Narodna galerija skozi 474 eksponatov pripoveduje zgodbo o razvoju slovenske umetnosti med letoma 1870 in 1930. Foto: Narodna galerija

Dan je bil turoben, eden najbolj mrzlih to pomlad. Ko sem se zazrla proti sijajni cerkvi Marije pred Tynom, se je po naključju pred mano odprl 'kader' kot iz grozljivke: na eni od steklenih bučk cestne luči je sedel golob, v ozadju pa sta se v rahli meglici vzpenjala tista zlovešča stolpa, ob katerih pomisliš, da stavbeniku dva nista bila dovolj, zato ju je 'nadgradil' za malimi stolpiči ob straneh. Na starem mestnem trgu ljudi skorajda ni bilo. Podobno je bilo na Karlovem mostu. Togotno vreme se je tako izkazalo za blagoslov. Že dan pozneje je bila na mostu spet običajna gneča in vsako upanje, da bi si človek v miru ogledal veličastne kipe na mostu in občudoval panoramske poglede, je bilo pokopano.

To je bila velika čast za nas, da nismo mi ponujali razstave, ampak da so nas Čehi povabili k sodelovanju.

Dr. Barbara Jaki

Zaslišim znan glas … Na mostu naletim na del ekipe narodne galerije, ki je pred tem še enkrat 'pregledala' razstavo Impresionizem od zore do mraka – Slovenska umetnost 1870-1930, ki so jo odpirali naslednji dan. To je bilo poleg slabega vremena drugo srečno naključje. Že nemudoma me je dr. Andrej Smrekar opozoril na stavbo v bližini Karlovega mostu. To je stara vodarna, katere zgornji del je okrašen z zgrafiti. Robne, to so figure vojščakov iz 17. stoletja, je izdelal Janez Šubic, pove Smrekar, ki me med nadaljnjo potjo po mestu 'zalaga' z zanimivimi anekdotami in malo znanimi zgodovinskimi nadrobnostmi, o katerih pripovedujejo stavbe na naši skupni poti.

Turobno vreme je lahko za obiskovalca Prage tudi blagoslov, saj s turistično najbolj obleganih lokacij prežene množice. Foto: Polona Balantič

Kaj se zgodi, ko si umetniki delijo atelje …
In naslednji dan jih res zagledam; osnutke za zgrafite namreč. Tik ob vhodu na razstavo, v sobi, ki pravzaprav najbolj jasno izpostavi temo češko-slovenskega sodelovanja in tudi nenavadne posledice tesnega sodelovanja med nekaterimi umetniki.

Čehom smo želeli povedati predvsem to, da naši slikarji na poti v moderno začenjajo nekako vštric z njihovimi predstavniki, da se po 1900 pojavi neko herojsko obdobje impresionizma, ki ga vsi občudujemo in ki je tudi razlog za postavitev te razstave, da pa je ta impresionizem zaradi vključevanja kasnejših stilnih značilnosti, intimizma, simbolizma in secesije precej poseben in je največkrat zelo težko postaviti neko razmejitev med slogi.

Dr. Andrej Smrekar

"V zapuščini Jurija Šubica je cela vrsta podob, ki so prava uganka. Namreč navezujejo se na različna dela Vojtecha Hynaisa in ni popolnoma jasno, kdo je avtor," pove Smrekar, ko stojiva pred tremi malimi slikami v prvi sobi razstave, "ali je nedokončana Magdalena Jurijev poskus povzetja Hynaisove kompozicije ali je replika portreta Hynaisove matere Hynaisovo lastnoročno delo, poklonjeno Šubicu, ali pa je to naslikal Šubic? Tega ne vemo. Zagotovo pa je Hynaisovo delo portret njegove kasnejše žene in pa osnutek slike, ki je danes ne poznamo, je uničena, Samson, ki poruši stebre templja."

Slikarski prijatelji na platnu zastora češkega narodnega gledališča
Ja, umetniki so si ateljeje večkrat tudi delili, si pomagali pri delu, še posebej, če je kdo dobil večje naročilo in si včasih svoja dela tudi izmenjali. In v družbi teh umetnikov nadaljuje tudi direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ko jo povprašam, kateri primer sodelovanja med češkimi in slovenskimi umetniki bi izpostavila. "Prijateljstvo med Hynaisom in Jurijem Šubicem je za vedno ovekovečeno na zastoru češkega narodnega gledališča, kjer je Hynais upodobil tudi druge svoje prijatelje iz pariške družbe. Ta dela so bila v glavnem koncipirana v Parizu in kažejo slog, ki je bil tedaj v Parizu priljubljen. To je ta prava sredina, juste millieu ali zlata sredina. Tako da vsi prijatelji ostajajo za vedno na velikem platnu," pripoveduje Jakijeva, ko stojiva na galeriji razstavišča, od koder se še posebej jasno vidi, kako razsežna je razstava, "po drugi strani pa je češki umetnik slikal tudi zastor za ljubljansko opero, tedanje deželno gledališče. To delo ni bilo realizirano, je pa realiziral poslikave na stropu in ohranila se je skica za veliko zaveso gledališča, ki jo imajo v narodni galeriji v Pragi."

Razstava je na ogled v nekdanji kraljevi jahalnici oziroma jahalni šoli na Praškem gradu, ki je eno najbolj obiskovanih razstavišč v mestu, ki ga pravzaprav nenehno oblegajo množice turistov. Foto: Narodna galerija

Češki in slovenski umetniki so se sicer srečevali na Dunaju, znanstva pa so se vzpostavljala tudi v šoli Antona Ažbeta v Münchnu. "Njegova šola je bila zelo liberalna in odprta in Ažbe se je požvižgal na stroga akademska pravila ter je učil svobodno slikanje," pove Jakijeva, "zato so učenci, ki so izšli iz njegove šole, razvijali zelo raznolike sloge in heterogeno umetnost. Velja pa omeniti slikarja Ludvika Kubo, ki je na eni od svojih slik tudi upodobil notranjost Ažbetove šole."

Češki in slovenski slikarji so se srečevali na akademiji na Dunaju, pa tudi v Münchnu, kjer je bila Ažbetova šola srečevališče slikarjev, ki so tam preživeli semester ali dva. O tem kontaktu govori tudi zanimiva slika češkega slikarja Ludvika Kube, ki prikazuje notranjost Ažbetove šole.

Dr. Andrej Smrekar

Gledališče naj stoji na gradnikih iz vseh delov domače dežele
Ob tem želim v rahli digresiji dodati, da je bila gradnja omenjenega češkega narodnega gledališča v Pragi velik nacionalni projekt, eden tistih, ki jih je treba razumeti v kontekstu prebujanja narodov sredi 19. stoletja in vedno intenzivnejšega prizadevanja narodov Habsburške monarhije za več političnih pravic in za doseganje lastne državnosti. Da je bil to res prioriteten nacionalni projekt, potrdi tudi zanimiva pripomba umetnostnega zgodovinarja in poznavalca češko-slovenskih odnosov, tudi veleposlanika v pragi v obdobju 1998-2004 dr. Damjana Prelovška, s katerim sva v oddaji Osmi dan govorila o češko-slovenskih kulturnih stikih. Dejal je, da so kamenje za temelje pripeljali iz vseh delov Češke, tako da stavba res stoji na 'vsečeških' gradnikih, pri okraševanju pa je prav tako sodelovala cela plejada ustvarjalcev.

Čehi so za naslovno sliko razstave sami izbrali Rdeči Parazol Mateja Sternena iz leta 1904. Foto: Narodna galerija

In tudi češko-slovenske stike, katerim je enega od impulzov dal Slovanski kongres v Pragi leta 1848, ki sta se ga sicer udeležila le dva slovenska predstavnika, Anton Globočnik in Anton Šparovec, je treba razumeti v kontekstu Pomladi narodov in vsega, kar je sledilo do zadnjih let obstoja dvojne monarhije, ko so tudi Južni Slovani v državi že začeli zahtevati suverenost in lastno državo, čeprav tedaj še znotraj Habsburškega imperija.

To je največja razstava naše dediščine v tujini kadar koli.

Dr. Barbara Jaki

Delovanje po čeških zgledih
Slovenci so se po Čehih tudi zgledovali: taborsko gibanje, čitalnice, telovadno društvo Južni Sokol ... To je nekaj projektov, ki naj bi prispevali k narodni emancipaciji, pa tudi k dvigu splošne kulture in narodne zavednosti in ki smo jih povzeli po Čehih. Na tem mestu velja omeniti zanimivo oceno prvega predsednika Češkoslovaške Tomaša Masaryka, na katero sem naletela v prispevku dr. Boruta Klabjana 'Praški Triglav' – Delovanje slovenskih diplomatov v Pragi v času med obema svetovnima vojnama, ki je del knjige Slovenski diplomati v slovanskem svetu: "Zgodovinar A. J. P. Taylor je zapisal, da je bil Masaryk /…/ skoraj toliko ustanovitelj Jugoslavije kakor Češkoslovaške." Sliši se neverjetno. A s tem se je Taylor navezal na protihabsburško Masarykovo delovanje, pri katerem je kot poslanec češke napredne stranke sodeloval tudi z drugimi slovanskimi poslanci, tudi z uspešnim lobiranjem v vladnih kabinetih po Evropi pa je na noge postavil Češkoslovaški narodni svet, ki je, tako piše Klabjan, "odigral ključno vlogo pri razbitju habsburške monarhije in ustanovitvi novih državnih enot v Srednji in Jugovzhodni Evropi".

In sodelovanje med Čehi in Slovenci, ki naj bi vrhunec intenzivnosti doseglo v letu konca prve svetovne vojne, se je nadaljevalo tudi kasneje. Nekoliko grenkobe je v politične odnose med novima državama vnašala določena zadržanost Prage, in sicer zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi Italije, ki bi lahko sledili prevelikemu navezovanju med Češkoslovaško republiko in Kraljevino SHS, o čemer denimo priča navedek prvega češkoslovaškega zunanjega ministra Edvarda Beneša, ki je iz Pariza, kjer je potekala mirovna konferenca, domov poslal navodilo, naj se odnosi z veleposlanikom Kraljevine SHS Ivanom Hribarjem omejijo na "gospodarska vprašanja in intelektualne stike".

Razstava na praškem gradu je tretja in razširjena različica razstave slovenskega impresionizma, ki je bila v Narodni galeriji na ogled leta 2008, leta 2013 pa tudi v pariškem razstavišču Petit Palais. Foto: Narodna galerija

Hkrati pa je – in to tudi potrjuje tudi po koncu prve svetovne vojne obstoječe skupne strateške interese – tudi Beneš podprl sicer nato neuresničeno idejo povezave nove Češkoslovaške in južnoslovanske države s koridorjem, ki bi vodil od Slovaške do Slovenije ter bi po eni strani olajšal gospodarsko sodelovanje držav, po drugi strani pa – in to je bilo ravno takšnega pomena – deloval v smeri zajezovanja nemškega Drang nach Osten.

Narodna galerija razstavlja v Pragi

Gospodarsko in intelektualno sodelovanje
Politično sodelovanje med državama sicer ni tema tega članka. Te drobce informacij sem navedla zgolj zato, da ustvarim vsaj okvir za predstavo o tem, da je nekoč sodelovanje med obema narodoma bilo bistveno intenzivnejše, kot bi to lahko sklepali na osnovi sedanjega stanja. A prav to, gospodarsko sodelovanje in intelektualni stiki, pravzaprav pooseblja župan Ivan Hribar, ki ga na sliki Ivana Vavpotiča srečamo prav tako v prvi sobi razstave.

"Ivan Hribar je svojo kariero začel kot uslužbenec češke banke Slavija, katere ekspozituro je odprl v Ljubljani. In kot liberalen intelektualec je bil povezan z nosilci slovanskega povezovanja v okviru Avsto-Ogrske. Kot župan pa je na široko odprl vrata češkemu kapitalu in češkim arhitektom, ki so izvedli nekatere pomembne popotresne stavbe v Ljubljani," govori Smrekar. Ne nazadnje – tudi Narodna galerija oziroma stavba Narodnega doma je delo češkega arhitekta, Františka Škabrouta.

Ivan Hribar je svojo kariero začel kot uslužbenec češke banke Slavija, katere ekspozituro je odprl v Ljubljani. In kot liberalen intelektualec je bil povezan z nosilci slovanskega povezovanja v okviru Avsto-Ogrske. Kot župan pa je na široko odprl vrata češkemu kapitalu in češkim arhitektom, ki so izvedli nekatere pomembne popotresne stavbe v Ljubljani.

Dr. Andrej Smrekar

Tretja različica razstave slovenskega impresionizma
Prav zaradi teme češko-slovenskih stikov je ta tretja postavitev leta 2008 premierno postavljene razstave slovenskega impresionizma predvsem časovno drugače zamejena od prvotne in tiste, ki je bila leta 2013 na ogled v pariškem razstavišču Petit Palais. Jedrna ostaja tema slovenskega impresionizma, vendar pa so predstavljeni tudi predhodniki, in sicer do leta 1870, ko pride v slovenskem ustvarjanju, tako pravi Smrekar, do menjave generacij in hkrati je to čas vrhunca taborskega gibanja; zgornja meja pa je tokrat zaradi povečanja števila slovenskih študentov na praški akademiji v času po prvi svetovni vojni zamaknjena do leta 1930.

Ljubljanska Narodna galerija je v Pragi prvič gostovala leta 1927, in sicer s pregledom razvoja slovenskega slikarstva v zadnjih petih letih. Razstava pa, vsaj po poročanju časopisov, ni bila preveč posrečena. Foto: Digitalna knjižnica Slovenije

Razstava je v resnici razsežna in obsega kar 474 del. "To je največja razstava naše dediščine v tujini kadar koli," pove Jakijeva in omeni še eno specifiko razstave, "Čehi razumejo povezave med nami predvsem skozi Plečnika, ki je tudi delal na Hradčanih. Zato smo tudi mi del razstave posvetili arhitekturi in nekaterim Plečnikovim delom, in sicer tudi zato, da lahko v zavesti čeških obiskovalcev bolje predstavimo ta čas, ki ga pokriva ta razstava."

Na istem razstavišču so že razstavili pregled češkega impresionizma, aktualna razstava pomeni tako tudi nadaljevanje zgodbe o impresionizmu v slovanskih deželah nekdanjega Habsurškega imperija. Foto: Narodna galerija

Naši slikarji so v poti v moderno hodili vštric s češkimi
O njeni rdeči niti pa Smrekar pove: "Čehom smo želeli povedati predvsem to, da naši slikarji na poti v moderno začenjajo nekako vštric z njihovimi predstavniki, da se po 1900 pojavi neko herojsko obdobje impresionizma, ki ga vsi občudujemo in ki je tudi razlog za postavitev te razstave, da pa je ta impresionizem zaradi vključevanja kasnejših stilnih značilnosti, intimizma, simbolizma in secesije precej poseben ter je največkrat zelo težko postaviti neko razmejitev med slogi."

Čehi razumejo povezave med nami predvsem skozi Plečnika, ki je tudi delal na Hradčanih. Zato smo tudi mi del razstave posvetili arhitekturi in nekaterim Plečnikovim delom, in sicer tudi zato, da lahko v zavesti čeških obiskovalcev bolje predstavimo ta čas, ki ga pokriva ta razstava.

Dr. Barbara Jaki

Stojiva v največji sobi nekdanje jahalne dvorane, kjer so najbolj prepoznavna dela slovenskega impresionizma, dostop do prostora pa nadzira doprsni kip Riharda Jakopiča. Rojstna ura slovenske moderne likovne umetnosti je tu predstavljena.

Pred iztekom razstave so na ogled še fotografije, tako imenovanega 'petega' impresionista fotografa Avgusta Bertholda, pa karikature, revija Ljubljanski zvon, h katere likovnemu opremljanju je Stritar povabil slovenske umetnike in tudi naslovnice knjig, ki so bile za umetnike tudi pomemben vir denarja. Vidimo tudi Cankarjev Narodov blagor, 'problematično' dramo, ki so jo prej kot doma uprizorili prav v Pragi. In odidemo mimo del smeri tridesetih let slovenskih študentov v Pragi: Jakac, brata Kralj, Kregar, Pilon, tudi Jakopič, vsi so nekaj časa preživeli v češki prestolnici.

Čeprav je časovni okvir tokratne razstave širši kot pri prejšnjih različicah, je tudi tokrat v središču zgodba o slovenskem impresionizmu, ki mu je tudi namenjena največja soba na razstavi. Foto: Narodna galerija

"Razlogi so bili po eni strani posledica nacionalističnega razpoloženja ob razpadu Avstro-Ogrske, obstajali pa so tudi ekonomski razlogi," razlaga Smrekar, "obstajale so štipendije za študij na univerzi v Pragi, zanimivo pa je, da so se štipendijski skladi pri različnih organizacijah v veliki meri polnili iz virov čeških industrialcev in gospodarstvenikov. In to je še vedno nasledstvo tega slovensko-češkega sodelovanja, ki se je začelo že globoko v 19. stoletju."

Razlogi so bili po eni strani posledica nacionalističnega razpoloženja ob razpadu Avstro-Ogrske, obstajali pa so tudi ekonomski razlogi. Obstajale so štipendije za študij na univerzi v Pragi, zanimivo pa je, da so se štipendijski skladi pri različnih organizacijah v veliki meri polnili iz virov čeških industrialcev in gospodarstvenikov. In to je še vedno nasledstvo tega slovensko-češkega sodelovanja, ki se je začelo že globoko v 19. stoletju.

Dr. Andrej Smrekar

V tej zadnji sobi zelo hitro opazimo jasne vplive smeri, ki so bile vplivne v Nemčiji tistega obdobja, denimo ekspresionizem in nova stvarnost. Smrekar potrdi vpliv Prage na to: "Praga je naše ustvarjalce približala Berlinu in dobro vemo, da so zelo pogosto potovali z vlakom preko Dresdna v Berlin. Da je Jakac tam iz prve roke spoznal Muncha, ki je vplival nanj in pa tudi nemško umetnost sicer." Stik z nemško umetnostjo pa je zagotavljal že študij na praški akademiji: "August Brömse na praški univerzi je bil Nemec po rodu in tudi predstavnik ekspresionistične smeri, tako da so se po eni strani naši seznanjali s sodobnimi strujami in pomembnim pojavom češkega kubizma. To lahko lepo vidimo pri bratih Kraljih v njunih zgodnjih delih. In se to potem podaljša v 30. letih z nadrealizmom, ki se ga kot edini pri Slovencih oprime Stane Kregar. No, Slovenci nadrealizma ne maramo preveč." (smeh)

Čeprav je časovni okvir tokratne razstave širši kot pri prejšnjih različicah, je tudi tokrat v središču zgodba o slovenskem impresionizmu, ki mu je tudi namenjena največja soba na razstavi. Foto: Narodna galerija

Eno najbolj obiskanih praških razstavišč
Za razstavo, ki bo odprta do 16. septembra, tako lahko rečemo, da celovito predstavlja razvoj slovenske likovne umetnosti med letoma 1870 in 1930. In prav zato je še pomembnejše, da je na ogled na razstavišču, ki je eno najbolj obiskanih. To mi je zagotovil tudi nekdanji sodelavec našega uredništva Peter Kuhar, ki že nekaj let živi v Pragi in je tudi poudaril, da je razstava na Hradčanih izreden uspeh.

"To je bila velika čast za nas, da nismo mi ponujali razstave, ampak da so nas Čehi povabili k sodelovanju," še pove Jakijeva, ki tudi omeni, da so si za razstavo v Pragi prizadevali že takoj po zaprtju razstave v narodni galeriji, vendar se tedaj dogovori niso izšli. "Pred dvema letoma pa so se Čehi sami obrnili na nas in nas prosili, če bi razstavili naše impresioniste v njihovih prostorih." To je bilo, kot sem izvedela od vodje kulturnega oddelka Praškega gradu Vaclava Beraneka, povezano tudi s tem, da so na istem razstavišču že imeli razstavo češkega impresionizma, tako da je sedanja nekakšen njen pendant in nadaljevanje.

Lokacija obeta dober obisk
Vsekakor so obeti za obisk dobri. Praški grad letno obišče več kot 1,8 milijona ljudi, poleg tega pa je seveda na povabilo Masaryka grad prenavljal Jože Plečnik, tako da je lokacija za to razstavo skorajda idealna. Odprtje razstave, ki je bilo v vseh ozirih razkošno, seveda ne more napovedati uspeha razstave. A na vsak način gre za premišljen projekt, ki ga poleg tega spremlja še orjaški katalog z več kot 600 stranmi, tako da nihče ne more očitati Narodni galeriji, da ni poskrbela tudi za to, da je v Pragi dostopen tudi 'aparat', ki omogoči razumevanje razstavljenega.

Razstava na praškem gradu bo na ogled do sredine septembra. Foto: Narodna galerija

Med otvoritvijo se je razjasnilo. Bila je polna luna ali njen približek. In cerkvena stolpa sta se ponovno zdela zlovešča v sencah, ki ju je ustvarjala mesečina. A tokrat je šlo za stolpa cerkve svetega Vida na Hradčanih in pravzaprav je bil prizor tudi očarljiv. In ob pogledu z razgledne terase na razsvetljeno mesto se zamislim, da kako razsežno mesto je pravzaprav Praga in kako zelo je izginilo iz zavesti skorajda vseh nas, da so nas s Čehi nekoč povezovali skupni ali vsaj podobni cilji, da je med narodoma potekala živahna kulturna izmenjava in tudi zgledovanje. Pri nas nekateri ob besedi Čeh še vedno pomislijo na šale o revnih Čehih, ki gredo kampirat na Jadran, pa češko mnogim še vedno pomeni manj vredno … A morda bo tudi ta projekt Narodne galerije in poročanje o njem, vendar tudi pripomogel k temu, da se bo ponovno vrnilo zavedanje o tem, da Čehe in Slovence povezuje tudi nekaj pomembnih zgodovinskih poglavij.