Njegova miza – zdaj že tri leta v pisarni Odmevov – ne pušča nobenih dvomov, da izhaja iz športnega novinarstva. Na najbolj izpostavljenem mestu visi fotografija vratc, pri katerih je na olimpijskih igrah v Naganu tako spektakularno padel Herman Maier, pod njo je podpisan pokojni Cerkovnik. Okoli nje so zbrani večinoma nogometni spominki.
Ampak čeprav je šport v Bergantu pustil velik pečat, uglajeni in razgledani novinar, ki ga je v poliglota naredila tako njegova multikulturna družina kot poljanska gimnazija in poznejša potovanja, zdaj pravi, da je z glavo trdno v Odmevih. RTV-ju je predan do te mere, da ni samo dejaven član programskega sveta, ampak se ne boji te hiše tudi javno kritizirati, saj je prepričan, da je prav kritika tisto, ki lahko vodi v napredek.
Kaj ga na RTV-ju moti, zakaj Nataša Pirc Musar ni bila njegova prva izbira za generalno direktorico, zakaj je politikantstvo slovenski naglavni greh in zakaj je samokritičnost največja novinarska vrlina, pa v spodnjem pogovoru. V njem je bil sicer Igor Evgen Bergant manj kratek in jedrnat, kot morda pričakuje od svojih sogovornikov v Odmevih.

Minevajo tri leta, odkar ste odšli iz športne redakcije na Odmeve. Takrat so bili nekateri odzivi precej burni, številni so bili skeptični. Predvidevam, da to za vas ni bila ravno najboljša popotnica in spodbuda?
Ah, to ne bi rekel. Skepso razumem, ker sem sam zelo skeptičen. Razburjenja morda malo manj, ampak mislim, da je bilo to vse razumljivo. Taki prestopi pri nas morda niso najbolj običajni, medtem ko zunaj so. Pri nas so ljudje, tudi v novinarskih krogih, izjemno tradicionalistični, celo malo preveč vrtičkarski – enkrat športni novinar, celo življenje športni novinar. Novinarstvo je poklic. Obstaja veliko obrtnih sposobnosti, ki jih moraš imeti v tem ali onem delu novinarstva. Ampak pomisleki so se mi zdeli normalni, nekateri so bili tudi zelo dobro utemeljeni, morda pa kažejo tudi na to, da gre vendarle za zelo odmeven del tega poklica. V športu je bilo občinstvo zelo številčno, ker je šport zelo priljubljen, zato so se morda ljudje tudi odzvali bolj, kot bi se sicer. Po drugi strani pa so Odmevi še vedno zelo gledana in vplivna oddaja in je logično, da se tako gledalci kot kolegi tako odzovejo. Je pa bila to zame povsem dobra popotnica, saj je pomenilo, da je veliko ljudi to spremembo opazilo, do nje zavzelo neko stališče, in to je dobro izhodišče. Veš, da boš s svojim delom vedno deležen malce več pozornosti, ravno zato, ker si bodo ljudje skušali ustvariti neko mnenje.

Kakšno oceno bi si po treh letih dali sami?
Do sebe sem zelo strog. V treh letih sem prišel do točke, na kateri lahko rečem, da sem storil prav. To delo me zelo veseli, vedel sem, da grem v nekaj novega in da se bom več let prav v tej konkretni oddaji učil določene stvari – kar se še vedno učim in daleč od tega, da mislim, da je to moj maksimum. Še vedno imam veliko prostora za napredovanje, ampak ravno izziv je bil eden od mojih motivov. Da moram biti vsakodnevno motiviran, da se naučim nekaj novega. Ravni, ki sem si jo zadal, še nisem dosegel, ampak jaz na to gledam kot na daljši proces in marsikaj sem se že naučil, kar nekaj stvari pa v tem čistem obrtnem smislu bolj obvladam.
Za prvo ime Odmevov še vedno velja Slavko Bobovnik. Kaj je tisto največ, najboljše, kar se da naučiti od njega?
Vsak ima svoj osebni slog. Mislim, da je to najpomembneje. Nobenega smisla ne bi imelo, če bi skušal imitirati Slavka – ali Rosvito Pesek -, ker to ne bi bil jaz. Vsak je svoj individuum. Pri njem cenim, da je kot sodelavec zelo odkrit, da pove tudi med kolegi to, kar si misli, in to je zelo dobra popotnica tudi mlajšim. Je le toliko starejši, da pri njem sprejemanje nekih gnilih kompromisov ni smiselno, ker je treba gledati na uspeh in odmevnost oddaje, ne na posameznika. Ima absolutno prednost, ker se v tem okolju dobro počuti, ker oddajo dobro pozna, ima izkušnje, pa tudi gostov – ki se v Odmevih se ponavljajo - nima prvič. Slavko ima zelo dobro sposobnost spomina v smislu, da zna zelo dobro oceniti gosta in natančno ve, kaj lahko od njega pričakuje, na kakšen način se ga lahko loti. In ima odprt, do gledalca prijazen, včasih malo ogorčen slog. Včasih je zelo trd in neizprosen, ampak mislim, da imajo to ljudje upravičeno radi. Jaz sem morda malce bolj zadržan, malo bolj spoštljiv, ker to ustreza mojemu značaju in pogledu na svet. Mislim pa, da so lahko tudi spoštljivi in vljudni ljudje na svoj način neizprosni. Bi pa rekel, da za Odmeve ni idealnega voditelja, ampak da so dobri tisti, ki imajo znanje – kar ga Slavko in Rosvita imata, zase pa tudi ne mislim, da sem najbolj neumen in nerazgledan, je pa res, da več kot veš, bolj se zavedaš, da ne veš dovolj. Najboljši je tisti, ki je dober novinarski obrtnik in je sam svoj. Seveda pa morajo to sprejeti tudi gledalci.

Kaj je bilo najtežje pri menjanju športnega novinarstva za tako imenovano »resno« novinarstvo – pa čeprav sovražite to kategorizacijo?
Ja, absolutno zavračam to kategorizacijo – športno novinarstvo je izjemno resna zadeva. Takih rejtingov, kot jih imajo športni prenosi, Odmevi ne bodo imeli nikoli. To je dejstvo. Prenašal sem, recimo, tekmo Slovenija - Jugoslavija v Charleroiju 13. junija 2000, ki je imela več kot milijon gledalcev. In to je resna zadeva! To mora človek delati z neko odgovornostjo, pa čeprav to ne pomeni, da mora delati smrtno resno. Zabava je eden najzahtevnejših televizijskih žanrov. Sam nekih obrtnih težav nisem imel, je pa potreben čas, da se navadiš na ritem dela, da obvladaš vse logistične poti, se spoznaš z ljudmi, s katerimi delaš, in se začenjaš domače počutiti v studiu, kar je bil zame manjši problem, saj smo Odmeve delali zdaj že na treh različnih scenah. Največji problem so te prilagoditve in okorela tehnična podpora. Ampak okorelost in zatohlost na tem področju je problem celotnega RTV-ja.

Sicer so leta, ko ste s Tomažem Cerkovnikom komentirali alpsko smučanje, že davno minila, a za mnoge ostaja komentatorski dvojec Bergant-Cerkovnik neponovljiv. Vas prav nikdar ni zamikalo iti spet nazaj? Navsezadnje imate tu nad svojo mizo na uglednem mestu fotografijo "Maierjevih vratc" z OI v Naganu …
Dobro, ta vratca so čisto osebna zadeva. Ja, midva sva bila neponovljiva zato, ker je bila to neka kombinacija, ki se nikdar več ne bo ponovila. Žal iz čisto praktičnih razlogov, ker je Tomaž umrl. Komentiranje mi je bilo v velik užitek, zelo rad sem delal z njim, bila sva si zelo različna, na neki način pa zelo blizu. Pogovarjala sva se marsikaj, absolutno ne samo o smučanju. Tomaž je bil zelo zanimiv človek in imel sem ga iskreno rad, ob tem, kar sva počela, pa sva se zabavala. Da sva nehala delati, je bila skupna odločitev, saj je imel on druge načrte, konec koncev pa tudi jaz, takrat še v športnem novinarstvu. Alpsko smučanje je tako intenzivna zadeva, še posebej v tistih časih, da enostavno malo pregoriš. Deset let po istih krajih, ob istih ljudeh je dovolj. Tako, da občudujem Urbana (Laurenčiča), ki to zdaj počne že precej dlje, kot sem počel jaz. Kaže veliko mero vzdržljivosti, kar je zelo pomembno, in da je po toliko letih še tako energičen, in to v popolnoma drugačnih razmerah, kar se tiče uspehov slovenskega moškega smučanja, kot midva. Ampak meni ni bilo nikdar žal, in tako kot ni idealnega voditelja Odmevov, tudi ni idealnih komentatorskih dvojcev. Mislim pa, da Urban in Vrhovnik zelo dobro funkcionirata – od Vrhota bi morda kdaj pričakoval malo več energije, ampak menim, da svojo vlogo opravlja, kot smo pričakovali.

Skratka, z delom svojega naslednika ste zadovoljni. On pravi, da ste bili prav vi tisti, ki ste ga kljub opotekajočim začetkom spodbujali, da vztraja …
Urbana zelo cenim in v njem ne vidim svojega naslednika, saj navsezadnje dela to dlje kot jaz in ima na tem področju zdaj že več izkušenj. Ja, bili so tudi kolegi, ki niso prepričali že na začetku in tudi po nekaj letih z njimi nismo šli naprej. Ampak Urban se mi je vedno zdel reporter, ki ima pred sabo prihodnost, kar je tudi izkoristil. Človeka ni fer po nekaj (navidezno) neuspešnih začetkih odpisati – to je tako kot pri športu. Človeka moraš spodbujati. Neki talenti, ki jih prepoznaš, se lahko pokažejo šele pozneje, veliko vlogo igrajo izkušnje, tako da ni bilo razloga, da ne bi dal Urbanu malo časa, da se razvije, in pokazalo se je, da je bila to absolutno prava odločitev.
So vas pozneje kdaj vabili, da bi komentirali ženske tekme, kjer prostor za izboljšave je?
Ne … Zadnja leta, ko sem bil v športu, smo se marsikaj pogovarjali, saj je bil s komentatorji ženskega smučanja problem. Ampak ne v mojem času, pozneje. Ko sem še jaz komentiral, so bili naši res močni – tako na moškem kot na ženskem področju. Tudi zato, ker imaš po desetih letih "poln kufer", sem predlagal, da bi malo kombinirali – da bi Urban delal tudi določene ženske tekme in obratno, da si malo osvežiš glavo, zamenjaš okolje, zamenjaš ljudi, o katerih poročaš, in tako tudi sebe prisiliš, da pogledaš en drug vidik. Mislim, da bi na ta način naredili preskok tudi pri drugih komentatorjih, pa tudi za gledalce bi bilo po mojem čisto simpatično. Navsezadnje med moškim in ženskim smučanjem ni take razlike.
Zasebno bolj goreče spremljate alpsko smučanje ali nogomet?
Absolutno nogomet. Ob njem sem zrasel, spremljam ga že od ranega otroštva. Smučanje kdaj pa kdaj pogledam, ampak vanj sem prišel precej po naključju. Prvo tekmo sem komentiral, ker sem bil leteči novinar v izteku, na komentatorskem mestu pa ni bilo nikogar, zato so se odgovorni na hitro odločili, naj vskočim. Moj prvi prenos je bil s pokojnim – žal spet s pokojnim - Borisom Strelom, veleslalom v Kranjski Gori leta 1990, priložnost sem pograbil, saj menim, da je priložnosti, ki ti jih življenje ponudi, treba sprejeti.

Da zamenjam temo - pred leti, še v času prejšnjega direktorja RTV-ja, ste bili v Mladini zelo kritični na račun tedanjega stanja novinarstva in programa na nacionalki. Tedaj so vam mnogi v hiši to zamerili, številni so vam tudi očitali, da kritizirate desno usmerjeno vodstvo, kar vas je precej razburilo. Je slabo sprejemanje konstruktivnih kritik težava v slovenskih medijih na splošno ali bolj simptomatično za RTV?
To je problem v Sloveniji nasploh. RTV tu ni nobena izjema. Mislim, da je res problem v tem, da se v en koš meče konstruktivno kritiko in kritikarstvo. To ni isto, in mislim, da bi se morali v Sloveniji vendarle potruditi ločiti zrnje od pleva. Takrat sem bil ožigosan za "levega" oz. "antidesnega" novinarja, kar je popoln absurd. To lahko trdijo ljudje, ki me absolutno ne poznajo. Če človek kritizira neke odločitve – konkretno, šlo je za gostovanje g. Jeličniča v Piramidi in neko poigravanje z zelo spornimi zadevami – to nima zveze z levim ali desnim. Zanimivo je, da v Sloveniji mnogi ljudje zelo sodijo druge ljudi, ki jih sploh ne poznajo. Nasedajo na laži in natolcevanja, ki si jih mnogi, ki se imajo za novinarje, preprosto izmišljujejo, in to je zelo žalostno in tu bi morali biti precej bolj pazljivi. Odzivi na forumih – ki so lahko kdaj čisto zabavni in relevantni - pač niso isto kot neka javno objavljena kritika nekoga, ki je podpisan z imenom in priimkom in skuša nekaj utemeljiti. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem najbolj kritičen do sebe, da sem kritičen do vseh, tudi do tistih, ki so mi blizu, da ne mešam "levih" in "desnih". To je v Sloveniji že kronična in huda bolezen in mislim, da bomo zelo težko prišli naprej, če ne bomo tu malo uredili svojih glav. Res se to pojavlja tudi v tujini, sploh s pojavom hitrih spletnih medijev, ki malce preferirajo radikalnejša stališča in navidezno uravnoteženost, da mora biti neka trditev takoj soočena s kontratrditvijo, ampak mislim, da v Sloveniji tu absolutno pretiravamo in damo premalo na neko relevantno, utemeljeno kritiko.

No, če se na tem mestu navežem na ta koncept postavljanja mnenj v medijih – da po vsej sili predstaviš dve nasprotni strani, pri čemer novinarju praktično ni treba več nič storiti. "Ta posiljena in navidezna uravnoteženost je vedno temeljila na konfliktnem pogovoru in je zelo pripomogla k upadu politične kulture v Sloveniji. Prišlo je do erupcije kulture prepira, raven je bila nizka in je še zdaj. Nič čudnega ni, da se ljudem zdaj zdi, da gre pri politiki samo še za nekonstruktiven konflikt," ste dejali. Smo torej res že tako zastrupljeni s to politiko, s paranojo pred politično ožigosanostjo, da nismo sposobni opravljati osnovnih novinarskih nalog?
Ja! In v tem tudi vidim poglaviten problem razvoja RTV Slovenije v zadnjih 20 letih. Sam sem začel delati na televiziji kot honorarec leta 1984 in se še spomnim primerov novinarske samocenzure v informativnem programu. Do montažerke je, denimo, prišel novinar in zahteval, da iz neke brane vesti dajo ven vsi kadri cerkve – šlo je pa za kadre neke pokrajine. Z današnjega zornega kadra se to zdi smešno, meni je bilo smešno že takrat. Pa vem, da za njim ni hodil noben partijski sekretar s posebnimi zahtevami. Sam sem zrasel z avstrijsko televizijo, kjer so bila rdeče-črna nasprotja vedno zelo izrazita. Vem, kakšne so bile takrat diskusije na televiziji – in bile so na zelo spodobni ravni. Pri nas se je začelo, ko so padle vse spone in so se začela pojavljati različna politična mnenja na televiziji – logično je, da se je takrat to skušalo spodbujati, ker je bilo nekaj novega, drugačnega in zdi se mi pomembno, da so ljudje to slišali in so si lahko ustvarili mnenje. Ne gre zato, da bi komu natikali nagobčnik, ampak po nekaj prvih letih bi pa bilo bistveno bolj smiselno, če bi, predvsem na nacionalni televiziji, postavili neka merila, kjer bi morali biti novinarji kritični in "pošteni" - v športu je dober izraz za to "fairness". Novinarji bi morali biti fer do sebe, fer do gledalcev in, navsezadnje, fer do nastopajočih, da bi vendarle poskušali postavljati neke standarde javne diskusije. Ne gre za to, da bi bili slovenski poslanci kaj bolj neotesani od drugih, gre za to, da se sredi 90. let ni znalo miriti zadev do te mere, da bi lahko novinarji bolj izrazito skrbeli za raven diskusije. Zelo veliko dam na formo, danes pa komaj, da vidiš ljudi, ki bi znali reči "hvala" in "prosim". To sem opazil, ko sem svojega otroka učil teh vljudnostnih izrazov – zgrozil sem se, ko sem videl, kako malo je v našem komuniciranju te spodobne forme. Še v tej hiši ti na hodnikih ne odzdravljajo. Pa ta hiša ni slabša od družbe nasploh. To kričanje, opletanje s floskulami, kjer pa je argumentov malo, se je zelo zažrlo v nas in, žal, RTV v zadnjih 20 letih ni naredila tega, kar bi lahko, da bi vztrajala pri vzpostavljanju drugačne diskusije. S tega vidika mi je všeč Slavko, ker, ko sliši neko "flancanje", si ga upa zelo hitro prekiniti, ker tudi dobro ve, kaj temu sledi. Tega jaz še ne znam. Sem le še toliko svež in naiven, da upam, da bo sogovornik le povedal nekaj konkretnega, pa tega prepogosto ni. Zelo buren je bil odziv na prekinitev pogodbe s Pogledi Slovenije. Moram reči, kar sem povedal vsem, da je bil način, kako se je to zgodilo, popolnoma neprimeren. Tu se očitno ni ravnalo, kot bi od javnega servisa pričakovali. Pričakuje se, da če pogodbe ne bodo podaljšali, da se to jasno in nedvoumno pove in pri tem vztraja.

Pa smo spet pri tem, da pri nas ljudje, ki nekaj mislijo, tega ne znajo odkrito povedati …
Ne znajo povedati! Ampak jaz zelo spoštujem Uroša Slaka in Bojana Travna. Naredila sta oddajo, ki je bila bolj gledana kot v tem trenutku Tarča. Nekatere oddaje so bile zelo dobre, všeč mi je bilo, da sta šla na teren, to je prava televizija. Ampak velikokrat je pa šlo bolj za boksarski obračun, kjer je bil boks bistvenejši od povedanega. In za javno televizijo to ni primerno. Je pa bila ta oddaja odraz nekega časa, v katerem živimo, ampak mislim, da na javni televiziji ne bi smeli sprejemati ravno vsega, kar je, ampak bi morali tudi malo krmariti proti toku.

Tudi nacionalka se ne more ogniti pastem senzacionalizma, rumenosti in tabloidnosti. To balansiranje med upravičevanjem in izpolnjevanjem poslanstva javne TV z obupno gonjo za gledanostjo in kliki pa zna voditi v zelo shizofreno TV ...
Absolutno! Ampak saj mi ne živimo na svojem planetu – vse tuje javne televizije imajo podobne probleme. Rekel bi, da gre malo tudi za to, kakšno podobo v javnosti si znajo ustvariti. Tu so bile tudi pri nas napake v preteklosti, da se javni servis ni znal dovolj odločno postaviti sam zase. Res je, da je včasih zelo težko delati v razmerah, ko si dejansko pljuvalnik in lahko čisto vsak, ki ima pet minut časa, vate pljune – tudi z nekimi trditvami, ki niso samo lažnive, ampak popolnoma nevzgojene. V takem pljuvaškem razpoloženju je težko, pri čemer to še zdaleč ne pomeni, da si ne zaslužimo nobene kritike, nasprotno, mislim, da je dobro, da si kritičen, ampak neki standardi so in v tujini so televizije in radii, ki tem standardom sledijo. Treba je biti pošten in dobro razmisliti, kaj počnemo in kako. Imamo neko informacijo in od medija je odvisno, kako jo bo obravnaval – resno ali rumeno. Resnejša televizija jo mora na resnejši način, pri nas pa je ta medijska krajina zelo hecna – najbolj bran časopis so Slovenske novice, ki pa v nasprotju z Bildom ali drugimi tabloidi v tujini, zelo malo poročajo o nacionalno in mednarodno relevantnih zadevah. Kaj lahko tam prebereš o krizi v Ukrajini? Zelo malo. Kar se mi zdi napaka. V Bildu lahko prebereš marsikaj. S tega vidika je slovenski medijski prostor zelo problematičen in v nekem segmentu globoko provincialen – tudi zaradi naše zgodovine. In ta provincializem je v teh napetih razmerah zelo močno udaril na dan. Ampak mi smo tisti, ki temu absolutno ne bi smeli slediti.
Ko že primerjate delo na RTV s pljuvalnikom - Slavko Bobovnik o RTV pravi, da če kdo misli, da je to varno zavetje, potem naj poskusi v tem varnem zavetju delati 30 let. Kakšne izkušnje z gnojnico, ki pritiče delu na javnem zavodu, pa imate vi?
No, mislim, da je zelo veliko odvisno od tega, kakšen je človek. Verjamem, da se ljudje razlikujemo po tem, kako smo dovzetni za kritiko in kako se na kritiko ali pa kritikarstvo odzovemo. Mislim, da je velika večina ljudi na to precej bolj občutljiva kot jaz. Imam zelo kritično podobo samega sebe, in če kdo misli, da me lahko z nekimi banalnostmi ali lažmi prizadene, se zelo moti, ker sam vem, kaj je res in kaj ni. Do svojega dela sem mogoče še najbolj kritičen sam. Poleg tega pa imam okoli sebe ljudi, ki mi zelo jasno povedo, kaj jim je bilo všeč in kaj ne. In za to sem jim hvaležen, ker je to edina možnost, da tudi napreduješ. Na splošno je užaljenost v Sloveniji preveč izpostavljena kategorija. Tako na sploh, kot v politiki, kot v športu … odzivi na kritike so včasih preveč burni.
Sta vas morda na to kar dobro pripravila že oče in stric, oba novinarja?
Zagotovo, ker sta bila tudi sama vedno zelo samokritična, zlasti oče, ki je bil pri tem izjemno dosleden. Tudi stric je zelo stvaren človek. Mislim, da ima pri tem veliko vlogo predvsem vzgoja, pa mogoče tudi šolski sistem, ki pa bi moral bolj vzgajati ljudi v smeri neke bolj žlahtne argumentirane kritičnosti. Veliko pa je tudi stvar provinience – sam izhajam iz multikulturne družine, kjer smo se zelo odkrito pogovarjali – tudi o nekaterih takih stvareh, ki so še zdaj, ravno zato, ker so nedorečene, bolečina te družbe. Govorim o času pred, med drugo svetovno vojno in po njej. Imam sorodstvo po številnih evropskih državah, moji sorodniki so bili SS-ovci, OF-ovci, italijanski okupatorji, črnorokci … Stvari moraš malo poznati, nanje gledati kritično in imeti do marsičesa več distance, kot jo imamo, moraš biti kritičen in dosleden do sebe, predvsem pa moraš tudi znati, da nekaj, kar je nerelevantno, kot nerelevantno tudi pustiš, da gre mimo tebe. Če nekdo, ki je strokovna in moralna avtoriteta, nekaj o tvojem delu pove, potem veš, da moraš to vzeti resno. Če pa o tvojem delu govori nekdo, ki absolutno ni nobena avtoriteta, potem te to v bistvu ne more prizadeti.
Z Bobovnikom vama je skupno tudi to, da sta oba že javno in brez dlake na jeziku izrekla kar nekaj ostrih kritik na račun nacionalkinega (informativnega) programa, ki da je v zadnjih letih začel stagnirati in zaostajati za komercialko. Kje delamo po vaše največje napake?
Kot prvo, če sem kritičen do tega programa, ki ga ustvarjam tudi sam, še ne pomeni, da mu nisem lojalen. In mislim, da je odprta kritika, s katero se, navsezadnje, tudi izpostaviš kolegom in urednikom, v principu najvišji izraz lojalnosti. Žal nekateri tega ne razumejo, ker se zelo hitro užalijo. Užaljenost pa je v Sloveniji nasploh zelo razvita. Mi imamo določene primerjalne prednosti in absolutno najboljše novinarje elektronskih medijev. Če samo pogledamo dopisnike – Vlasta Jeseničnik je prav gotovo ena najboljših slovenskih novinark. Pa Andrej Stopar - vrhunski novinar, na katerega bi bila ponosna vsaka hiša. Naš problem je, da smo preveč okoren sistem, da delamo premalo sistematično, da velikokrat zjutraj ne vemo, kaj bomo delali, da smo preslabi v načrtovanju, da se včasih ne odzovemo najbolje, da nimamo dovolj jasne slike, kako želimo poročati v Dnevniku o neki zadevi in kako to nadgraditi v Odmevih … Z boljšo organizacijo, več kakovostnega dogovarjanja bi v zelo kratkem času lahko naredili več. Več bi se morali ukvarjati s kakovostjo našega dela, biti še bolj neizprosni, ko gre za ocenjevanje lastnega dela, zastareli so tudi nekateri delovni procesi … Problem je, da so televizijo pri nas postavili radijci in se vidi, da gre za "ilustrirani radio". V Avstriji pa so jo po drugi strani v istem času, sredi 50. let, postavili ljudje iz filma. Tam je bila vedno slika primaren vir informacije, pri nas je še zdaj obratno, kar tudi upočasni delovni proces. V določenih zadevah nismo samo 30, ampak 50 let za časom. Žal pa gre za tako velik sistem, da se včasih nekih zelo očitnih stvari ne da narediti, ker je stihija, usedlina starih pristopov tako močna, da je ne moreš razbrskati. Ampak v kratkem se to bo spremenilo, ker je jasno, v katero smer gredo elektronski mediji. Radio in televizija se že zdaj večinoma poslušata prek spleta in mi smo edini v Sloveniji z vsemi tremi platformami – radiem, televizijo in spletom, kar je naša velika prednost. In to, kar je zdaj MMC, bo morala postati izhodiščna platforma za pošiljanje naših informacij.
Kritični ste bili tudi do zakona o RTV, sprejetega v času Janševe vlade, predvsem zaradi dela, v katerem govori o sestavi programskega sveta RTV, ker daje aktualni politični večini prek izbire svetnikov preveč izrazito možnost vplivanja.
Točno to.
So se vaši pomisleki v teh letih izkazali za upravičene?
Ja. Gre za družbeno higieno. Pred tedni je nemško ustavno sodišče v primeru nemške javne televizije ZDF odločilo, da je vpliv političnih strank na izbor svetnikov, tudi posredno, absolutno prevelik. In da to z vidika nemške ustave ni dopustno, politika pa vpliva na informiranje. Pri nas je stvar zelo podobna. Problem je, da politika javni RTV servis razume kot svoj servis. Pri tem sicer po mojem izhaja iz neke naivnega, nepoznavalskega – ali pa zelo perfidnega izhodišča, da se da na večino ljudi, ki v tem servisu delajo, neposredno ali posredno vplivati. Žal so bile v preteklosti tudi znotraj te hiše – pod vsemi vodstvi - storjene napake, in ta javni servis ni vedno vzbujal vtisa, da je servis državljanov, ampak dejansko servis politike oz. trenutne državne oblasti. Kar je tudi naša napaka. In tudi ideje, da bi se ukinil prispevek in bi se RTV financirala neposredno iz državnega proračuna, so katastrofalne. Slovenska družba je s tega vidika res preveč spolitizirana in tudi v delu, kjer politika dejansko nima nobenega vpliva, se skuša ustvariti vtis, da je vse politično določeno. Ob tem naj povem, da sem član programskega sveta in da političnih pritiskov na moje odločanje do zdaj ni bilo, ker sem tudi sam od vsega začetka dal jasno vedeti, da tega ne bom dopustil oz. bom tisti trenutek to javno povedal. Kar se tiče aktualnega sveta, sem zelo optimističen, da je mogoče znaveličanost nad diktatom politike tako močna, da bodo mnogi znali to preseči in bomo pomagali novemu vodstvu, da spravi RTV na neko novo raven. Sem pa sam predlagal, iz čiste higiene, da bi se tisti svetniki, ki so jih neposredno stranke predlagale, odpovedali kandidaturi za vodenje sveta, kar žal ni bilo izglasovano. Ampak upam, da bodo nekoč – tudi s pomočjo kakega ustavnega sodišča - spregledali, da bi bila popolnoma javna RTV-hiša najboljša rešitev za vse – za družbo in za politiko. Ampak tako daleč še nismo.
Je šlo z novim – zdaj poslavljajočim se - vodstvom kaj na bolje ali manko strokovnosti in samokritičnosti ostaja nevezano na politične barve direkture RTV?
No, mislim, da mora vsak najprej pomesti pred svojim pragom. Kaj lahko vsak posameznik naredi bolje ne zase, ampak za programe, ki jih ustvarja. Osnova je samokritičnost ter odprtost do utemeljene in dosledne kritičnosti drugih. Jaz o nobenem vodstvu, tudi o tistem, ki sem ga javno kritiziral, ne mislim, da je bilo katastrofalno. Mislim, da je vsak prinesel nekaj dobrega, pod vsakim pa so se tudi dogajale stvari, ki jih ne bi smelo biti. Čeprav vidim, da programski direktor Janez Lombergar ni med najbolj priljubljenimi v tej hiši, pa mislim, da je program vseeno v teh štirih letih napredoval. Že to, da se Odmevi zdaj res začenjajo točno ob 22.00. Pa sledenje aktualnim trendom, odkupovanje aktualnih dokumentarcev, projekt Soči … Prvi program ni slab, se pa na drugem programu ni storilo ničesar. Zakaj med serijami skokov nimamo kratkih novic? To so osnove.
Zdaj vam bom prebrala še en vaš citat. "Problem so kadri. Na vseh področjih. Populistično mnenje, da smo sodelavci RTV SLO njeno največje bogastvo, je že dolgo brezvredna oguljena fraza za lahkoverne. V resnici smo strošek dela in slabši, kot mislimo, da smo," ste med drugim zapisali. O imenih verjetno ne bova, pa dajva takole: kateri kader s komercialne TV bi si recimo želeli? Ali pa, kateri je premalo izkoriščen RTV-kader?
"Strošek dela" se nanaša na ekonomicistične pristope izpred nekaj let, ko so na honorarne sodelavce gledali zgolj skozi prizmo, koliko variabilnih stroškov porabijo za hišo. To se ne da tako gledati, vedno je treba gledati ljudi in delo, ki ga opravijo, šele nato na strošek, ki ga to delo za seboj potegne. Gledati najprej strošek, pa tega nato preslikati na neke anonimizirane ljudi, to mi gre pa na bruhanje. Da so ljudje bogastvo neke hiše, so pa floskule. Ljudje so ljudje. Ljudje so tisti, ki imajo znanje in zaradi tega znanja nekje delajo. Mislim, da marsičesa ne znamo – recimo uporabljati tehnologije, ki jo imamo na voljo. Pri nekaterih ljudeh, ki se javljajo s terena, se sprašuješ, ali so sploh dali skozi ustrezno usposabljanje – zakaj mahajo z roko, v kateri imajo mikrofon? Zakaj mahajo z mapo? Zakaj niso sposobni nečesa bolj jasno, kratko in razumljivo povedati? Zakaj nimamo več grafične podpore? Očitno nečesa takrat, ko bi morali, ne znamo dovolj dobro narediti. In tu je problem pri ljudeh.
Si želite videti na nacionalki koga iz komercialnih televizij? Konkretno.
Na komercialni televiziji je nekaj zelo dobrih kadrov. Osebno mi je silno žal predvsem za Živo Rogelj in Jerco Šušteršič, da sta šli. Tudi kolege iz POP-a zelo spoštujem – Darja Zgonc je bila svoj čas pri nas, tudi Edi Pucer je zelo spoštovanja vreden voditelj. Saj vidimo, da se celo intenzivira ta trend, da prihajajo popovci k nam – Špela Šipek, pa Jure Brankovič. Zdaj še Nataša Pirc Musar in Gorazd Slak. Lahko bi rekli, da je popovcev že skoraj več kot RTV-jevcev. Šalim se. Kolobarjenje je nekaj običajnega in v tem ne vidim problema. Seveda so ljudje tisti, ki so na koncu obraz ali glas neke televizije ali radia, ampak mislim, da mora imeti televizija prepoznavno podobo in se morajo tudi ljudje, ki pridejo v to hišo, tej podobi prilagajati, in ne obratno. To je bil tudi moj problem s Pogledi Slovenije. Je pa problem, da včasih ne vemo, kakšna je ta podoba, ki jo želimo. Kar pa mislim, da bo v prihodnje precej bolj jasno definirano.
Tale pogovor sicer res počasi začenja spominjati kot intervju kandidata za novega generalnega direktorja, ampak iz povedanega bi bili odlični za uredniško funkcijo – navsezadnje ste že bili svoj čas urednik športnega programa, če me spomin ne vara, pa ste se pred leti tudi resno zanimali za položaj vodje MMC-ja …
Uredništvo športnega programa je bila izkušnja, ki me je izučila, da za te zadeve absolutno nisem. Takrat sem bil mlajši in naivnejši in zdelo se mi je na neki način logično, da če sem bil toliko časa v športnem programu in sem dal toliko čez, da se preizkusim tudi v tem in uresničim tisto, kar se mi je zdelo za športni program potrebno. Je pa bila to ena najboljših izkušenj v mojem življenju, tudi, da sem spoznal samega sebe in svoj način funkcioniranja v danih situacijah. Sočasno pa me je zanimal tudi MMC, ker sem res zelo vztrajen uporabnik spleta že od njegovih začetkov, se pravi že več kot 20 let. Računalništvo me je vedno zanimalo, pisal sem celo nogometne programe, ko sem se še ukvarjal s tem. Zato se mi je to zdelo poseben izziv.
Ampak zdaj pa nimate več uredniških ambicij?
Ne, absolutno ne! Mislim, da bi bilo fino, če bi več ljudi prebralo knjigo Petrovo načelo (hipoteza v teoriji upravljanja, po kateri hierarhične organizacije delujejo tako, da na položaje pridejo ljudje, ki niso sposobni opravljati zahtevanih nalog, op. a.). Pri sebi vidim, da najbolje funkcioniram na terenu, v studiu, tudi v nekih bolj ekstremnih situacijah, ko se moraš v danem trenutku zbrati. V pogovorih v Odmevih si velikoprizadevam, da natančno poslušam sogovornika – to, kar je v bistvu zelo težko in kar včasih tudi mlajšim kolegom manjka. To odzivnost sem razvil pri delu v športu in mislim, da je poleg dobrih predispozicij, ki jih imam, kot je znanje tujih jezikov, to nekaj, s čimer lahko dam največ za institucijo, ki jo predstavljam. Za urednika pa mislim, da nisem pravi človek. Še manj pa za kakšno še zahtevnejšo upravljalsko funkcijo. Enostavno se v tem nisem dobro počutil. Jaz sem, ali pa si delam utvaro, da sem, tip nekega sodobnega voditelja, absolutno pa ne tip političnega ali korporacijskega voditelja.
Je Nataša Pirc Musar po vašem najboljša izbira za RTV v tem času?
No, naj odkrito povem, da v prvem in drugem krogu nisem glasoval zanjo, ampak za odhajajočega generalnega direktorja (Marka Fillija, op. a.), predvsem zato, ker se mi zdi, da je predstavil najbolj stvaren program. Poleg tega je tudi napisal, da se je iz svojih napak nekaj naučil, in meni se je to zdelo dovolj iskreno, ob poznavanju te hiše pa bi tudi rekel, da bi mu mogoče lahko v malo stabilnejših razmerah pa tudi s takim programskim svetom, kakršen je zdaj, v naslednjih štirih letih, z nekaj nujnimi organizacijskimi spremembami in novimi ljudmi na odgovornih položajih, uspelo. Tudi zato, ker je tehnični tip in je razumel to, kar se meni zdi zelo pomembno – da mora RTV-servis nujno iti v smer digitalizacije, informatizacije, z izhodiščem v multimedialnosti. V programu Pirc Musarjeve mi določene stvari niso čisto jasne, pa tudi razporeditev na štiri kanale in opredelitev MMC-ja mi nista v celoti jasni ali blizu. Se mi je pa potem v odločanju med njo in Ljerko Bizilj vedarle zdel njen program bolj konkreten, bolj dodelan. Mislim, da je Pirc Musarjeva zelo ambiciozna oseba, ki ima samo sebe, tak je moj občutek, zelo rada, kar ni ovira in celo zelo paše v RTV-jevski milje, kjer imajo številni ljudje sami sebe zelo radi. Je pa vendarle tako odločna in tako prodorna, da si ne bo pustila reči vsega in se bo postavila za institucijo, ki jo predstavlja nasproti politiki in je mogoče s tega vidika celo boljša oseba – tudi od Fillija. Kot informacijska pooblaščenka je bila velikokrat deležna kritik – tako z leve kot z desne, tako da se mi ne zdi neki posebno levi kandidat. Biziljevo sicer zelo cenim in mislim, da je tej hiši veliko dala, ampak na koncu je težko spregledati, da je bila v politiki. Čeprav lahko nekdo reče, da ima tudi Pirc Musarjeva politične ambicije, pa jih samo še izživela ni oz. jih izživlja drugje. Če se že gremo neko spremembo in ne moremo radikalno reformirati obstoječega, potem se mi zdi bolje stvar obrniti na glavo. Prihaja nekdo, ki je v tej hiši že bil, ki je videl že tudi marsikatero drugo hišo. Sicer razen Gorazda Slaka ljudi, ki jih bo pripeljala, ne poznam, se mi je pa zdelo pošteno, da je vsaj zelo javno in jasno povedala, da bo te tri ljudi pripeljala. Generalni direktorici pa prav gotovo ne bo lahko, saj bo morala sodelovati s programskim svetom, v katerem je dobila 15 glasov, kar je najmanjša možna večina. Upoštevati bo morala tudi to in s svojim delom in pristopom prepričati ne samo teh 15, ampak še koga več.
Se pa najbrž lahko strinjate z njeno izjavo ob izvolitvi, da slabo gledana oddaja še ni kakovostna, dobro gledana pa še ni komercialna?
To je absolutno res, ampak tudi tu si je treba postaviti jasne kriterije. Mislim, da ta hiša dela zelo veliko napako, da, ne glede na to, da to drži, da delamo oddaje za gledalce in da ne moremo biti zadovoljni, kadar imajo Odmevi 5-odstotno gledanost, ne upošteva, kaj se v tistem trenutku kje drugje predvaja. Logično je, da če nekoga zanima nogomet, bo gledal na drugi televiziji Ligo prvakov. Priznam, da bi jo tudi sam, če ne bi vodil Odmevov, kdaj gledal, čeprav bi jo najraje videl na naši televiziji. Gre za nekaj drugega – za to, da televizijo že jaz, ker sem zelo veliko na tablici, več kot doma na TV-zaslonu gledam na malem. In še zdaleč nisem edini. Skratka, gledanost neke oddaje se ne more več meriti s klasičnimi meritvami, nova garnitura pa ima zdaj priložnost, da uvede popolnoma nov standard. Zakaj ne objavljamo javno podatkov o gledanosti prek spleta oz. mobilne aplikacije, ki jih MMC ima? To zapiranje informacij se mi zdi nedopustno. Pa postaviti gledanosti v kontekst. Na tej televiziji je zelo veliko ljudi, ki se razburjajo nad rejtingi, pa rejtingov sploh ne razumejo. Smo edina hiša, ki svoje programe vrti na treh platformah, povezava med temi platformami, tudi pri promociji in objavljanju informacij, je pa absolutno neizkoriščena. Vsi imajo polna usta "sinergije", noben pa sploh ne pomisli, kakšne možnosti so, in včasih se je tako težko dogovarjati, kot da bi bila Kolodvorska Amazonka, polna piranj, in je ne moreš prečkati, pri čemer obstaja med stavbama tunel, ki nas povezuje. To je ena od večjih napak te hiše. Prihodnost je v skupnih multimedijskih projektih, kakršen bi lahko bil že obletnica prve svetovne vojne – vi imate krasen portal, televizija dokumentarce, ni pa povezanosti, ni radijskega spinoffa, ni grafične podobe … Če bo to Nataša pogruntala, kar mislim, da je, pa če bo znala narediti premik naprej in pomagala uveljaviti nove standarde odmevnosti oddaj, potem bo naredila že zelo veliko. Katera koli komercialna televizija z RTV sploh ne more tekmovati, ker nima vseh treh komponent, konkretno, radia. In tu moramo biti boljši.
Ste poliglot, ob tem pa še izjemno načitani, pri čemer posegate po najrazličnejši literaturi. Zdi se, da postaja to v času "instanovinarstva" in novinarstva, ki je pogosto zreducirano na 140 tviterskih znakov, precejšnja redkost …
No, velika umetnost je v 140 znakih nekaj pametnega napisati. V Sloveniji imamo veliko ljudi, ki to zelo dobro znajo. Tudi v politiki. Pri čemer bi rekel, da je frekvenca včasih obratno sorazmerna s kakovostjo teh zapisov. Kolikor je to paradoksalno, mislim, da absolutno drži izjava izraelskega nobelovca za fiziko Dana Shechtmana, ki smo ga imeli v Odmevih – "Če hočeš biti vrhunski (znanstvenik), sta dva pogoja: 1. da si vsestransko razgledan, 2. da si res močno za nekaj specializiran. Na tem specializiranem področju delaš, da pa narediš preboj na tem področju, moraš imeti izjemno široko znanje, da to postaviš v neki širši kontekst." In navsezadnje, če razvijam Shechtmana naprej, znaš to tudi utemeljiti na način, ki bo svetu, ki ne more funkcionirati samo skozi neko ozkost, razumljiv. Najbolj vrhunski znanstveniki, ki sem jih spoznal in gostil v Odmevih, znajo težka znanstvena dognanja občinstvu razložiti neverjetno dobro, prepričljivo in razumljivo. To se mi zdi dober napotek za življenje – svet moraš vsaj približno razumeti in znati nekaj, kar se vsak dan dogaja na zelo specifičnih področjih, postaviti v kontekst. To je naloga novinarja. Ko sem začel delati v športnem novinarstvu, je bila glavna naloga novinarja ta, da je po časopisih zbral čim več podatkov o akterjih, nato pa gledalca presenetil z neko informacijo o xy kamerunskem nogometašu. Zdaj je situacija popolnoma obratna in je na voljo toliko informacij, da lahko neki povprečni gledalec z dostopom do interneta o vsakem reprezentantu iz Burundija najde ogromno podatkov. Zdaj torej ne gre za to, da moraš gledalca prepričati s tem, da veš nekaj, česar on ne ve – verjetno ta gledalec ve o vsakem nogometašu celo več kot ti. Zdaj gre za to, da zbereš relevantne informacije, ki so verodostojne in v danem trenutku pomenijo neko dodano vrednost, in jih podaš takrat, ko je to najbolj pomembno. Zdaj si ti neki žlahtni filter informacij, ki moraš dati človeku v pravem trenutku pravo informacijo, ne pa jih bruhati vanj. Zato je pomembno, da zelo veliko veš in znaš informacije pravilno obdelati. Jaz si delam neko utvaro, da je moja specialnost to, da v Odmevih v pravem trenutku gosta vprašam to, kar je relevantno, ga poslušam in da se na povedano odzovem na primeren, spodoben, fer, a vendarle tudi kritičen način. Za mene je največji kompliment, ko mi po pogovoru sogovornik reče, najlepša hvala, bil je zelo zanimiv pogovor, bili ste zelo korektni in fer – ali pa tudi ostri. Najbolj se spomnim dveh, ki sta mi to rekla – prvi je bil dr. Milan Zver, ko je bil predsedniški kandidat, pa so mu očitno vcepili neke predsodke, drug pa takratni predsednik ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič, po nekem pogovoru, ki je bil tudi burno sprejet. To je zame največji kompliment, ki ga lahko voditelj neke oddaje dobi – da nekdo sprejme ostrino, ampak na koncu prizna, da si bil fer in, predvsem, spodoben.
Znate res zapeti skoraj vse himne sveta?
Ne, himn je odločno preveč, jih pa znam kar dosti. Zadnje čase si pogosto prepevam ukrajinsko.
Kaj bi bil za vas največji novinarski izziv?
Hm. Zagotovo bi bil zelo velik izziv intervjuvati ameriškega predsednika. Samo mislim, da v mandatu Obame tega ne bom doživel, bi ga pa lahko vprašal marsikaj, kar mu verjetno ne bi bilo všeč. Je pa on retorik tiste vrste, s katerim se je verjetno res užitek pogovarjati. Pred sabo imam zdaj enega največjih izzivov – šel bom poročat za informativni, pa tudi športni program s svetovnega prvenstva v Braziliji. To je taka prireditev, ki jo, če jo neka RTV hiša že ima, mora prikazati ne samo v športnem programu. Tu se mi zdi, da pri poročanju z večjih športnih, družbenih dogodkov, tega do zdaj nismo znali najbolje izkoristiti. Zdi se mi, da bo velik izziv narediti vsak dan eno zgodbo. Imam pa v načrtu ves čas slediti brazilski reprezentanci. Vemo, kaj se je dogajalo na pokalu konfederacij, takrat so bili ravno v tistih mestih največji izbruhi nezadovoljstva. Brazilija je silno zanimiva država, ker je v bistvu res dobesedno novi svet – marsikaj, kar je tam, pri nas še bo, marsikaj, kar je tam, je absolutno vredno zanimanja, tudi občudovanja, verjetno pa tudi zgražanja. Odkar sem bil doli, me čedalje bolj zanima tudi Južna Afrika. V bistvu je oseba, ki jo najbolj cenim in bi jo najraje intervjuval, oseba, ki je, žal umrla, to je Nelson Mandela, za Desmonda Tutuja tudi mislim, da se ne bo izšlo. Ampak za take daljše intervjuje se zavedam, da mi še manjka kilometrine. Tako, da mislim, da se bom moral v Odmevih še kar precej izkazati, da bom tako priložnost dobil.