Televizija je z leti postala velik del njenega življenja, a kot pravi Jasmina Jamnik, ki poleti odhaja na porodniški dopust: "Kar se vidi na zaslonu, še zdaleč ni vse."

Nikoli ni mislila, da bo pristala v novinarstvu, kaj šele za voditeljsko mizo Dnevnika. Ko se je prvič usedla za njo, so se pojavili pomisleki, da je za to vlogo premlada, a kot priznava sama, so se precej hitro končali. "Zaradi videza lahko kam lažje prideš, uspeš in obstaneš zagotovo ne." Ob tem pa je v pogovoru za MMC še pripomnila, da je danes nekaj najbolj cenjenih obrazov informativnega programa na dnevniški stol sedlo s precej manj leti, kot je sama.

Na začetku vodenja je želela vnesti v svoj način podajanja informacij več sproščenosti, zaradi česar je - kot pravi sama - dobila kar nekaj polen pod noge. A resna drža se je ohranila le pred kamero, saj za njo ostaja sproščena in prav ta sproščenost marsikoga, ki jo prvič spozna, preseneti.

Kljub temu ohranja strogo ločnico med zasebnim in poslovnim življenjem, zato tudi ne privoli v vsak intervju, na kar nas je opozorila že na začetku pogovora, kjer se je beseda vrtela okoli stereotipizaciji žensk v medijih, "infotainmentu", pogledu na honorarne novinarske kolege in o novih podvigih, ki se jih bo - po petnajstih letih osredotočanja na kariero - lotila čez nekaj mesecev.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Kaj vas iztiri?
Krivičnost, nepoštenost, zahrbtnost, neodgovornost. In krivice – to je verjetno tudi razlog, zakaj imam rada poklic, ki ga opravljam, saj tako lahko dam glas nekomu, ki ga drugače morda ne bi imel. Tudi mojo novinarsko pot so najbolj zaznamovale zgodbe malih, področje sociale, zdravstva. Zveneča imena, ljudje na položajih, so me zanimali manj, predvsem do te mere, kako njihove odločitve vplivajo na življenje vsakega izmed nas.

Sprašujem zato, ker se od vas kot voditeljice samodejno pričakuje, da ohranjate resno držo. Kako jo ohranjate?
Nisem tam, da povem, kaj je prav in narobe, ampak da postavim vprašanja in dobim odgovore, ki ljudem pomagajo, da si ustvarijo svoje mnenje. Moja edina agenda je interes javnosti. Potem ni težav.

Diplomirali ste iz politologije in sociologije kulture, kako načrten je bil potem prehod v novinarstvo?
Nikoli si nisem mislila, da bom pristala v novinarstvu. Gotovo bi se drugače odločila za študij novinarstva. Zgodbo zdaj že mnogi poznajo: spontana reakcija je bila, ko sem padla na enem izmed izpitov na fakulteti in si rekla, da si ne bom po tem zapomnila tistega dneva. In sem šla na avdicijo na komercialno televizijo. Od tam naprej so se vsakih nekaj let pojavili novi izzivi, zaradi katerih sem z veseljem ostala v svetu televizije.

Spontano vas je pot zanesla tudi v gledališče. Nekaj let ste delovali v ljubiteljskem gledališču Janeza Jalna. Kakšna je razlika, ko stopiš pred občinstvom in ko občinstvo nagovarjaš preko kamere?
Gledališče mi je pri delu na televiziji veliko dalo, ampak izkušnja pred kamerami je vseeno popolnoma drugačna. Morda je najbolj očitna ta, da na odru dobiš "feedback" takoj, pred kamero pa z zamikom. V gledališču se gledalci na primer smejijo ali ne, takoj veš, pri čem si. Na televiziji pride odziv z zamikom. A nikjer ne moreš prav dolgo prodajati nečesa slabega.

Novinarstvo se je zgodilo spontano. Podobno gledališče. Koliko bi rekli zase, da ste spontana oseba?
To je bolj vprašanje za ljudi okoli mene. V zasebnem življenju sem gotovo bolj spontana kot v poslovnem. Večina ljudi ima, ko me spoznajo "v živo", o meni že izdelano predstavo. Z zaslonov. Informativni program, resne novice, resne obleke, resna drža ti dajo svojevrstno podobo. Ta vsekakor je del mene. Mi pa kdo, ko me spozna zunaj televizije, reče: "Saj ti si pa čisto normalna (smeh)." To je prav zabavno slišati. Televizija je velik del mene, toda to, kar se vidi na zaslonu, še zdaleč ni vse. In če kaj, si želim, da bi znala biti vse življenje vsaj malo otročja.

Ko ste se prvič predstavili v vlogi voditeljice Dnevnika, so se začeli komentarji, da ste premladi za to delo. Kako je to vplivalo na vas?
To je bil eden redkih, če ne edini argument, ki je prišel do mene, zakaj ne bi smela dobiti te priložnosti. Dejstvo je, da je danes nekaj najbolj cenjenih obrazov informativnega programa na dnevniški stol sedlo s precej manj leti kot jaz. Del pomislekov sem že takrat razumela, predvsem bojazen starejših kolegov. To je stvar, ki jo moraš vzeti v zakup. Vsekakor mi takrat zaradi tega ni bilo vedno lahko, sem pa prav zaradi tega hitreje dobila bolj debelo kožo. In še toliko bolj od takrat vem, da lahko ljudem najlažje dokažeš, da se motijo, s trdim in dobrim delom.

Danes me ne bi bilo tu, če bi držalo samo to, kar so mi nekateri skušali pripisati: da pač dobro izgledam in sem zato dobila priložnost. Zaradi videza lahko kam lažje prideš, uspeš in obstaneš zagotovo ne. So se pa, moram reči, ti "starostni" pomisleki precej hitro končali. In marsikdo, ki je na začetku imel pomisleke, je pozneje stopil do mene s pohvalo, priznanjem. Razumem strahove. Tudi zato se, če mi kdo da priložnost, sprejme tveganje, še toliko bolj potrudim, da dam vse od sebe, da upravičim njegovo zaupanje. Glede na odzive in tudi podatke o gledanosti pa sem upravičila tudi zaupanje gledalcev. In to šteje največ.

Tudi kolega Dejan Ladika je prišel na voditeljsko mesto precej mlad. Kje mislite, da je bila tista največja razlika, zakaj se je on izognil tem komentarjem?
Ne vem, nisem strokovnjak za to in nikoli se nisem prav dosti ukvarjala s tem. Razlogov je gotovo več in morda so bile v Dejanovem primeru tudi pripombe, morda drugačne. Glede tistih, ki so leteli na mene … Strah pred novim, neznanim, to sem že omenila. Da si voditelj Dnevnika na nacionalni televiziji, je izjemna in redka priložnost. Dnevnik je blagovna znamka in hitro mu lahko ena sama oseba naredi ogromno škode.

En del pomislekov bi verjetno lahko pripisali tudi temu, na kar ste, mislim, merili z vprašanjem: seksualni objektivizaciji. Do neke mere sama s tem nimam nobenih težav. Televizija je vizualen medij, všečnost, lepota, urejenost so del mojega poklica, brez katerega ne gre. Če je nekdo predstavljen kot seksualen, še ne pomeni, da je nujno tudi objekt - da si torej samo nekaj, na kar se da nalepiti kar koli, da si zlahka orodje v tujih rokah. To je tisto, kar je problematično in tega si ne bi nikoli dovolila. A to je spet nekaj, proti čemur se lahko vsak dan znova boriš samo z delom. Potrjujejo pa tudi raziskave, da ženske na vodilnih, izpostavljenih položajih praviloma delajo več, vlagajo več, da dosežejo enako spoštovanje in ugled. Stereotipizacija žensk pač.

Vašo mlajšo sestro Majo je pred leti pot zapeljala v svet lepotnih izborov. Kako to, da se sami niste nikoli preizkusili v tem?
Pogosto me to sprašujejo, in ne razumem, od kod to pričakovanje, da bi se sploh morala. Nikoli me ni vleklo v to. Vem, da sem enkrat, mislim, da je bilo v srednji šoli, ob takšnem vprašanju izustila, da "jaz pa že ne bom kot neki kos mesa, ki je na ogled kot v kakšni mesnici". Morda se sliši žaljivo, pa ni. Tudi zaradi Maje vem, da so to za zelo mlada dekleta zelo resne izkušnje in preizkušnje. Maja danes jadra v popolnoma drugih vodah in je zelo uspešna – gotovo tudi zaradi izkušenj iz sveta mode. Kako je, ko se vsakomur zdi, da bi tisto, kar počneš vsem na očeh, znal bolje kot ti, in je to priročna tema vsake kave, pa dobro vem tudi iz lastnega poklica. Je treba vzeti v zakup.

Naloga voditelja Dnevnika je branje poročil. Kako se otreseš oznake, da si le "govoreča glava"?
Težko bi se strinjala, da je glavna naloga voditelja branje. Res se zdi forma Dnevnika precej omejujoča, utesnjujoča in voditelj lahko izpade kot govoreča glava. "News" je forma, informacija je na prvem mestu in te voditelj ne sme zasenčiti, biti moteč. Je tudi izdelek velike skupine ljudi, ki se jih na zaslonu ne vidi, jo pa vsekakor pomembno oblikujejo in zaznamujejo. Ampak če pozorno spremljate posamezne oddaje, se čuti drugačen slog, ki ga ima vsak izmed nas. Sama sem na začetku naletela na kar nekaj polen, ko sem želela biti na zaslonu malo bolj sproščena.

Slovenski prostor je tu precej konservativen, v primerjavi z ameriškim na primer, tudi ves evropski. A se spreminja. Voditelj pride do izraza z vsako napovedjo, veliko bolj gotovo v pogovorih z gosti in teh je v formatu Dnevnika malo. Nam vse poberejo kolegi iz Odmevov. Malo šale (smeh). Je pa zato, ko dobiš koga v studio, ki je dolžen nekaj pojasniti javnosti, in je od njega treba v dveh, treh minutah dobiti prave odgovore, izziv toliko večji. Meni je vsa ta leta, pet jih bo avgusta, vsak Dnevnik izziv in gotovo so oddaje, v tistem delu, na katerega lahko kot voditeljica vplivam, izpod moje tipkovnice drugačne, kot oddaje mojih voditeljskih kolegov.

Kako blizu vam je način podajanja informacij, kot to počnejo na CNN-u, kjer ste nekaj časa lahko spremljali potek dela na lastne oči?
Na CNN-u sem bila kakšne tri tedne. Intenzivna izkušnja je bila. Ne morem zanikati, da mi je del njihovega podajanja novic blizu. Mi pa marsikaj tudi ni všeč. Ni vse zlato, kar se sveti, in CNN ni izjema. Tudi druge tuje televizije skušam gledati skozi kritična očala, skupaj z njihovim ozadjem, lastniškimi povezavami. Vse stvari, ki jih je prinesla komercializacija, niso slabe. Vsekakor nisem človek "infotainmenta", mi pa je blizu bolj pristen stik z gledalci. Če me že nekdo spusti v dnevno sobo, nočem delovati odtujeno, hladno … Ker sem človek, in ne stroj.

Ste spremljali serijo Borgen (Oblast)?
Da, še preden je prišla serija na našo televizijo! Prej sem jo zasledila na hrvaški nacionalni televiziji. Takoj sem tekla našim kolegom, ki v hiši skrbijo za vedno bolj odličen izbor filmov in serij, razlagat, kako sem vesela, da jo bomo predvajali tudi na Televiziji Slovenija.

Spomnila sem se prizora, ko je lik v njem – voditeljica Hanne Holm – prišla v predzadnji epizodi tretje sezone v položaj, ko so njeni nadrejeni zahtevali, da se zadnja predvolilna oddaja na njihovi televiziji spremeni v spektakel, in jo zaradi tega oblekli v mini krilo, v katerem se je počutila zelo neprijetno. Če bi prišli vi v takšen položaj, bi odkorakali iz studia?
Sploh ne bi šla v studio. Je meja v tem poklicu in predvsem v mediju, katerega soustvarjam, ki je ne bi prestopila.

Koliko bi k tej teoretični odločitvi vplival način, kako bi morali odvoditi oddajo?
Če bi mi postavili to vprašanje pred desetimi leti, bi bil odgovor verjetno: ne vem. Zelo mogoče je, da bi izpolnila navodila, čeprav bi mi bilo grozno. Več kot enkrat sem doživela v skoraj 15 letih v novinarstvu, kako so uredniki ali starejši kolegi "potunkali" koga od mlajših v vlogo, ki je sami niso želeli odigrati. So si umili roke. Ni bilo redko, da je bil tisti mladi kolega tudi honorarni sodelavec, brez socialne varnosti in pogajalske moči. Če me vprašate danes, je odgovor enak tistemu na prejšnje vprašanje. In če bi vztrajali, če ne bi imela izbire? Bi šla v studio. Bi pa stvari tam izpeljala po svoje.

Vaš kolega Slavko Bobovnik je v svojem intervjuju dejal, da je to nesramno delo. "Veste, v tem pogonu delajo dekleta, ki manjkajo doma sto večerov ali pa 150 večerov na leto. Bi vi imeli fanta, ki ga 150 večerov ni? Si predstavljate mlado mamico ali pa očka, ki ga ni 150 večerov? Zagotovo ne. To ni uradniški poklic." Se strinjate s tem?
Uradniški poklic to nikakor ni. Pravijo, da je novinarstvo način življenja, sama pravim, da je tako lahko v vsakem poklicu, če ga opravljaš predano in z veseljem. Žrtve so povsod. Nimam občutka, da mi je ta poklic več vzel, kot dal. Če bi bilo tako, ga verjetno ne bi več opravljala. Morda bo v prihodnje kdaj prišel tudi tak trenutek za resen razmislek o tem. Za zdaj sem se skozi leta naučila zavestno "odklopiti" od dela, ker mi je tudi zasebno življenje zelo pomembno. Grem pa še vedno včasih komu na živce, ker na kavi, kosilu pobrskam po Twitterju in podobno ter nato na kakšno novico speljem tudi debato.

Toda včasih ti ne ostane nič drugega, kot da si v pogonu ves čas: lahko da to zahteva tvoje področje dela ali pa dokazovanje drugim. Vi ste na primer čakali 11 let, da so vas redno zaposlili, koliko pa ste v tem času doživeli zgodb, ko so mlajši kolegi, ki so soustvarjali informativni program, preprosto odšli?
Prav čakala nisem, vedno znova so bili izzivi, zaradi katerih sem ostala. Če bi čakala samo na zaposlitev za nedoločen čas, bi že davno odšla, ponudb je bilo dovolj. Mnogi kolegi so vmes našli izzive drugje in marsikdo je odšel tudi zato, ker je drugje dobil varnejšo zaposlitev. In, ja, odhajali so tudi ali pa predvsem taki, ki so imeli ogromen potencial, kar je logično. Zanje mi je žal. V zadnjem obdobju je odhodov seveda manj, razlogov za to pa gotovo ni treba naštevati.

Pred časom sem v Dnevniku prebrala zanimivo razmišljanje o novinarstvu: kjer je stanovska kolegica zapisala v eni izmed svojih kolumn, da so njeni najljubši novinarji prekerci, svobodnjaki, samostojci, honorarci: "Ne zato, ker bi nujno pisali bolje kot zaposleni novinarji. Raje jih berem zaradi posebne senzibilnosti novinarja v prekernem položaju." Ali redna zaposlitev paralizira človeka v svetu medijev?
Še ne vem, če se malo pošalim (smeh). Sem zaposlena poldrugo leto. Bolj kot zaposlitveni status je to, verjamem, odvisno od posameznika, vsekakor tudi od "glav uredništva", od šefov. Gotovo ima tudi manjša, manj trdna vezanost na medijsko hišo prednosti. A po mojem mnenju prekariat za novinarstvo, kot tudi za druga področja, da ne bo pomote, dolgoročno ne pomeni nič dobrega in vsaj odgovorni lastniki se tega, upam, zavedajo.

Mislim, da je ugledni novinar in kolumnist Dnevnika Ervin Hladnik Milharčič nekoč dejal, da novinarstvo potrebuje dolgoročno načrtovanje, v mesecih, letih, sicer se znižuje kakovost poročanja. Absolutno podpišem. In kako naj bi to šlo skupaj z novinarji z eno-, dvo-, tri-mesečnimi podjemnimi pogodbami? Človek, ki se prebija iz meseca v mesec, se težje upira takšnim in drugačnim pritiskom, človek, ki mu nad glavo visi morebitna tožba, v kateri se bo poti tožniku moral spopasti sam, verjamem, lažje pride v skušnjavo, da česa raje ne bi napisal, da se v kakšno raziskovanje sploh ne bi zakopal. Kot nekoga, ki živi v tej državi, ne le kot novinarko, me skrbi, kakšne bodo dolgoročne posledice takšne kastracije medijskih ustvarjalcev za družbo.

Danes si, jutri te ni. Koliko je v vaši zavesti, da se lahko jutri konča vaše pojavljanje na malih zaslonih? Koliko ste navezani na kamero?
Vedno pravim, da smo vsi na zaslonih do neke mere narcisi. Nikoli si nisem želela, da bi se pojavljala na malih zaslonih, ampak po skoraj 15 letih dela v medijih bi lagala, če bi rekla, da mi je popolnoma vseeno, če jutri z njih povsem izginem. Razmišljam o tem, vsekakor. Da sem vsem na očeh ni razlog, zakaj rada počnem ta poklic, in ni nekaj, kar bi me kot osebnost kaj dosti spremenilo. Absolutno ti zleze pod kožo, in lažna skromnost, da ti to ne pomeni nič, je nepotrebna. Če se zavedaš, da je to tvoj ego, to nisi res ti, se, verjamem, da tudi brez tega.

S poletjem se vsaj za nekaj časa poslavljate od voditeljskega mesta. Kaj vam pomeni prihajajoča vloga mame?
Da si lahko uspešen, zadovoljen, tako s poslovnim kot zasebnim življenjem. V to verjamem, Sama sem od nekdaj vedela, da si nekoč želim družino. Petnajst let je bila malo bolj v ospredju kariera, zdaj je čas za druge podvige. Točno tako je, kot mora biti, in veselim se tega, kar me čaka. Sicer pa bom še prehitro nazaj. Potem bo šele pestro žonglirati z enim in drugim, z zasebnim in poslovnim. Slavko Bobovnik gotovo ve, o čem govori (smeh).