"Znanost pravi, da človeka sestavlja le okoli 44 odstotkov človeških celic in 56 odstotkov nečloveških celic. Zato takrat, ko razmišljamo o sebi, dejansko razmišljamo o različnih drugih vrstah, ki predstavljajo neločljivi del nas," so v Aksiomi zapisali ob instalaciji Tamare Lašič Jurković.

Projekt je predstavljen kot imerzivna zvočna instalacija in se namenoma izogiba vizualni reprezentaciji vsebine. Foto: Aksioma
Projekt je predstavljen kot imerzivna zvočna instalacija in se namenoma izogiba vizualni reprezentaciji vsebine. Foto: Aksioma

Shekana meditacija pomaga razumeti odvisnost od naravnih sistemov in drugih biotskih organizmov. Pokaže vpletenost v mrežo življenja in ne obratno – "v kar nas je prepričal neoliberalizem, namreč da smo na vrhu piramide življenja in da imamo pravico izkoriščati naravne vire in brezglavo onesnaževati okolje".

Velikanski korak k ekološki senzibilnosti
Tako kot tradicionalna meditacija tudi Shekana meditacija spodbuja samozavedanje na dveh ravneh: telesni in duhovni, toda s ključno razliko, pišejo v Aksiomi, saj ta odpira pluralistični pogled na oboje in tako neti drugačen odnos do sveta in našega mesta v njem. Ob tem se obrnejo na citat Roberta N. Watsona, ki pravi: "Razumeti življenje – tako kot v Shakespearjevih zadnjih dramah – kot serijo tragikomedij ločevanja in ponovnega združevanja namesto kot na propad obsojeno prizadevanje človeškega sebstva za lastno nesmrtnost je velikanski korak k ekološki senzibilnosti."

Projekt je predstavljen kot imerzivna zvočna instalacija in se namenoma izogiba vizualni reprezentaciji vsebine, saj govori o človeškemu očesu nevidnem mikrobnem življenju in skritih odnosih moči. Poudarek je na prevpraševanju obstoječih prepričanj in idej, tj. komponent, ki obstajajo v našem umu in do katerih lahko najlažje dostopamo tako, da zapremo oči in razmišljamo.

Spodkopava antropocentrično vero v izjemnost človeka
Shekana meditacija deluje tako, da "zmoti našo idejo sebstva in spodkopava našo antropocentrično vero v izjemnost človeka", še poudarjajo.

Tamara Lašič Jurković (1994) je magistrirala iz industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Pri delu se osredotoča na okoljske in družbene problematike 21. stoletja ter vlogo oblikovanja pri njihovem naslavljanju. Njena mentorja pri instalaciji, ki bo odprta do 2. aprila, sta bila Thomas Laurien in Janez Janša, oblikovalec zvoka pa je Julij Zornik.