Skoraj naključje je nato njeno nadaljnjo umetniško pozornost usmerilo v dihotomijo, ki jo zaposluje vse odtlej in je tudi osrednja nit njene prve samostojne postavitve v Steklenem atriju mestne hiše v Ljubljani – nasprotje med domačim in tujim, prijetnostjo in nelagodjem, videzom in občutjem, privlačnim in odbijajočim.

Detajl instalacije Three Little Musketeers. Foto: Luka Prijatelj

Kontradiktorna občutja umetnica raziskuje in vzbuja prek teme domačnosti, ki jo preizprašuje vse od svojega diplomskega dela in najstarejšega eksponata postavitve do novejših del, nastalih letos. Nane Wolke ne zanima domačnost v njeni prijetnosti, nostalgiji in pomiritvi, temveč v tistem polju, kjer nas sooči ravno z nasprotnimi občutji krivde, gnusa in izprijenosti, kakršne nam nehote prikliče soočenje oddaljenih naivnih otroških pričakovanj s poželenjem in nagoni odraslosti, nežnosti in grobosti ter s tem povezane družbene vloge moških in žensk.

Nana Wolke,
Kazenski kot

Kuratorica: Hana Čeferin


Stekleni atrij, Mestna hiša.

V ospredje pričujoče razstave stopa tema, ki jo umetnica veže na konkreten razstavni prostor Steklenega atrija, kjer vprašanje domačnosti in apropriacije predmetov iz domačega prostora raziskuje skozi prizmo kaznovanja. "Stekleni atrij sem izbrala za razstavni prostor, saj ima z rešetkami in neznačilnimi oboki neko karakteristiko grajske ječe. Ne gre za klasičen 'white cube' galerijski prostor, ampak je to prostor znotraj mestne hiše, ki nosi svojo baročno zgodovino, s tem pa tudi zgodovinsko težo." Na tem mestu ni odveč spomniti, da je bil nekoč trg pred mestno hišo prostor, kjer so ljudi privezovali na sramotilne stebre in jih drugače javno kaznovali.

Naughty Corner (One Hole Girl I). Foto: Luka Prijatelj

Pričujoča razstava Nane Wolke vključuje tri dela; najstarejše je prav zgoraj opisan keramični odlitek vrečke za sesalec, ki je nastalo leta 2017 kot diplomsko delo na Akademiji za vizualne umetnosti. Umetnica se je tedaj posvetila ideji zbiranja prahu, krhkih drobcev svojega intimnega prostora, ki na eni strani pomenijo dokumentiranje plasti lastnega obstoja, obenem pa idejo povratka iz prahu v prah (Prah sem in v prah se povrnem). To misel ponazarja v tehničnem smislu odlitek plastičnega 3D-odtisa vrečke v keramiko, ki je navsezadnje ravno to, material, sestavljen iz prahu.

V širšem smislu je bila vrečka za sesanje začetni projekt avtoričinega ukvarjanja z idejo prevzemanja vsakdanjih predmetov iz domačega prostora, ki lahko vzbujajo povsem drugačne konotacije, pa o teh zaradi njihove banalnosti nikoli ne razmišljamo.

Umetnico sta med samo produkcijo dela dve naključji privedli do pomembnih vsebinskih poudarkov, ki se ne dotikajo le te skulpture, pač tudi njenega nadaljnjega umetniškega zanimanja. Majhne bunkice, napake plastenja, ki so ostale vidne kot posledice 3D-odtisa, je umetnica pri keramičnem odlitku izkoristila, da je ustvarila vtis mehkega žametnega predmeta. Ta mami gledalca, da se ga dotakne, čeprav stoji pred njim v resnici povsem trd predmet. Podobno je naključje pripeljalo do same oblike luknje na vrečki, ki je pri 3D-skeniranju postala precej abstrahirana. "Nastala je čudna oblika odprtine, ki me je navdala z neprijetnimi občutki, saj je v meni vzbudila čudne perverzne konotacije." Detajl se ji je zdel zanimiv, celo ključen element dela, ki ga je poudarila še z naslovom dela, nov poudarek pa je potem navdihnil vsa naslednja dela v procesu razmišljanja pri izdelavi domačih predmetov.

Three Almost Wet Nurses. Foto: Luka Prijatelj

Delo, ki nosi naslov One Hole Girl I, v kontekstu aktualne postavitve pa z dodatkom Naughty Corner (postavljeno je v osvetljeno nišo, ki je izolirana od preostalega galerijskega prostora), je s tem zaobjelo ravno tisto dvopolno doživljanje, ki ga išče v svojem delu – vrečka, ki mami k dotiku kot mehka blazina, hkrati pa odbija s svojo hladnostjo, in luknja, ki je na eni strani vaginalni odprtini podobna vabljiva odprtina, na drugi pa odbija s svojo neuklonljivostjo.
Letošnji seriji del Three Almost Wet Nurses in Three Little Musketeers sta postavljeni v dialog. Na eni strani imamo podobo treh erotiziranih dojilj, abstraktnih portretov imaginarnih person, ki jih umetnica tudi poimenuje – Head Nurse Signora Maggi (gre za ime prostitutke iz filma 120 dni Sodome Piera Paola Pasolinija), Breast Fading Lucy in Buttplug Peggy. Izhodiščna forma prvih dveh je spodnji del svinčenice, iz katerega umetnica ustvari silikonske odlitke in z njimi v repetitivnem vzorcu zapolni okvir slike. Pri tretji enak postopek ponovi z obliko, ki jo pridobi z odlivanjem konice vrtne ograje. Prvih dveh delih iz okvirja štrleče forme aludirajo na koničasto dojko ali žensko bradavico, pri zadnjem pa na analni čep. S silikonsko preobleko, ki je kot material, iz katerega izdelujejo seksualne erotične pripomočke, sam po sebi močen nosilec seksualne konotacije, spremeni umetnica vsakdanje, komaj opazne nam objekte v predmete poželenja. Hladno in trdo orodje, ki so ga moški uporabljali za gradnjo doma, se je transformiralo v izrazito ženstveno in mehko obliko, s tem pa odprlo vprašanje identitete moškosti in ženskosti, obenem pa v dialog oziroma kontrast postavilo fetišiziran predmet z dekliško nedolžnostjo, ki jo ponazarja nežna rožnata barva dojilje Buttplug Peggy.

Three Little Musketeers. Foto: Luka Prijatelj

Z barvno pogojeno asociacijo se poigra tudi pri Treh mušketirjih, gugalnih konjičkih, ki jih vzame iz otroškega sveta igrač, in jih preobleče v črne usnjene oprave. Konjički niso naključno izbrani, pač pa je vsak predstavnik neke druge generacije druge dobe. Prvi je iz 90. let, se pravi avtoričine lastne generacije, drugi iz desetletja pozneje, tretji pa je sodobno delo. Medtem vsak od konjičkov ohranja tiste ključne elemente igrače (grivo, plastične oči in gobček), pa njihov mehek plišasti element prekrije črno usnje. Ta apropriacija igrači nadene fetišistični značaj, ki predmete odtegne iz otroške sobe, okolja, v katerih bi ga pričakovali, v novo okolje fascinacije, a tudi averzije.

Three Little Musketeers. Foto: Luka Prijatelj

Ne gre za to, da te stvari sploh ne spadajo več v domači prostor, ampak za to, da nekoliko zbadajo udobje domačega prostora, razloži umetnica, ki nikoli ne želi diktirati groteske, perverzije ali neprijetnosti, ampak jo v prvi vrsti zanima subtilnost, tanka, komaj zaznavna meja med prijetnim in odbijajočim. "Gre torej za predmet, ki bi ga še vedno sprejeli v domači prostor, ampak bi idejo domačega nemudoma nekako motil."

Apropriacijo predmetov in posledično prevpraševanje njihove namembnosti uresničuje predvsem s preigravanjem asociativnosti same forme in materiala. Pri tem je ne zanima intimna zgodovina predmeta, ampak predvsem konotacija, ki jo lahko vzbuja. Išče prototipe domačnosti, ki jih potem z izredno pedantnostjo in tehnično natančnostjo preobleče v nekaj drugega, nov kontekst, ki je skoraj v posmeh njihovi prvotni funkciji. Ali kot to sama ubesedi: "V končni instanci je pod vprašanjem namembnost predmetov. So to igrače, s katerimi se igrajo kaznovani, ali je kazen igra s predmetom, ki je izdal domačnost?"

Nana Wolke (rojena 1994 v Ljubljani) je leta 2017 diplomirala na Akademiji za vizualne umetnosti, vzporedno pa je dokončala zadnje leto dodiplomskega študija na ALUO-ju med študijsko izmenjavo na HGB-ju (Hochschule für Grafik und Buchkunst) v Leipzigu. Leta 2015 je delala pri kolaborativnem projektu z umetniško skupino White on White, ki se je pozneje s performansi in instalacijami predstavila na 31. Grafičnem bienalu v Moderni galeriji. Nedavne skupinske razstave med drugimi vključujejo AMU Gallery, Praga, CZ (2016), ŠKUC, Ljubljana, SLO (2016); G2 Kunsthalle, Leipzig, DE (2018); The Living Gallery Outpost, New York, NY (2018); and 12 Star Gallery, London, GB (2016). Leta 2018 je bila nominirana za nagrado skupine OHO. Trenutno študira na Goldsmiths MFA v Londonu.