Zdi se, da je po dveh velikih vojnah in velikih naporih za vnovično vzpostavitev predvojnega stanja v gospodarstvu in kulturi svet stopil v drugo razsvetljensko obdobje. V Združenih državah Amerike so temnopolti glasno opozarjali na neenakopravnost, solidarnost pa so jim izkazali v več študentskih kampusih, kjer so opozarjali tudi na nesmiselnost vojne v Vietnamu. Na Češkoslovaškem je inteligenca vse drzneje pozivala k večji demokratičnosti, spremembe pa je utelesil Aleksander Dubček, ki je marca 1968 odpravil cenzuro tiska. Na Poljskem pa sta protijudovsko nastrojeno politično ozračje po šestdnevni vojni v Palestini ter pretep nastopajočih študentov v gledališki priredbi Mickiewiczeve pesnitve Dziady s kasnejšo prepovedjo igranja (tudi zaradi očitanih protiruskih osti dela) privedla v hitro samoorganiziranje študentov in jasno zahtevo po sprostitvi javnega življenja. Napeto ozračje se je še stopnjevalo po izključitvi dveh študentov z univerze: Henryka Szlajfera in Adama Michnika, študenta judovskih korenin, ki je o dogajanju posredno obvestil radio Svobodna Evropa. Vrh pa se je zgodil maja, ko so v Parizu študentje zasedli univerze ter spodbudili splošno stavko, ki je De Gaulla celo prisilila, da je za krajši čas pobegnil iz države.
Kaj pa se je tedaj dogajalo v Sloveniji?
Čeprav so pogledi na vir idejne zasnove slovenskega študentskega gibanje leta 1968 različni, se je nesporno začelo 30. maja, ko se je študentski odbor - z vednostjo ljubljanske univerze - odločil, da javno protestira zoper sklep sveta študentskega naselja z 29. maja, da zaradi izgube zavoda (25 milijonov din) v poletnih mesecih 2-3 študentska domova nameni turistični dejavnosti, hkrati pa linearno zviša stanarino za 25 dinarjev. (Za primerjavo: ok. 24-stranski Novi tednik je decembra 1968 stal 60 par; po statističnem letopisu je leta 1968 povprečna neobdavčena srbska plača znašala 825 din; plača knjižničarja v Ljubljani pa je bila leta 1970 ok. 950 din.) Ukrepa nista bila nova, sta povzročila tem večjo nejevoljo, ker sta pomenila selitev dela študentov v izpitnem obdobju.
Kocka je padla
A kazalo je, da se bo za kritje izgub študentskih domov porabil del finančnih sredstev, ki so bila ravno tedaj odobrena šolstvu. Univerzitetni komite je na redni seji tudi obravnaval nastalo problematiko, a je prevladalo stališče, da so gmotne razmere in družbena sestava študentov takšni, da javnega nastopa ni pričakovati. Študentje pa so bili javnemu protestu naklonjeni in so delovanje upravičevali z opominjanjem na širši položaj,obravnavali so še druge študentske stiske, ki so se jih 3. junija dotaknili tudi med sejo Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKJ), saj so na njej sodelovali tudi nekateri zaposleni na univerzi. Tedaj pa so udarile vesti o spopadu študentov s policijo v Beogradu, pri čemer naj bi bilo nekaj študentov celo ubitih. Študentje so takoj sklicali sestanek opoldne s podpredsednikom Izvršnega sveta (IS) Skupščine Socialistične republike Slovenije (SRS), Francem Hočevarjem. Ta je študente nagovoril s "Sprememba da, cirkus ne!", sicer pa se jim je v stališčih precej približal, pod pritiski pa v večernih poročilih vendarle zagrozil s policijo. To je je študente potisnilo v odkrit upor, organiziralo se je široko zbiranje vprašanj in pripomb ter več domskih skupščin.
Univerza javno na stran študentov
4. junija pa je študente javno podprl Komite Univerzitetne konference ZKS, ko je podal politično izjavo: "Ne strinjamo se s tistimi, ki ocenjujejo študentske akcije kot vsebinsko sprejemljive, a neustrezne po načinu; nasprotno smo prepričani, da so taki imenovani 'neustrezni načini' postavljanja upravičenih zahtev pojavljajo tedaj, kadar se tako imenovani 'ustrezni načini' premalo uspešni [...] Ne sprejemamo optimističnih ocen, da so z demokratičnimi oblikami samoupravljanja rešeni vsi politični problemi, ker se te oblike prevečkrat polnijo z nedemokratično vsebino." Nadalje so dodali: "Prepričani smo, da so dosedanje razprave že dovolj vsestransko osvetlile neustrezno socialno-regionalno strukturo študentov ljubljanske univerze. Zavzemamo se za takojšen začetek sanacije. Hkrati zahtevamo, sistemske rešitve, ki naj to stanje trajno ozdravijo [...] Zaupamo v sposobnost študentov voditi demokratično diskusijo, v kateri bodo v naprej onemogočeni vsi demagoški izpadi in nedisciplinirani izgredi."
Pokrajinski klubi študentov so hkrati podali lastno izjavo, v kateri so opozorili na razmere študija apelirali na občinske funkcionarje, naj podprejo študentsko gibanje.
Študentje oblikujejo zahteve
Istega dne zvečer so se sestali študentje doma na Gerbičevi (G59) in po večurni razpravi oblikovali zahteve za javnost v 12 točkah: enakopraven dostop do študija ne glede na premoženjsko stanje v družini, izboljšanje gmotnega položaja šolstva, nadzor nad finančnim okoriščanjem, osebna odgovornost funkcionarjev na vseh ravneh, delovna mesta za diplomante v domovini, spodbujanje sposobnih in nadarjenih, soudeležba študentov v samoupravnih organih univerze, zdravstveno zavarovanje za študente, študentski domovi kot del univerze, pozdrav slovenski vladi v znak sodelovanja pri iskanju rešitev, odgovornost študentskih predstavnikov in domske uprave, obsodba oderuških sobnin pri zasebnikih. Verjetno ni naključje, da so vodila gibanja podali študentje z Gerbičeve, ki niso uživali ugodnosti nastanitve v študentskem naselju v Rožni dolini.
Veliki protestni shod s skupščino je bil napovedan za četrtek, 6. junija, v menzu Študentskega nazselja v Rožni dolini. O njem so obvestili tudi policijo, pri tem pa poudarili univerzalnost svojih zahtev in skladnost z ustavo ter posledično dolžnost policije, da jih ne ovirajo, temveč varujejo. Na veliko presenečenje je policija zagotovila, da se ne bo vmešavala, če bo shod miren.
Tako sta bila 6. junija sprejeta Študentski program reševanja osnovnih vprašanj slovenske univerze (8 točk) in Program reševanja konkretnih problemov študentskih domov (9 točk). Prvi se je zavzel za za vse dostopno visoko šolstvo, kar naj bi država spodbudila s štipendijami, subvencijami in krediti ter ustrezno študentsko infrastrukturo, v kateri pa je treba videti naložbo v gospodarstvo in ne socialno pomoč; ob tem so opozorili, da je raznolikost strukture študentske populacije tolikšna, da mora biti finančna pomoč skladna s potrebami posameznika in ne more biti dodeljena pavšalno.
V četrti točki so se opredelili proti razvrednotenju diplome, saj so zahtevali takšno reformo študija, ki bo nagrajevala sposobne; ob tem so v skladu s samoupravno politiko zahtevali delež pri upravljanju univerze (študentje tedaj v organih univerze in domov niso imeli lastnih vrstniških predstavnikov, kasneje jih je zastopal Vojan Rus) in se zavzeli za dosledno osebno odgovornost, ki da je neločljivo povezana s samoupravljanjem. Zadnji dve točki sta se dotaknili zaposlovanja: kadrovanje naj bo zamišljeno tako, da bodo diplomanti zaposljivi, obsodbe vredna pa je vsak dohodek nad 4000 din.
Drugi program deloma povzema prvega. Po njem je naloga študentskih domov, da zagotovi "normalne pogoje študija preko vsega leta", ne le v smislu nastanitve, ampak tudi vzdrževanja študentov in širjenja infrastrukture, da se financirajo kot družbena ustanova v sestavi in pod upravo univerze, pri čemer ima sindikat študentov pravico predlogov in veta na odločitve sveta zavoda. Vse udeležene stranke imajo pravico do vpogleda v finance zavoda, posebna komisija študentov ekonomije pa naj bi nadzirala namenska sredstva Izvršnega sveta SRS za študente. Program je predvideval tudi ustanovitev izredne in redne komisije (prvo so izvolili takoj, drugo naj bi do leta 1969), ki naj bi na podlagi gmotnega stanja študenta določila višino dotacije za posameznika (ukrep izredne komisije je bil omejen na študente, ki so pomoč nujno potrebovali).
Vse omenjene študentske zahteve po dnevih, skupaj s pismom nepodpisanega beograjskega študenta o razmerah v prestolnici, je 17. junija 1968 objavila Tribuna v znameniti številki 22. S tem se je začelo večletno samoprizadevanje za izboljšanje položaja študentov, ki je preraslo v splošno politično gibanje z vrhom v zasedbi Filozofske fakultete maja in junija 1971, in ki je že kmalu doseglo nekaj otipljivih rezultatov: gradnjo novega doma v Rožni dolini ter ustanovitev Radia Študent. A do leta 1974 je študentska vnema popustila in mnogo zahtev je ostalo neizpolnjenih. Ostala pa je infrastruktura in velika politična moč, ki je danes tudi sama prav tako anahronistična in vprašljiva, kot je bila oblast medvojne generacije in njeni nazori leta 1968.
Pešajoče gospodarstvo glavni vzrok gibanja
Študentske zahteve so imele podlago v spremenjenih gospodarskih in družbeno-političnih razmerah v državi. Od konca druge vojne je minilo več kot 20 let, politični prostor pa je še vedno obvladovala generacija "drugoborcev" in s tem neposredno zanikovala samoupravni koncept, sprejet leta 1950. Hkrati je gospodarsko stanje v Jugoslaviji pričelo stagnirati, gospodarske razprave pa so vse bolj dobivale tudi značaj medrepubliških in nacionalnih nasprotij ...
Obdobje povojne obnove je bilo zaznamovano z vsesplošnim pomanjkanjem in negotovo prihodnostjo; kljub gospodarski zapori vzhodnega bloka (trgovinska menjava med Jugoslavijo in drugimi socialističnimi državami je bila leta 1950 za ok. 35 % manjša kot leta 1948) in povečanim izdatkom za vojsko po sporu z Informbirjem pa je Jugoslaviji uspelo pridobiti politično zaupanje in posojila ZDA ter uspešno zagnati gospodarstvo, pri čemer pa je bila ključna prav administrativna drža države: čeprav je Komunistična partija Jugoslavije oz. Zveza komunistov Jugoslavije javno zagovarjala umik politike iz gospodarstva oz. odmiranje države, je z visokimi prispevki v federacijske, republiške in krajevne sklade etatistično upravljala večino ustvarjenih dohodkov iz gospodarstva. Leta 1961 pa se je zelo visoka, celo nad 10-odstotna letna gospodarska rast prvič po 1953 ustavila.
Razmere so izkoristili za prevpraševanje smiselnosti centralističnega upravljanja. Konservativne struje so se bale, da decentralizacija vodi tudi v dezintegracijo države. Tržna naravnanost bi koristila predvsem razvitima Sloveniji in Hrvaški, manj razviti jug pa pahnila v še večjo bedo in odvisnost, kar bi očitno povečalo neenakost v državi. Mala gospodarska reforma leta 1961 stanja ni rešila. Tedaj spremenjen zakon o delovnih razmerjih je utrdil samostojno odločanje podjetij o delitvi dobička iz leta 1950, kar je ob različni uspešnosti podjetij, vezanosti dobička na gospodarski sektor (posledično višina plača ni bila pogojena zgolj z izobrazbo oz. položajem v podjetju) in večji togosti javne uprave plačne razlike še povečalo. Politika je bila zopet polarizirana med centralisti - konservatici in decentralisti - liberalci. Razprava o načelih prihodnjega gospodarstva je potekala od decembra 1962 do januarja 1963, a ne soglasno. Zvezni zavod za planiranje v Beogradu je konec januarja predstavil t. i. Rumeno knjigo, v kateri je stanje v državi pripisal poskusom liberalizacije, nasprotno pa so vodilni hrvaški ekonomisti Savka Dabčević-Kučar, Jakov Sirotković, Ivo Perišin na pobudo prepričanega decentralista Vladimirja Bakarića v Zagrebu izdali Belo knjigo. V njej so trdili, da je jugoslovansko gospodarstvo s centralističnimi ukrepi doseglo takšno stanje razvoja, da je vsakršno vmešavanje države odveč in se lahko nadalje razvija le v okvirih tržnega gospodarstva.
Tito je kljub skeptičnosti do sprememb obsodil birokratski etatizem in pozdravil decentralizacijo, k čemur se je nagibal že na govoru 6. maja 1962 v Splitu. To je vodilo v sprejetje nove jugoslovanske ustave leta 1963. Nova ustava je sicer decentralizirala oblast, a je to privedlo le do večje neusklajenosti ter vzpona republiškega birokratizma. Notranji trg je postal še bolj razdrobljen, zaradi plačnih razlik pa so republike morale posegati v cene, kar je povzročilo precejšnjo cenovno nestabilnost - od januarja 1964 do januarja 1965 so se cene ponekod dvignile tudi do petino. Marca 1965 je zato Boris Kraigher predstavil novo gospodarsko reformo, sveženj zakonov je Skupščina SFRJ sprejela 24. julija 1965. Izvedli so davčno reformo in devalvacijo dinarja glede na dolar (1000 starih dinarjev je postalo 10 novih), pridobili za ok. 140 milijonov dolarjev zahodnih in sovjetskih posojil, ukinili več državnih dotacij podjetjem ter uskladili cene surovin s cenami na tujih trgih (korekcija cen, sprememba carin). Zadnji ukrep je sicer razbremenil državo, hkrati pa je zaposlenost prvič po letu 1945 upadla, življenjski stroški pa so se dvignili za ok. 30 %. Država se je odzvala z zamrznitvijo cen.
Ko je gospodarstvo le začelo rasti, je ob Kraigherjevi smrti 1967 reforma zastala. Rast BDP-ja je bila štirikrat nižja kot v petdesetih letih, industrijska rast za tretjino. Čeprav je bil gospodarski položaj Slovenije med vsemi republikami najugodnejši, je gospodarstvo spet začelo stagnirati, tudi v razmerju do preostalih delov države. Povprečni plačni indeks v Sloveniji glede na Jugoslavijo je tako s 130 leta 1964 padel na 114 leta 1968, čeprav je bil indeks produktivnosti dela višji, namreč 124. Zlasti gospodarstvo se je odzvalo tržno in močno omejilo zaposlovanje, merila za zaposlitev pa niso bila vselej meritokratska. Prva stavka v Jugoslaviji se je zgodila 1958 v trboveljskih rudnikih, med gospodarsko reformo in letom 1968 pa so zaznali še 631 "prekinitev dela". Z možnostjo dela v tujini so Jugoslovani tako množično odhajali v Nemčijo - Slovenci še najmanj, pa vendar je po študijah Damirja Josipoviča s trebuhom za kruhom šlo ok. 60.000 Slovencev, največ prav v poznih 60.
Povojna obnova – družbena prenova
Družbeno sta pospešena industrializacija in urbanizacija močno načeli kmečki sloj oz. ustvarila sloj polkmetov; vse več je bilo tudi zaposlenih žensk, kar je znatno pripomoglo k deagrarizaciji in potrošništvu. Delavstvo se je hitro krepilo, a predvsem na račun nekvalificiranih fizičnih delavcev, tudi priseljencev, s čimer so se v družbi vzpostavljale premoženjske razlike. Te so postale še posebej očitne z odprtjem meje, ko si je del prebivalstva lahko privoščil nakupe v Trstu.
Premiki v gospodarstvu in družbi so se odražali tudi v šolstvu: večji vpis, sploh na družboslovne smeri (v skladu z naziranjem, da močna industrija potrebuje dobre tržnike in upravitelje premoženja), večja prepustnost šolskega sistema, večji delež študentk, kar ni bilo povezano le s spremenjeno obravnavo vloge spolov ter odnosa med njima, ampak ob prevladujoči ideji družine kot življenjskega cilja tudi s tveganjem po večjem osipu, torej predčasnem zaključku študija zaradi osnovanja družine, ali s pojavom študentskih družin. Poleg tega je bilo študentsko okolje v 60. tudi izrazito mednarodno, saj so se začeli programi izobraževanja študentov iz Jugoslaviji prijateljskih držav iz gibanja neuvrščenih držav: že 1963 je tako v Rožni dolini stanovalo 23 študentov iz Združene arabske republike.
Čeprav so študentje univerzi očitali zastarelost in avtoritarnost posameznih profesorjev, je bila oblast mnenja, da ji v kulturnem pogledu (OHO, Jovanovič, Perspektive) stvari uhajajo iz rok. Premehko vodstvo je 1964 zamenjal Marko Bulc s sodelavci. Medtem so se organizirali tudi študentje, predvsem v pokrajinske klube, 1966 po francoskem zgledu v Študentski sindikat, obstajalo pa je tudi kulturniško združenje Forum. Središče študentskega življenja je bilo študentsko naselje z leta 1968 sedmimi bloki (8. je bil v gradnji) v Rožni dolini, kjer je bila tudi menza (dislocirane enote zavoda so bile G53 v Mestnem Logu, Akademski kolegij na Vilharjevi in dom medicincev na Ilirski). Študentje so od 1965 poleg stanarine plačevali tudi tretjino zneska za vzdrževanje, kar je sicer iz posebnega sklada zagotavljala država. Z gospodarsko reformo se je tudi začelo poletno oddajanje študentskih domov turistom, saj je zavod, ki je upravljal domove, do neke mere deloval tržno.
Ob vsem naštetem mladostna energija in idealizem nista potrebovala veliko, da sta zagnali gibanje – iskra iz tujine je bila dovolj.
