Kusturico zadnjih dvajset let dojemamo na dveh ravneh, kot režiserja, hvaljenega in z najvišjimi priznanji nagrajevanega poeta balkanskega melosa, in kot spornega političnega aktivista, ki se je v času Miloševićevega režima izpostavljal s prosrbskimi izjavami in obračanju hrbta Bosni, kjer se je rodil in živel vse do razpada Jugoslavije.

Kusturica se v svojih spominih ukvarja predvsem z dvema eksistencialnima vprašanjema; prvo se nanaša na pozabo, kot sam pravi "odrešilno formulo obstoja", ki je postala ena izmed teženj sodobnega človeka. Sam se želi odmakniti od teh teženj, sploh ker se pozabo po njegovem prepričanju postavlja v funkcijo teorije "konca zgodovine", ki ji sam oporeka. Njegova avtobiografija ostaja nedokončana, knjigo namreč sklene z besedami "se nadaljuje", kar je po svoje razumljivo, saj zgodbo konča konec devetdesetih let, ko svoji materi odkrito prizna, da je s svojo podporo Miloševićevemu režimu storil napako.

Mati mu tudi ves čas postavlja drugo pomembno vprašanje: "Kje sem v tej zgodbi jaz?" se ne nanaša zgolj na njegovo politično opredelitev po razpadu Jugoslavije, temveč na številna vprašanja od otroštva dalje. Kusturica se ves čas sprašuje o svojem položaju, tako v odnosu do družine, vrstnikov, žensk kot sodelavcev in še posebej do porajajočih etničnih konfliktov od konca osemdesetih let naprej. Nazadnje odkrito zapiše, da je "nikogaršnji," s čimer še poudari svojo individualen položaj, ki ga je ob močnem očetovem vplivu gradil vse od otroštva.

Če se je Kusturica z mamo ujel na emotivni ravni, se je z očetom na načelni, sploh pri ideoloških vprašanjih, ki so bila v njegovi družini del vsakdana. Prepletenost s politiko je tudi navdihnila njegova najznamenitejša filma, Oče na službeni poti (iz leta 1985) in Podzemlje (iz leta 1995), ki ostajata režiserjevi najbolj kontroverzni stvaritvi. Pri nastanku obeh je imel Kusturica obilo težav, sploh pri prvem, ki ga je zasnoval v obdobju po Titovi smrti in ob katerem je prvič odločno napadel provincialnost politične in kulturniške inteligence v Bosni in Hercegovini, ju dojemal kot strahopetni in nazadnjaški, sploh v odnosu do (po njegovem prepričanju) kozmopolitskega Beograda, s katerim je pozneje našel skupni jezik.

Kusturica v kritiki sarajevske kulturne in politične elite kot ključnega somišljenika prepozna Iva Andrića, svojega literarnega heroja, ki je kot še eden v vrsti nadarjenih posameznikov zapustil Bosno in – nerazumljen, celo zaničevan - šel živet drugam. Da je Andrić enako kontroverzna osebnost z območja nekdanje Jugoslavije, je znano dejstvo, zato ga Kusturica spretno promovira kot enega duhovnih očetov. Mednje prišteva še dva cineasta, Miloša Formana, ki mu je kot predsednik canske žirije leta 1985 podelil prvo zlato palmo, in Federica Fellinija, čigar Amarcord prišteva med najvplivnejša dela svojih praških študentskih let.
Kje sem v tej zgodbi jaz? razkriva Kusturico predvsem kot kritičnega in polemičnega posameznika; še najmanj denimo izvemo o ustvarjalnih impulzih in njegovem opusu, zato knjiga bolj kot v filmski oddelek sodi med splošne avtobiografije ali v politični kotiček.

Simon Popek, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).