovani so neverjetno lepi ljudje. Moški so čedni in ni neobičajno, da merijo šest ali šest in pol in tudi sedem čevljev. To je dežela lepih žensk. Bernard Shaw, ko je Jugoslavijo obiskal leta 1930, je dejal, da je Jugoslavija polna filmskih zvezd; kar, v nekem smislu, drži."

Mimogrede, Stella je tudi dejala, da so bili Adamičevi bratje neverjetno postavni in lepši od njenega moža …

Ko je Adamič z ženo sredi maja 1932 prispel na ljubljansko železniško postajo, so v Ljubljani ravno gradili nebotičnik, ki ga dr. Bogo Zupančič iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje imenuje naš prvi ’amerikanizem’ v arhitekturi. Foto: Bogo Zupančič

Dežela ljudi, ki šepetajo
A tudi če je opeval naravne lepote svoje domovine, je bil Adamič izjemno kritičen do političnega položaja. Ta je bil zares zapleten in njegov historiat od ustanovitve Kraljevine SHS naprej bi zaradi večkratnega menjavanja zavezništev med strankami in sosledja celega niza vlad terjal poseben članek.

Tu navajam zgolj navedek iz Adamičevega zapisa: "Tukaj naj samo ugotovim, da je bila ob mojem prihodu dežela že tri leta pod brezobzirno vojaško diktaturo kralja Aleksandra, o kateri sem imel, dokler nisem prišel domov, le nedoločene pojme. Nisem vedel, kaj to v resnici pomeni. Ni me zanimalo. Šele več mesecev pozneje mi je postalo docela jasno, kaj pomeni diktatura: da je na tisoče ljudi v ječah, ker verjamejo v taka družbeno-politična načela, kot so demokracija, svoboda in gospodarska pravičnost, in temu primerno ravnajo; da v vsakem mestu kar mrgoli tajnih policijskih agentov; da so časniki, revije, založniki in avtorji pod strogo cenzuro; da so prepovedana vsa javna zborovanja, razen tistih, ki jih organizirajo priganjavci diktatorskega režima; in tako dalje. /.../ Seznanil sem se z ljudmi, ki so ves čas šepetali. Bali so se govoriti naglas v restavracijah, kavarnah ali na ulicah, torej so šepetali, odkar je kralj uvedel diktaturo, in zdaj so šepetali celo, kadar so me vprašali, kako sem se počutil na popotovanju ali kako mi ugaja pomladansko vreme v Sloveniji. Skraja nisem vedel, kaj je z njimi narobe."

Farsa v parlamentu? Ali vendarle ne …
Jugoslavija je bila sicer tedaj globoko razslojena dežela s stalnimi mednacionalnimi, predvsem hrvaško-srbskimi trenji in Aleksander se je odločil diktaturo ustanoviti predvsem zato, da bi državo ’spravil v red’. Ocene njegove diktature so različne in Igor Grdina pove: "Kralj Aleksander je večkrat poudarjal, da on ni nikakršen diktator, ampak da so mu politiki v desetih letih praktično uničili državo in da je treba postaviti nove temelje, potem bo pa spet zaživel parlamentarizem. Besedo je držal." Grdina tudi poudari, da je treba sodbe o nizki politični kulturi in dogajanju v jugoslovanskem parlamentu kot nečem na meji farsičnosti izgovarjati previdno in pri tem upoštevati širšo situacijo in dogajanje v drugih državah: "Pravzaprav jugoslovanski parlamentarizem za svoj čas ni kaka velika posebnost. Če pogledamo zgodovino francoske tretje republike, ugotovimo, da so bile tam podobno nestabilne vlade. In tako je bilo tudi še marsikje drugje," pravi Grdina, ki vzdušje pomračenih tridesetih let v sklicu na literaturo v primerjavi z viharnimi dvajsetimi leti, ki jih ponazarjajo Župančičevi verzi V zarje Vidove, zazna v delu Boža Voduška Odčarani svet, "pravzaprav je jug parlamentarizem v tej regiji zdržal precej dolgo. Po razglasitvi diktature je bil obnovljen leta 1932, na sicer drugačnih temeljih, a vendar je to bil parlamentarizem. Težko bi rekel, da je bil farsičen. Marsikaj se je res zdelo tako, marsikdaj je potekala parlamentarna komedija in bil je to nekakšen režim debaterjev, vsaj na začetku, a je bilo tudi marsikatero delo opravljeno. Če gledamo tedanje razprave, je pa parlament vendarle opravil tisto delo, za katerega je bil pristojen: da artikulira stališča, ki obstajajo v javnem prostoru. Je pa tudi res, da je bil ta parlamentarizem nekoliko omejen, in sicer najprej s prepovedjo komunistične stranke, potem pa še s prepovedjo nedržavnih strank, v nekem vmesnem obdobju pa strank sploh ni bilo."

Lojze Dolinar, Osnutek za spomenik kralju Aleksandru I., 1938. Kraljevina Jugosalvija in predvsem trideseta leta so prinesla tudi več javnih naročil za umetnike, in sicer tudi zaradi vzpona števila naročil v polju javne plastike. Foto: Moderna galerija

Kralj Aleksander I. pa je vsiljeval tudi jugoslovanstvo, unitarističen pritisk je bil velik in to je vendar bila tudi država, ki je prepovedovala stranke in kjer so se dogajali politični umori. To je bil čas, ko je pravzaprav potekala prava mala notranja vojna, saj je obstajalo tudi že ustaško gibanje in dogajali so se teroristični napadi: "Bombe so eksplodirale na vlakih. Enkrat je bil tudi denimo en Slovenec žrtev tistega bombnega atentata na vlaku, na katerega so bombo vnesli že v Avstriji," pove Grdina.

Kriminalec na čelu vlade
Tudi če je morda imel dobre namene, je Aleksander zagrešil nekaj osupljivih političnih napak. Eno slikovito opiše Jože Pirjevec: "Pričakovati je bilo, da bo kralj na neki način rešil to Jugoslavijo, a kaj ko je naredil vse narobe. Za prvega ministra je imenoval generala Živkovića, ki je bil navaden kriminalec. Leta 1903 je bil na straži v kraljevskem konaku in je odprl vrata zarotnikom, ko so ti prišli ubit kralja Aleksandra Obrenovića in njegovo ženo. In to kriminalno politiko je nadaljeval v naslednjih letih. Bil je tesen sodelavec, tako rekoč zaupnik kralja Aleksandra, ampak popolnoma nezmožen človek, zagrizen srbski nacionalist, ki ni imel za kompleksno jugoslovansko stvarnost nobenega občutka."

Drugi najbolje plačani vladar na svetu
Ljudje so seveda najbolj občutili slab gospodarski položaj države. Nezaposlenost je bila ves čas visoka in se je na začetku tridesetih let bližala tridesetim odstotkom. Obstajale so družine, tako Pirjevec, ki so zaslužile na dan za eno škatlico vžigalic. Država je bila tudi zelo odvisna od tujega kapitala in še posebej finančna industrija je bila pod močnim tujim vplivom. V tej finančno-gospodarski krajini pa se je Aleksander dobro znašel. Njegova 'plača' je bila bajna, saj naj bi bil za japonskim mikadom najbolje plačani vladar na svetu in bil je pomemben lastnik v mnogo industrijskih vejah. Po njegovi smrti pa je njegova družina, kar je omenil tudi Adamič v knjigi Moja rojstna dežela, podedovala osem milijonov dolarjev, spravljenih v tujih bankah. K temu je Adamič pripisal. "Kaj vse bi z osmimi milijoni dolarjev dosegel doktor Andrija Štampar za dvig zdravstvene ravni v deželi! To Aleksandru ni prišlo na misel /…/"

Za zapis tega navedka sem se odločila, ker je Andrija Štampar, hrvaški zdravnik, ki je bil izredno dejaven tudi v mednarodnih gremijih za spodbujanje dviga zdravstvene varnosti ljudi in soavtor ustave Svetovne zdravstvene organizacije, prisoten tudi na razstavi v Moderni galeriji. Štampar je namreč vodil Šolo narodnega zdravja, v kontekstu katere so nastajali vzgojno-izobraževalni filmi, ki so bili tudi začetek profesionalne kinematografije v Jugoslaviji, na ogled pa so tudi na razstavi Na robu v Moderni galeriji.

In prav zaradi posedovanja podatkov in pa zaradi izkušenj srečevanja ljudi na popotovanju po Jugoslaviji Adamič ni pomišljal, ko je bilo treba zavrniti kraljeve laži: "Prav v pogovoru z Louisom Adamičem je Aleksander v svojo zaščito rekel: ampak pri nas nihče ne gladuje," pripoveduje Pirjevec, "vendar je bil Adamič korajžen in je rekel, da so ljudje lačni. In v resnici so bili."

Jugoslovanski paviljon na beneškem bienalu leta 1940. Tik pred koncem obstoja medvojne Jugoslavije si je država začela prizadevati za prepoznavnost jugoslovanske umetnosti v tujini in za neke vrste ’uradno’ zgodovino jugoslovanske umetnosti. V tem kontekstu je treba razumeti tudi predstavljanje Jugoslavije na beneškem bienalu, do katerega prvič pride leta 1938. Foto: Moderna galerija

Trideseta prinesejo približevanje stvarnosti, vrnitev k redu
Ves ta kalejdoskop jugoslovanske države reflektirajo dela na razstavi kustosa Marka Jenka. Morda najbolje pa razstavo, ki jo zaznamuje za trideseta leta značilen vseobsegajoči realizem oziroma vrnitev k redu po vihravih dvajsetih in izbruhu zgodovinskih avantgard, označijo besede filozofa Leva Krefta: "Trideseta leta prinesejo neko željo po približevanju stvarnosti. To željo pa se da izražati na različne načine, konec koncev je nadrealizem tudi realizem. Tako imamo realizem, ki prikazuje to stvarnost zato, ker je že idealna in krasna; to je socialistični realizem in to je nacikunst, ki ima tudi realistično, lahko bi rekli naturalistično noto. Potem so pa tisti realizmi, ki zaupajo v to, da prikazovanje realnosti najbolje razkriva njene hibe, njen manko, tisto, kar stvarnosti manjka. In to je razstavljeno na tej razstavi: dela slikarjev, ki so slikali stvarnost zato, da bi jo denuncirali kot tisto, ki je potrebna radikalnih sprememb, spodbujali razmišljanje o radikalnih spremembah, prikazovali bedo in siromaštvo ne zato, da bi to poveličevali, tako kot tisti, ki bi rekli, saj so si sami krivi, da so revni, ampak so kazali podobo neke družbe, ki potrebuje neko intervencijo, ki ni samo umetniška intervencija, ki pokaže realnost tega bivanja, ampak je ostrejša, radikalnejša intervencija."

Aleksander ravna z bratrancem kot z nesnago, a ga imenuje za namestnika
Ponuja se tudi vprašanje, kako oziroma ali sploh sta oba vladarja v dvanajstletnem obstoju Kraljevine Jugoslavije 'uporabljala' umetnost za podporo svoji politiki ali za promocijo države v tujini. Še preden temu namenimo nekaj besed, pa velja povzeti Adamičevo razmišljanje o Aleksandrovi odločitvi za imenovanje kneza Pavla za svojega naslednika: "Nihče ne ve, zakaj je Aleksander za glavnega namestnika določil Pavla. Mogoče zato, ker je bil Pavle poleg Aleksandrovega brata Đorđeja, ki ga je imel kot blaznega priprtega v neki vili blizu Niša, edini odrasli knežji Karađorđević, ki je živel," piše Adamič v Moji rojstni deželi, "Aleksander se je kljub svojim strahovom brez dvoma tudi oklepal upanja, da še nekaj časa ne bo umrl. V Jugoslaviji je bilo na splošno znano, da kralj bratranca ne mara in da z njim ravna kot z nesnago. Moža sta si bila živo nasprotje. Aleksandrov odpor je izviral iz leta 1915, ko se je Pavle vedel, kot se ne spodobi Srbu in Karađorđeviću. V nasprotju z neposrednim poveljem kralja Petra je bil zapustil umikajočo se vojsko, se prebil v Solun in od tam v Italijo, potem pa živel s svojo rusko teto, gospo Mojno Abamalek-Lazarev, v njeni vili zunaj Firenc. /…/"

Knez Pavle je bil drugače kot kralj Aleksander I. dovzeten za umetnost in jo je tudi strastno zbiral. Ustanovil je tudi svoj lastni muzej, ki je bil prvi muzej v tej regiji, ki je nosil ime muzej za sodobno umetnost. Foto: Muzej kneza Pavla

Formula 2:2:1 za predstavljanje jugoslovanske umestnosti v tujini
Razliko med vladarjema omeni tudi Grdina, ki poudari, da je bil Aleksander predvsem vojak, da pa je več smisla za umetnost zaznamovalo tako imenovano pavlinsko dobo, torej čas regentstva. Knez Pavle je vendar tudi ustanovil svoj muzej, ki je bil prvi muzej v tem delu Evrope, ki se je imenoval muzej za sodobno umetnost in v njegovem času se tudi pojavijo prizadevanja za vzpostavitev nekakšne skupne zgodbe o jugoslovanski umetnosti. Rezultat tega je bil tudi nastop Jugoslavije na beneškem bienalu v letih 1938 in 1940 in pa pisanje zgodovine jugoslovanske umetnosti, naloga, ki jo je prevzel Milan Kašanin, tudi kustos jugoslovanskega paviljona in vodja Pavlovega muzeja. Tedaj se že vzpostavi formula 2:2:1, oziroma da naj na beneškem bienalu Jugoslavijo predstavljata dva Srba, dva Hrvata in en Slovenec.

Jugoslovanska umetnost želi biti pripoznana predvsem kot evropska
"Pri vseh etničnih problemih je pri tem integralnem jugoslovanstvu, da bi se sploh prijelo kot identiteta, bilo treba njegovo priznanje najprej doseči v tujini. In skozi cela trideseta leta lahko spremljamo ukvarjanje s problemom, kaj storiti, da bi se jugoslovanstvo sploh prijelo med ljudmi," kot izhodišče za pripoved o ustvarjanju jugoslovanske identitete v polju kulture pove Marko Jenko. "Jugoslovansko se je trudilo biti čim bolj zahodnoevropsko in Jugoslavija je želela svojo umetnost umestiti na Zahod." Še posebej zanimivo se je to pokazalo na beneškem bienalu, na katerega je Jugoslavija že vstopila z razstavo v svojem krasnem paviljonu, v katere sicer zdaj razstavlja Srbija: "Ta jugoslovanska usmeritev se lepo pokaže na beneškem bienalu leta 1940, kjer gredo bolj kot ne vsi paviljoni vedno bolj v smer nacionalizma, mi pa se še bolj trudimo biti Evropejci. Jugoslovansko se je trudilo biti čim bolj zahodnoevropsko in Jugoslavija je želela svojo umetnost umestiti na Zahod, medtem ko so na Zahodu v svojih paviljonih poudarjali tisto, kar bi mi danes poimenovali nacionalistično in kar bi prej pripisali Balkanu."

Naj dodam še drobno anekdoto, ki mi jo je prijazno zaupal Grdina: "Seveda so bili pa Karađorđevići tudi likovno nadarjeni. Božidar Karađorđević je bil priznan slikar, dober znanec francoskih umetnikov s konca 19. in z začetka 20. stoletja. Tako da tej dinastiji odnos do lepega ni bil nekaj neznanega."

V dveh letih so, kakor so me informirali, igrali v Ljubljani petdesetkrat Hamleta. Večina mestnih ulic je imenovanih po pesnikih, romanopiscih in jezikoslovcih. Največji spomenik v Ljubljani ima pesnik. Kadar gredo študentje na deželo, so navadno namenjeni h grobovom ali rojstnim krajem pesnikov, dramatikov in drugih pisateljev. V kavarnah se je večina razgovorov, ki sem jih slišal, sukala okoli gledaliških predstav, slikarstva, kiparstva, arhitekture, knjig, glasbe in socialnih ter gospodarskih idej.

Louis Adamič v Američan v svoji stari domovini

Adamič: na Slovenskem je kultura glavna industrija poleg kmetijstva
In če se v tem fragmentarnem orisu prizorišča, na katerega vstopa razstava, vrnem k Adamiču. Navduševala ga je zavzetost rojakov, ko je šlo za spremljanje kulture in umetnosti. "Polagoma sem sprevidel, kar mi je bilo v moji deški dobi samo nejasno znano, da je poleg poljedelstva vodilna kranjska industrija kultura. Ta je pristen del dežele. V Ljubljani je sedem velikih knjigarn (prav tako velikih, kakor so trgovine z železom, manufakturnim blagom in drogerije v tem mestu), in tri od njih so stare že dokaj desetletij. /…/ V Ljubljani sva videla s Stello mlade in srednjih let ženske, ki so, ko so poprodale jajca, prinesena v mesto z dežele, hodile v knjigarne kupovat knjige," je pisal v članku Američan v svoji stari domovini. "V dveh letih so, kakor so me informirali, igrali v Ljubljani petdesetkrat Hamleta, večina mestnih ulic je imenovanih po pesnikih, romanopiscih in jezikoslovcih. Največji spomenik v Ljubljani ima pesnik. Kadar gredo študentje na deželo, so navadno namenjeni h grobovom ali rojstnim krajem pesnikov, dramatikov in drugih pisateljev. V kavarnah se je večina razgovorov, ki sem jih slišal, sukala okoli gledaliških predstav, slikarstva, kiparstva, arhitekture, knjig, glasbe in socialnih ter gospodarskih idej."

Več velja prihod ameriškega pisatelja kot mojstra financ, ki bi morebiti uničil samega Henryja Forda
V že citiranem radijskem intervjuju pa je govoril o tem, da ljudje v Jugoslaviji knjige berejo iz istega razloga kot jedo kruh. In polaskal je Američanom, da mnogi v Sloveniji poznajo tudi ameriške avtorje, denimo Sinclairja Lewisa, ki ga izgovarjajo kot Seenclair Levees, ki naj bi bil med najbolj priljubljenimi avtorji Jugoslovanov, predvsem Slovencev. In pomen kulture predvsem za Slovence je podčrtal s pripombo, da je njegove rojake, ki so ga evforično pričakali na skoraj vsakem njegovem postanku, dejstvo, da jih je obiskal nekdo, ki je v ZDA postal pisatelj in še celo dobil Guggenheimovo štipendijo, navdušilo bolj kot pa, če bi šlo za spretnega finančnika, ki je denimo na Wall Streetu zrušil Henryja Forda.

Boljši Američan od rojenih Američanov
"Spomladi 1933 je Adamič odšel iz Jugoslavije. V domovino se je odpravil stežka, saj je v vmesnem času postal pravi Američan oziroma, kot je sam poudaril, je bil eden od tistih priseljencev, ki so postali boljši Američani od rojenih Američanov; in Ameriko je ljubil; njegova je bila identiteta Američana. Tudi zaradi tega pogleda od zunaj imajo Adamičevi zapiski določeno vrednost za nas, ki nimamo kot on geografske, zato pa imamo časovno distanco. Jasno je, da je pisal z določene ideološke pozicije in da je to zagotovo še podkrepilo odločenost režima, da prepove knjigo, ki naj bi difamirala državo v Novem svetu. Zanimivo je, da sta dva eminentna emigranta, izumitelja Mihajlo Pupin in Nikola Tesla, objavila v New York Timesu protestni pismi proti takemu prikazovanju Jugoslavije," nas pa na zanimivo dejstvo opomni Pirjevec. "Tudi v slovenskem javnem mnenju je vzbudilo veliko ogorčenje, ker je Adamič prikazoval tega slovenskega kmeta, kot da je močno povezan z zemljo, z naravo, skoraj pogansko in to je naše župnike zelo vznemirilo."

Kopičenje sovražnikov
Adamič si je očitno nakopal sovražnike, v naslednjih letih pa še več njih. In ko se je leta 1949 vrnil v domovino in se srečal tudi z nečakom Andrejem, ki je bil tedaj tik pred maturo, je bil kritičen tudi do nove skupne jugoslovanske države in do Tita ter kulta, ki ga je obdajal. Ni želel slišati vzhičenih vzklikov in transparentov; to zanj niso bile izpovedi iskrenih privržencev, to so bili nakazi nove diktature.

Biografija njegovega življenja pove, da je bil 53 let star zverinsko ubit v Ameriki, pisatelja so ubili. Nikoli ni bilo razjasnjeno kako in zakaj, vendar se je mnogo naročnikom zdela prav elegantna rešitev, da se je govorilo o samomoru

Andrej Kurent, nečak Louisa Adamiča

Eden mora …
"Biografija njegovega življenja pove, da je bil 53 let star zverinsko ubit v Ameriki, pisatelja so ubili. Nikoli ni bilo razjasnjeno, kako in zakaj, vendar se je mnogo naročnikom zdela prav elegantna rešitev, da se je govorilo o samomoru," pripoveduje Adamičev nečak Andrej Kurent in se spominja kratkega stavka, s katerim je Adamič pojasnil svoj angažma: "Njegova sestra je bila tiste dni ravno v bolnišnici in Adamič jo je tam obiskal. Zanj je bila zaskrbljena. Imela je izkušnje iz druge svetovne vojne, njen mož je bil na Rabu in rekla je Louisu: Lojze, ti ne veš, česa vsega je reakcija zmožna. Adamič se je zamislil in rekel: eden mora. Ta stavek, eden mora, smo v družini dostikrat ponavljali po tihem in v mislih in na glas z nekim tesnobnim spoštovanjem."

Ko je do njih prispela novica o smrti, družini ni izrazil sožalja noben predstavnik tedanje oblasti, ki je bila do Adamiča sumničava. Njegove knjige so izhajale z večdesetletno zamudo, lani je izšel še prevod knjige Iz mnogih dežel. In zanimanje za Adamiča se pravzaprav povečuje šele v zadnjem času, čeprav morda nikoli ne bo razjasnjena njegova smrt leta 1951, ki naj bi se zgodila s samomorom. Čeprav je Adamiču sredi pogorele hiše v rokah ležala puška brez prstnih odtisov.

Namesto epiloga
Kljub neprikriti ideološki poziciji je Adamičeve tekste mogoče tudi danes brati ne samo kot vrhunsko literarno novinarstvo, ampak tudi kot dobre politične analize. Res da njegov profil, ki so ga izdelali leta 1942, ko se je pojavila zamisel, da bi ga morda rekrutirali v Urad za strateške službe obveščevalne agencije za podporo boju zoper silam osi, ni bil preveč bleščav: "Adamič se je še kot fantič preselil iz Slovenije v ZDA in se je prav z dna prebil najprej do literarnega, zdaj pa deloma tudi do političnega uspeha /…/ Vendar glede sposobnosti politične presoje ne kaže kaj več od povprečja. Adamičeva politična filozofija je 'na levi', vendar ne pretirano. Občuduje dosežke Sovjetske zveze, a skoraj gotovo ni komunist. Globoko je predan Ameriki in ameriški ideji in je v bistvu ostal kmet in individualist. Izrazit individualist je tudi pri svojem delu in v načinu življenja, in se nikoli ne bi znal prilagoditi delu v kaki organizaciji."

Pa je vseeno navdušil celo samega predsednika Roosevelta, ki ga je povabil na večerjo, ker ga je prevzela Adamičeva knjiga, v kateri je že med vojno razmišljal o vlogi ZDA po vojni. Knjigo je kot neke vrste obvezno branje, tako Jože Pirjevec, priporočil Churchillu. Zelo kmalu je Adamič začel tudi opozarjati Američane glede prihodnjih korakov in da naj ne zabredejo v hladno vojno. "S takimi pozicijami pa si je prislužil popolnoma odklonilen odnos konservativnih krogov, predvsem FBI in predhodnice Cie, tako da je bil stalno pod nadzorom, v drugi polovici 40. let pa so praktično sledili vsakemu njegovemu nastopu in beležili, kaj je izjavil," pravi Pirjevec in konča z razmišljanjem, "mislim, da je bil žrtev polumora, pri čemer bi bili možni atentatorji trije: predvsem ameriške tajne službe – mislim, da je to najverjetneje – je pa tudi možno, da so bili morilci iz vrst desničarske emigracije, ne bi popolnoma izključeval tudi, da je bila Udba vpletena v zgodbo."