Članek umetnostnega kritika in prevajalca nam poleg nekaterih drugih podatkov o načinu razstavljanja v tistem času pove med drugim to, da je bilo v 30. letih 20. stoletja očitno precej prostora za galerijsko dejavnost, in kot bomo videli pozneje, sta prav tedaj v Ljubljani to vrzel zapolnili dve prodajni galeriji ‒ Kos in Obersnel. Pove pa nam tudi, da naše prvo namensko zgrajeno umetniško razstavišče v Sloveniji slabih 30 let po odprtju ni bilo le v stanju, ki je zahtevalo prenovo, pač pa ni zadostovalo potrebam živahne likovne dejavnosti, da se prezentira tako strokovni kot širši javnosti.

Jakopičev paviljon je vrata odprl 12. junija 1909 s 3. slovensko umetniško razstavo, na kateri se je 22 umetnikov predstavilo s 172 slikami in 20 kipi. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije
Jakopičev paviljon je vrata odprl 12. junija 1909 s 3. slovensko umetniško razstavo, na kateri se je 22 umetnikov predstavilo s 172 slikami in 20 kipi. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Praksa razstavljanja na Slovenskem ima v resnici veliko starejšo in bolj kontinuirano zgodovino, kot je doslej veljalo. Tako so z osvetlitvijo svojega raziskovalnega dela pokazali številni strokovnjaki na umetnostnozgodovinskem simpoziju, na katerem so ob 110-letnici slovesnega odprtja Jakopičevega paviljona pretekli teden v Mestnem muzeju premišljevali o zgodovini in konec koncev tudi prihodnosti oziroma izzivih razstavljanja pri nas.

Čeprav je bil premislek vezan predvsem na obletnico odprtja Jakopičevega paviljona, je pospremil celo vrsto obletnic slovenskih likovnih institucij, ki smo jih zaznamovali v zadnjih letih (KGLU-ja, Narodne galerije, Moderne galerije, Umetnostne galerije Maribor in Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki).

Prva samostojna razstava Ivane Kobilca leta 1889 v Ljubljani. Foto: Wikipedia
Prva samostojna razstava Ivane Kobilca leta 1889 v Ljubljani. Foto: Wikipedia

Organizatorji simpozija ‒ Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Muzej in galerije mesta Ljubljana, Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, Koroška galerija likovnih umetnosti in Galerija Božidar Jakac, dogodek pa je podprl tudi ERSTE sklad ‒ v jubilejih niso prepoznali le razloga za slavje, pač pa za bolj poglobljen pogled na več kot stoletno prakso rednega razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja.

Ves čas smo vedeli, da sega zgodovina razstavljanja pri nas več kot stoletje v preteklost ‒ navsezadnje so tu nekateri znameniti razstavni mejniki, ki se vijejo vsaj do prve samostojne razstave Ivane Kobilca v Ljubljani leta 1889. Pa vendar je bilo redno razstavljanje že pred tem v 19. stoletju ustaljena in tekoča srednjeevropska praksa, potegne črto umetnostna zgodovinarka, ena izmed urednic zbornika povzetkov, organizatork in moderatork dogodka, Beti Žerovc.

Globlje v 19. stoletje s svojim raziskovalnim delom sega Miha Valant, ki v dejavnosti Avstrijskega umetnostnega društva v Ljubljani pokaže na živahno meščansko mecenstvo, razstavljalno prakso, pa tudi poglobljeno medijsko spremljanje že v tretji četrtini 19. stoletja.
"Vse to so novitete. Doslej se razstavljanje ni veliko raziskovalo. To so koščki, ki še niso strnjeni v zgodovino. Nismo si predstavljali, da je bilo tega razstavljanja toliko," je na razpravi strnila Beti Žerovc, pri tem pa opozorila, da je bila tovrstna dejavnost verjetno spregledana tudi zato, ker je veljala za del nemških kulturnih prizadevanj. "Še danes nam je težko reči, da je slovenska stran ravnala izrazito politično pri opredeljevanju in izpuščanju vsega, kar ni slovensko," je dodala in misel zaključila z mnenjem, da smo zaradi takšnega pristopa kvečjemu sami opeharjeni za celovit pogled.

Aktualnost teme pa je potrdil tudi velik odziv razpravljavcev in pestrost predlaganih vsebin. Foto: Arhiv RTV SLO
Aktualnost teme pa je potrdil tudi velik odziv razpravljavcev in pestrost predlaganih vsebin. Foto: Arhiv RTV SLO

Portret se na ogled postavi
V obdobju med obema vojnama je pomembno razstavno poglavje doživel portret, o katerem France Stele zapiše, da je kot kulturno-zgodovinski pojav naravnost neizčrpen. Že leta 1922 so mu posvetili nekaj pozornosti na Zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva, na kateri so v okviru ljubljanskega velesejma predstavili približno 280 slik iz obdobja med 16. in 19. stoletjem. Kot smo izvedeli iz predstavitve Renate Komić Marn, jo je Narodna galerija priredila z namenom, da bi izobrazila javnost o "preteklosti naše umetnosti" in olajšala potekajoči študij umetnostne zgodovine na razmeroma novo ustanovljeni univerzi. Potrebo po prevrednotenju vloge portreta pokaže komaj tri leta mlajša Razstava portretnega slikarstva na Slovenskem, ki v Jakopičevem paviljonu na ogled postavi več kot 300 slik, marsikatera pride iz zbirk zasebnikov, za razliko od zgodovinske razstave pa predstavi tudi portrete sodobnikov, kot sta denimo Božidar Jakac in Veno Pilon.

Vzneseno obravnavanje portreta, katerega razvoj je poskusil ob tej priložnosti v katalogu povzeti France Mesesnel (datirati je želel tudi pojav "slovenskega portreta", ki ga postavlja v 18. stoletje s Fortunatom Begrantom), po drugi svetovni vojni z nekaj sicer pomembnimi izjemami zamre. Manjše zanimanje je gotovo tudi ideološko pogojeno, navsezadnje je bil portret motivika, ki so jo naročali plemiči in premožnejši meščani, predvsem pa ni v duhu kolektivnega nad individualnim. Zato pa skuša v luči podobno naravnanih poskusov nov umetnostni slog uveljavljati nova oblast.

Za Jakopičev paviljon je bila usodna zima 1961/1962, ko so stavbo kljub protestom porušili zaradi gradnje železniške proge. Foto: Arhiv RTV SLO
Za Jakopičev paviljon je bila usodna zima 1961/1962, ko so stavbo kljub protestom porušili zaradi gradnje železniške proge. Foto: Arhiv RTV SLO

Razstava del sovjetskih slikarjev
Ob 30. obletnici oktobrske revolucije, novembra 1947, so v novoustanovljeni Moderni galeriji kot prvi veliki dogodek na ogled postavili izbor vodilnih sovjetskih predstavnikov socialističnega realizma. Ob tedaj še tesnem stiku s Sovjetsko zvezo je bil namen razstave, kot je predstavila Katarina Mohar, ljudem približati model, ki ga je želela uveljaviti socialistična oblast, in pokazati humanistično dimenzijo socialističnega realizma. Postavitev je pospremil tudi katalog, v katerem je neznani avtor podal okvir, skozi katerega naj bi gledali razstavo in razumeli socialistični realizem, ki nasprotuje abstrakciji in vsakemu formalizmu. Bolj kot sama postavitev je v zgodovinskem kontekstu zanimiva predvsem politična propaganda, ki je pospremila razstavo (obisk potujoče razstave je bil v jugoslovanskih mestih menda ogromen).

Prav tako pa je poveden odziv tekoče periodike in navsezadnje tudi stroke pred sporom z Informbirojem, ki je sledil leto pozneje, in po njem. Medtem ko časopisje nekritično poroča o razstavi in jo z nekaj izjemami (Stane Mikuž) izrazito pozitivno vrednoti, pa se z izjemo Jakca, ki mu je odziv narekovala že funkcija, umetniki komentarju razstave izognejo. Zato pa se izrazito kritično do nje izrečejo po političnem zasuku in odmiku od SZ-ja leta 1948.

Čeprav velike ločnice, ki so določale politični razvoj, lahko prinesejo določene cenzure ali spremembe tudi v prezentaciji in obravnavi likovne umetnosti, pa niso nujno vselej tako jasne v sami likovni produkciji. Kot je na razpravi spomnila Beti Žerovc, vojna ne pomeni nujno zareze v slogovnem razvoju, ampak je ta pri marsikaterem slikarju kontinuiran in tako je bil socialistični realizem prisoten že v 30. letih.

Simpozij ob 110-letnici Jakopičevega paviljona

Razstavljanje pred in med vojno
Medtem ko je obdobje druge svetovne vojne pomenilo občutno umiritev razstavne dejavnosti, ne pa tudi popolnega zatišja ‒ kot je predstavila Maruša Dražil, galerija Obersnel med letoma 1940 in 1945 organizira 34 skupinskih in samostojnih razstav; po drugi strani se v Mariboru, v sicer drugačnih okoliščinah, v času nemške okupacije odpre vsaj enajst razstav, ki jih organizira Štajerska domovinska zveza ‒ temo je predstavila Anja Iskra), pa je bilo tako na institucionalni kot zasebni ravni razmeroma živahno v 20. in 30. letih 20. stoletja.

Še pred Galerijo Obersnel je bila na tem področju dejavna Galerija Kos, ki jo je v 20. letih ustanovil trgovec Anton Kos, posla pa se je delno priučil pri stricu v Bukarešti. Pomanjkanje vednosti na tem področju je po prvih kritikah (Jakopič je zapisal, da so bile razstave v Galeriji Kos slabe) pozneje dopolnil in se izobrazil v stiku z umetniki. Njegove razstave so postopoma pridobile kakovost in postavitev ni organiziral le v Ljubljani, ampak tudi v nekaterih drugih krajih, kot so Novo mesto, Maribor in Bled. Za mizarja izobraženi Pavle Obersnel je galerijo odprl aprila 1940, in čeprav so bile razstave, ki jih je prirejal v svojih prostorih, prodajne, je stremel k približevanju slovenske umetnosti širši javnosti. Za razstave umetnikom tako ni računal vstopnine, organiziral je številna vodstva, pri čemer ni izpustil niti dijakov, postavitve pa pospremil tudi z manjšimi katalogi. V času nemške okupacije so se razmere zaostrile. Večje razstave pa so bile redkost. Leta 1944 so zaradi sodelovanja z OF Obersnela internirali. Galerija si ni opomogla, po vojni je bila le še prodajalna okvirjev, vrata pa je zaradi nacionalizacije dokončno zaprla v letih 1946/47.

V letu, ko je Jakopičev paviljon ostal brez prostorov, so razstavišče preimenovali v Mestno galerijo, ki je dobila svoje prostore na Mestnem trgu. Foto: Arhiv RTV SLO
V letu, ko je Jakopičev paviljon ostal brez prostorov, so razstavišče preimenovali v Mestno galerijo, ki je dobila svoje prostore na Mestnem trgu. Foto: Arhiv RTV SLO

Razmah po drugi svetovni vojni
Popolnoma novo obdobje v razstavljanju prinese čas po drugi svetovni vojni. Jugoslavija je temu področju namenjala veliko pozornosti in ustanovila celo vrsto institucij. Državo je zajel val cikličnih, zlasti bienalnih prireditev ‒ ena teh je seveda Grafični bienale Ljubljana, ki mu je bilo na simpoziju posvečenih kar nekaj referatov ‒ Gregor Dražil je denimo pokazal, kako je tudi ujemanje likovne kulture in političnih interesov poinformskega obdobja ta pomemben dogodek odprlo ameriški likovni umetnosti, s tem pa v Ljubljano prineslo dela nekaterih velikih akterjev newyorške scene, ki jih sicer verjetno ne bi imeli priložnosti videti (med drugim Roberta Rauschenberga, Jasperja Johnsa, Sola LeWitta in Franka Stelle).

Ne zgolj na institucionalni ravni, ampak tudi na področju prodajnih galerij so se v drugi polovici 20. stoletja prirejali pomembni razstavni projekti. V primerjavi s starejšo prakso, po kateri so umetniška dela prodajali ob zaključku razstave, so začele delovati prve galerije z izključno prodajnimi razstavami. Kot je pokazalo več referatov, je bilo pomembno dogajanje v 70. in 80. letih, ne le v Ljubljani, ampak tudi drugod po Sloveniji. V Kopru je denimo delovala Fotogalerija, prva galerija na področju Jugoslavije, posvečena izključno fotografiji. Začele so delovati Obalne galerije Piran, in kot je predstavil Vasja Nagy-Hofbauer, se je na Obali zvrstilo več fotografskih razstav in dogodkov z udeleženci iz vse Evrope.

Foto: MGLC / Galerija Avla
Foto: MGLC / Galerija Avla

Čeprav se prodajne galerije, kot sta Galerija Ars in Galerija Labirint, vrednotijo kot izrazito komercialne, kar so seveda tudi bile, pa se pozablja, da sta bili obenem obe pomembni središči tako kulturnega kot družabnega dogajanja. Kot je v svojem prispevku pokazala Tina Fortič Jakopič, so prirejali izredno kakovostne razstave. Z galerijama so sodelovali vsi ključni umetniki, ki so sodelovali tudi v drugih institucijah, in tudi medijsko so bile zelo dobro pokrite.

Pri formiranju našega pogleda na preteklost vsaka generacija obračuna s prejšnjo, je v razpravi dejala Beti Žerovc. Četudi se nam torej zdi, da se na tem področju ni dogajalo nič zares važnega, so predstavljeni prispevki pokazali (ker bi bilo vse teme težko osvetliti, smo v pričujočem članku predstavili samo nekatere), da je bila razstavna dejavnost kontinuirana, in se od vojne naprej ni zares prekinila.