MMCpodrobno (neaktivno)
Tabla, Marko Milić
Nepozabna je akcija z dvoboja za tretje mesto proti Asvelu, ko je kmalu po začetku Marko Milić v protinapadu tako silovito zabil, da je razbil tablo. Foto: AP
VIDEO
Marko Milić razbil tablo
VIDEO
Olimpiji v Zagrebu uspel...
VIDEO
Olimpija v Milanu na Fina...
VIDEO
Olimpija pogumno v boj z...
VIDEO
Olimpijo sprejel tudi papež
VIDEO
Ljubljančani prispeli v d...

Dodaj v

Kje so, kaj delajo rimski junaki

19. april 2005 ob 10:00
MMC RTV SLO

4 Roman Horvat (1971) – Ob imenu Romana Horvata se večina navijačev ne spomni na finalni turnir Evrolige leta 1997, ampak na finale evropskega pokala v Lozani tri leta prej. Proti Taugresu je "Dugi" zadel kar šest trojk v drugem polčasu in s 36 točkami odločilno pripomogel k osvojitvi prve evropske lovorike slovenskega kluba v športih z žogo.

V karieri je 200 centimetrov visok igralec zamenjal številne klube v tujini (7) in Sloveniji (5). Na slovenskih parketih je igral še lani, ko je po nekajmesečni upokojitvi spet oblekel dres Šenčurja, kjer je igral zadnjih sedem sezon. V Šenčurju je zdaj vodja mlajših selekcij. Horvat je tudi strokovni komentator košarkarskih tekem na Televiziji Slovenija.

5 Vladimer Stepania (1976) – 213 centimetrov visokega gruzijskega centra, ki je v Slovenijo prišel s 17 leti, si bomo iz Olimpijinih časov najbolj zapomnili po odločilnem košu v zadnji sekundi tretje tekme osmine finala proti Ciboni. Bil je tudi najboljši strelec zmajev v polfinalu proti Olympiacosu, ko je dosegel 12 točk. V Tivoliju je ostal vse do januarja leta 1999, nato pa se je preselil v Seattle, ki ga je leta 1998 na naboru Lige NBA izbral kot 27. Konec leta 2000 se je prek New Yorka in Toronta preselil v New Jersey, oktobra leta 2001 pa je odšel k Miamiju, kjer je našel zaupanje legendarnega trenerja Pata Rileyja in preživel svoji najboljši sezoni v NBA-ju. Zadnjo sezono v karieri je zaradi kroničnih težav s kolenom odigral leta 2004 v Portlandu.

Stepania živi v Seattlu in ni več dejaven v športu. Zdaj se je znašel v poslovnem svetu. Po koncu kariere, ki jo je končal, ko je bil star komaj 29 let, je na washingtonski in newyorški univerzi naredil tri diplome. Ukvarja se z različnimi stvarmi, od trženja do vlaganja v rodno Gruzijo, tamkajšnjo tovarno sokov in proizvodnjo lešnikov, s čimer se širi tudi v Azerbajdžan, Turčijo in še dlje na vzhod. Pri svojem delu je izjemno uspešen.

6 Jaka Daneu (1971) – Tudi Jaka Daneu je imel veliko zaupanje Zmaga Sagadina, ki je izkoriščal njegovo vztrajnost in nepopustljivost za vlogo policaja v obrambi. Po navadi je bdel nad najnevarnejšim nasprotnim branilcem. V napadu ni tako izstopal, je pa bolj ali manj uspešno opravljal tudi vlogo organizatorja igre, ko je bilo to potrebno. Sam pravi, da bremena, ki ga je prinašalo slavno ime njegovega očeta Iva, nikoli ni čutil.

194 centimetrov visoki Daneu je kariero nadaljeval na Poljskem (Slupsk), a se je moral zaradi težav s hrbtom upokojiti že pri 29 letih. Bil je pomočnik trenerja Jureta Zdovca v času, ko je Union Olimpija nazadnje igrala v Evroligi. V prihodnje naj bi postal sodelavec Košarkarske zveze Slovenije.

7 Slavko Duščak (1974) – 195 centimetrov visoki branilec je na Olimpijini poti na final four zaigral na desetih tekmah. V Rimu ni dobil priložnosti za igro. Njegova glavna odlika je bil met za tri točke. Do leta 2000 je ostal v Ljubljani, od koder se je za dve sezoni najprej preselil v Pivovarno Laško, nato pa še za dve v Krko.

Preizkusil se je še v Italiji, na Poljskem in Madžarskem. Kariero je končal leta 2007 v Unionu Olimpiji in se zatem posvetil trenerskemu delu. Trenutno je selektor ženske reprezentance do 18 let in ženskega prvoligaša Grosuplje. Ima pet otrok, od tega se je le eden zapisal košarki.

8 Marijan Kraljević (1970) – 212 centimetrov visoki center je bil nepogrešljiv v načrtih Zmaga Sagadina, ki mu je zaupal mesto v prvi postavi. Čeprav je bil Stepania ljubljenec Tivolija, je Sagadin na položaju petice bolj zaupal Kraljeviću predvsem zaradi izkušenosti in nalog v obrambi. V napadu ni bil dominanten, njegov zaščitni znak pa je bil met prek glave, tako imenovani horog.

Tudi on je zamenjal številne klube. Nazadnje je igral za Slovana, kjer je zaradi težav z meniskusom v obeh kolenih leta 2004 končal kariero. Za slovensko reprezentanco je igral na petih evropskih prvenstvih in zbral 73 nastopov, kar ga uvršča le za Jako Lakoviča, Uroša Slokarja in Gorana Jagodnika. Ko je bil prvič selektor Jure Zdovc, je bil športni direktor reprezentance. Takrat je slovenska reprezentanca s 4. mestom na EP-ju 2009 dosegla največji uspeh. Zdaj dela v gradbeništvu in bedi nad kariero sina, 19-letnega Luke, ki se v tej sezoni preizkuša v ZDA.

9 Gregor Hafnar (1977) – 195 centimetrov visoki branilec je v sezoni 1996/97 zaigral le na eni tekmi Evrolige in na parketu preživel pičle tri minute. Pod Rožnikom je ostal še naslednjo sezono, nato se je preselil v Pivovarno Laško. V nadaljevanju kariere je večino časa preživel v tujini, največ v Italiji, kjer je leta 2012 tudi končal igralsko kariero.

Po njej je vstopil v trenerske vode. Bil je pomočnik trenerja v slovenski B-reprezentanci, leta 2014 pa je v Heliosu nasledil Zmaga Sagadina. Nato je vodil še Slovan. Preizkusil se je tudi kot strokovni komentator na eni izmed slovenskih televizij.

10 Dušan Hauptman (1960) – Legendarni branilec je v Olimpiji preživel celotno kariero, od selitve iz domače Litije do upokojitve leta 1998. V Tivoliju je navduševal kar 17 sezon. "Dule" je bil pojem košarkarja z mehko roko. Kljub le 186 centimetrom si je vedno znal izbojevati prostor za met. Ljubitelji košarke pa si ga bodo za vedno zapomnili po trojkah, nepopustljivosti in zvestobi zeleno-belemu dresu.

Po igralski upokojitvi je bil v Tivoliju dve leti športni direktor, nato pa tudi vodja mladinskega pogona in trener mladih. Kariero je nadaljeval kot na trenerski klopi Kopra, Zagorja in Elektre. Dolga leta je vodil ugledno košarkarsko šolo. Stik s košarko ohranja na veteranskih tekmovanjih. Zdaj je zaposlen na inšpektoratu za šolstvo in šport na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport.

11 Marko Tušek (1975) – Nadarjenost 204 centimetre visokega Marka Tuška nikoli ni bila sporna. Prek Hrastnika in Kranja je leta 1993 prišel v Olimpijo, kjer ga je Sagadin izbrusil v vrhunskega krilnega centra. Poleg moči in dobre tehnike ga je odlikovala tudi mehka roka, s katero je grozil tudi pri metu za tri točke. Igral je v finalu v Lozani in na final fouru v Rimu, kar pa ni bil njegov zadnji nastop na finalnem turnirju. Deset let pozneje je tam nastopil v dresu Malage, kjer je na položaju krilnega centra zamenjal rojaka Erazma Lorbka. Igral je v mnogih italijanskih klubih, največji pečat pa je pustil v rimski Lottomatici.

Po ločitvi od prve žene leta 2005 je Tušek preživljal pravo družinsko dramo. Zaradi zgrešenih naložb in iger na srečo je ostal brez vseh prihrankov in praktično bankrotiral. Preselil se je v Črno goro in "pozabil" plačevati preživnino za otroka, zaradi česar so ga slovenski organi pregona aretirali, takoj ko je prestopil slovensko mejo. Novembra so ga obsodili na leto dni zapora s petletno preizkusno dobo. V Trbovljah je začel delati kot trener.

12 Marko Milić (1977) – Ikona, maskota, zaščitni znak Olimpije. Zaradi njega se je "iskala vstopnica več", in kot je sam povedal, so se vrste za nakup vile vse do Hot Horsa. Da, taka evforija je takrat vladala v košarkarski Ljubljani. Milić ni imel najmehkejše roke, a je vse nadomestil s svojimi telesnimi sposobnostmi, obrambo in požrtvovalnostjo. Občudovala so ga dekleta in stare mame, mladeniči in očetje. Zagotovo je bil 201 centimeter visoki krilni košarkar v tistih časih najbolj zaželen zet v Ljubljani. V Rimu je bila najbolj nepozabna njegova poteza iz druge minute tekme za 3. mesto proti Asvelu, ko je pri zabijanju razbil tablo.

O karieri Miliča po letu 1997 nima smisla izgubljati preveč besed. Še isto leto so se mu izpolnile otroške sanje, saj ga je kot 34. na naboru Lige NBA izbrala Philadelphia, ki pa ga je že novembra prodala v Phoenix. Tam je v sezoni 1997/98 igral na 33 tekmah, leto pozneje pa na 11. Njegov najboljši izkupiček na eni tekmi je 13 točk. Kaj več ni mogel pokazati, saj so mu trenerji namenjali le po nekaj minut na srečanje. Po vmesni postaji pri Fenerbahčeju je sezono 1999/2000 znova odigral v Olimpiji, nato je šel prvič v Real. Veliko časa je preživel v Italiji (Fortitudo Bologna, Euro Roseto, Scavolini, Virtus Bologna), nato pa je spet odšel v Real in se vrnil k Olimpiji. Ob koncu kariere je igral v Iranu in Kuvajtu. Kariero je končal leta 2015, ko so pod strop stoženske dvorane tudi dvignili njegov dres s številko 12. Milić je zdaj zaposlen na Košarkarski zvezi Slovenije kot mentor članom reprezentanc mlajših starostnih kategorij.

13 Ivica Jurković (1973) – 206 centimetrov visoki Hercegovec je leta 1992 ušel vojni v BiH-u in našel službo v Nemčiji, nato pa dobil povabilo iz Rogaške. Po selitvi pod Rožnik je v Tivoliju pustil velik pečat, ne samo v prvih treh sezonah (1997—1999), ampak nato še dvakrat. Krilni center je navduševal predvsem s svojo tehniko, s katero je pod obročem vedno našel prostor za met. Nepozaben je njegov trik z nakazanim metom.

Po prvem odhodu iz Olimpije je v tujini naredil zavidljivo kariero, med drugim je igral za Türk Telekom, Paok, Olympiacos in ruski Lokomotiv. Kariero je končal leta 2008, se je pa leta 2012 v končnici državnega prvenstva za kratek čas pridružil ekipi Šentjurja. Živi v središču Ljubljane in ima z Goranom Jagodnikom menedžersko agencijo.

14 Arriel McDonald (1972) – Tri leta je bil motor Olimpije 191 centimetrov visoki Arriel McDonald, najboljši Američan, ki je oblekel zeleno-beli dres. V Tivoliju se je pod vodstvom Sagadina razvil v enega najboljših organizatorjev igre v Evropi. V sezoni, ko so se zmaji prebili na final four, je navduševal v navezi z Markom Milićem in postal ljubljenec ljubljanskega občinstva. V tisti sezoni je bil za Milićem drugi najboljši strelec Olimpije, po odhodu iz Slovenije pa je naredil odlično kariero v največjih evropskih klubih. V Olimpijo je skupaj s Tomom Mahoričem in Marijanom Kraljevičem prišel iz krškega Interierja, s katerim je leto prej igral v finalu državnega prvenstva.

Leta 199 je odšel v Maccabi. Z velikanom iz Tel Aviva je slavil v Suproligi in bil tedaj tudi izbran za MVP-ja finalnega turnirja tekmovanja. Z Maccabijem je tudi igral na final fouru Evrolige. Zatem se je preizkusil še pri Panathinaikosu, moskovskem Dinamu, Gironi in Sieni. Z Girono je leta 2007 osvojil evropski pokal in bil tudi tedaj najboljši posameznik finalnega turnirja. Dve leti pozneje je končal kariero. McDonald je leta 1997 dobil slovensko državljanstvo in tudi zaigral za reprezentanco. Trenutno je trener na srednji šoli Providence Academy v Minnesoti.

15 Darren Henrie (1968) – Ko je Zmago Sagadin v Tivoli leta 1996 iz belgijskega Aalsta pripeljal 201 centimeter visokega Darrena Henrieja, si je verjetno le malokdo mislil, da bo belopolti Američan postal eden glavnih ljubljencev ljubljanskega občinstva. Toda pogumni Henrie, ki se ni veliko menil za natančno opredeljeno Sagadinovo taktiko, ki ni bila prizanesljiva do serijskih metalcev trojk, je z uspešnimi meti izza črte stalno skrbel za navdušenje na tivolskih tribunah. Telesno ne dovolj dobro pripravljen za visoke Sagadinove zahteve je Olimpijo zapustil že po eni sezoni, naslednji dve leti je nosil dres Splita in Asvela, nato pa je postal pravi "globetrotter". Večino časa je preživel v Venezueli, vmes pa je skočil še v Žalgiris in Dominikansko republiko. Kariero je sklenil leta 2002 v Hongkongu.

Po koncu kariere se je zaposlil na eni izmed šol v Tennesseeju, kjer je vodil športni oddelek in bil tudi trener. Bil je udeležen v seksualnem škandalu. Zaradi treh prekrškov zoper spolno nedotakljivost mladoletnih oseb je bil leta 2014 obsojen na šest let zapora. Od tega je eno leto preživel v zaporu, pet let pa bo pod posebnim nadzorom. Henrie je priznal, da je med letoma 2007 in 2009 na šoli nadlegoval mladoletnika. Do škandala je veljal za vzornega družinskega človeka. Je tudi oče dveh otrok. Henrieju so odvzeli trenersko licenco in ga vpisali v javni register pedofilov.

16 Rašo Nesterović (1976) – Dolgoletni kapetan slovenske reprezentance je bil tisto sezono v Tivoliju v obrobni vlogi. Znašel se je v nemilosti trenerja Zmaga Sagadina, ker naj ne bi hotel podpisati dolgoročne pogodbe z zmaji, zato je do final foura igral le na dveh tekmah, proti Olympiacosu pa je nastopil zaradi težav z zobmi Ivice Jurkoviča.

Že naslednjo sezono se je preselil v Virtus iz Bologne, ki je tedaj nastopal pod sponzorskim imenom Kinder, in z njim osvojil evropsko krono. V Ligi NBA je 213 centimetrov visoki center igral od leta 1999 do 2010. Začel je v Minnesoti, nato pa odšel v San Antonio in z njim osvojil šampionski prstan. V NBA-ju je branil še barve Indiane in Toronta, ki ga je zapustil leta 2010. Zadnjo sezono je odigral za Olympiacos. Upokojil se je leta 2011. Od leta 2014 je generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije, kjer je zamenjal Iztoka Remsa.

Zmago Sagadin (1952) – Glavni tvorec Olimpijinih uspehov v 90. letih je bil Zmago Sagadin, najuspešnejši slovenski trener. Pod njegovim vodstvom je ljubljanski klub postal spoštovana institucija v Evropi, ki je načrte prekrižala marsikateremu velikanu stare celine. V njegovem času je Tivoli veljal za težko osvojljivo trdnjavo. Pod njegovo taktirko so se razvili številni nadarjeni košarkarji. Olimpija je bila tedaj lepa odskočna deska za odhod v večje evropske klube in tudi v Ligo NBA. Deloval je še v Celju, Mariboru, Splitu, Crveni zvezdi, Lietuvos Rytasu, Anwilu, Zadru, Heliosu in MZT-ju iz Skopja. Zdaj je uradno končal trenersko pot.

Tomo Mahorič (1965) – Sagadinova desna roka je bil Tomo Mahorič, ki je nato tudi nasledil mentorja na mestu glavnega trenerja. Predtem je vodil Krško, vmes Slovana, po Olimpiji, s katero je kandidiral tudi za finalni turnir Evrolige, pa je odšel v tujino, kjer je deloval v Vroclavu, Kijevu, Cremoni in Vilni. V litovski prestolnici je z Lietuvosom Rytasom prišel do največjega uspeha v karieri, ko je leta 2005 osvojil evropski pokal. Bil je tudi pomočnik Jureta Zdovca v reprezentanci. Za nekaj časa se je umaknil iz košarke, nato pa se za kratek čas pred dvema letoma preizkusil v Bordeauxu. Trenutno sodeluje z ambicioznim prvoligašem Sixt Primorsko.

Sašo Filipovski (1974) – Drugi pomočnik Sagadina je bil tedaj Sašo Filipovski. To je bila njegova prva sezona v Tivoliju, v Rimu pa ga ni bilo poleg, saj je ostal v Ljubljani. Gre še za enega Zmagovega učenca, ki hodi po vrhunski trenerski poti. Pozneje je bil glavni trener Olimpije, uveljavil pa se je tudi v tujini. V Rusiji je bil na čelu Lokomotiva iz Rostova in pomočnik pri CSKA-ju, v Italiji je deloval pri rimskem Virtusu, na Poljskem pa pri Turowu in Zieloni Gori, kjer je navdušil. Zdaj uspešno vodi turški Banvit iz Bandirme.

Prijavi napako
Kazalo