Akademski slikar svojo najnovejšo postavitev oblikuje iz aranžiranega rezanega cvetja, ki ga formalno raziskuje kot kiparski in arhitekturni vzorec, vsebinsko pa kot simbol življenja in smrti.

Kakor že v nekaterih prejšnjih projektih Beja tudi v aktualni postavitvi raziskuje koncept vsakdanjosti, pri čemer ga vznemirjajo prav vsakdanji vzorci kot vez med življenjem in umetnostjo. Vzorce išče v ikebanah, urejenem rezanem cvetju, ki jih postavlja v ambientalni ready made, s katerim spreminja galerijski prostor v pravcato cvetlično katedralo. S tem zadosti vzorcem formalnih umetniških postavitev, obenem pa poudarja pomen formativnega in vsebinskega "vzorčenja" vsebin iz naših vsakodnevnih življenj.

Cvetlice so v vseh svojih raznoterih barvah, vonjavah in oblikah od nekdaj nosilke simbolnih pomenov. Beja raziskuje cvetlice predvsem skozi ikebane, se pravi gradbeno strukturo, v katero se rezano cvetje postavlja, in vzorce, ki jih z njimi ustvarja. To sopostavljanje ni spontano, pač pa mora izdelovalec ikeban poznati tako tako kiparske kot tudi arhitekturne zakonitosti. "Ikebana sestoji iz treh pravil. Kakor pri "klasični" umetnini so pomembni objekt, subjekt in tretji element, ki je obiskovalec oziroma gledalec. Ikebana je praksa pravilnosti koncepta in likovnega števila vzorcev," pravi umetnik.

Izdelovalci ikeban ne poznajo le pomena tišine, temveč tudi pomen prostora, ki ni namenjen zgolj zapolnjevanju, temveč je ustvarjen in ohranjen s pomočjo ureditev, odnosov in kompozicijskih načel sopostavljenih objektov. Tu se vzpostavlja vez ikeban z drugimi načeli likovne umetnosti, vključno z minimalizmom, obliko in črto, človečnostjo, estetiko in ravnovesjem. Ti termini zavzemajo posebno mesto tudi v Bejevi profesionalni umetniški praksi, kjer se v lastnih likovnih izjavah zavzema za čiste in poenostavljene prostorske postavitve.

Umetnik postavlja arhitekturni, v tapeto drobeč se vzorec, v diagram, ki ga vsakič sklepa s postavitvijo slik, naslikanih v tehniki akril na platno. Platna dodatno aranžira s papirjem za zavijanje cvetja in s tem diagrame nadgrajuje v samostojna dela, jih postavlja v lesene konstrukcije kakor paravane, s čimer tudi slika postane objekt, ki prosto stoji v prostoru.
V ladjo katedrale je Beja diagonalno postavil lesene police, ki jih razporeja drugo za drugo. Police, ki tako razporejene aludirajo na cerkvene klopi, prevzemajo funkcijo razstavne površine, v katerih so pod steklom zloženi diagrami oziroma vizualna navodila.

V razstavljene formate so postavljeni objekti, ki so jih v procesu ateljejskega dela pod mentorstvom umetnika ustvarile slušateljice Centra za kulturo mladih, Pionirskega doma. Gre za pet citatov, formalnih vizualnih prevodov iz knjige, ki nastopajo kot samostojne kiparske forme in so jih ustvarile Lea Osolnik, Cvetka Logar, Dušanka Kuhl, Lidija Globevnik in Lidija Drobež.

Ikebana, ki jo je umetnik izbral kot izhodiščni model, mu omogoča disciplinirano gradnjo kompozicije z minimalnimi sredstvi. Po definiciji je ikebana umetniška forma, ki je povezana tudi z meditativno kakovostjo, znotraj katere naj bi avtor razmišljal o lepotah narave in med umetniškim delom gradil tudi svoj notranji mir. Vsebinsko je pri ustvarjanju črpal iz priročnika, v katerem so opisani zgodovina in načela japonskega urejanja cvetja, vsebuje pa tudi starodavne opise, pravila in navodila za izdelavo, hkrati pa tudi zgodovinski pomen in povezavo s tradicijo.

Postavitev sklene Beja z dvema videoma, ki holistično povežeta projekt v celoto, hkrati pa poudarjata živost elementov ikebane, torej strukturno fluidnost pretoka, ki ga umetnik primerja z enakostjo življenja in smrti. Navsezadnje je tudi ikebana živ objekt, saj v prevodu pomeni živo cvetje, kar torej simbolizira rojstvo in z njim življenje, ki pa se s trenutkom nastanka začne premikati proti svojemu koncu, s tem pa je podoba vanitas, simbol minevanja, ki oznanja prehodnost življenja, jalovost užitka in gotovost smrti.

V Bejevi postavitvi sta soočena dva pola v internem konfliktu. Medtem ko organiziranost vzorca pomirja, saj daje vtis trdnosti in skladnosti, umetnik enak učinek dosega s fotografskimi kolaži, nastalimi z intervencijo v priročnik ustvarjanja ikeban. In čeprav se rezanega cvetja drži tudi metaforika minevanja, je pri Bejevih ikebanah prav vzorec tisti, ki to minevanje determinira, ga stabilizira, s tem pa na neki način hkrati tudi upravičuje.

Videa, ki barvno in vsebinsko zaokrožata postavitev, predstavljata žensko in moško obliko cvetja – prvi je posnetek rezanja prašnikov (kastracija) lilije, drugi pa čiščenje Adamovega lista. Obakrat gre za aluzijo na krščansko ikonografijo, tako rajskega vrta kot Hortus Conclusus z bogato cvetlično simboliko – v tem primeru gre seveda za lilijo kot simbol devištva in čistosti, po izročilu pa tudi cvetlice, ki zdravi celo kačje ugrize, kot je v svoji pesmi o vrtnarjenju opisal benediktinec iz 9. stoletja, Walafrid Strabo.

Naslov razstave I beg your pardon, I never promised you a rose garden si je umetnik izposodil pri Lynn Anderson, na ogled pa bo do 9. februarja.