Ognjen Glavonić je rojen leta 1985 v Pančevu. Pred igranim prvencem Tovor je ustvaril dva dokumentarca, Živan priredi punk festival (2013) in Globina dva (2016). Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Ognjen Glavonić je rojen leta 1985 v Pančevu. Pred igranim prvencem Tovor je ustvaril dva dokumentarca, Živan priredi punk festival (2013) in Globina dva (2016). Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

S svojim režijskim prvencem Glavonić pogled usmerja v leto 1999, čas Natovega bombardiranja Srbije, natančneje v tovornjakarja Vlado, ki mora v enem dnevu s Kosova v Beograd skozi sivo pokrajino prepeljati skrivnostni, neznani tovor.

Voznik tovornjaka, ki ga igra Leon Lučev, začne skozi vožnjo razkrivati zločin srbske vojske nad kosovskimi Albanci. "Glavnemu liku sledimo v dnevu, ko spozna, da je kot otrok borca bitke na Sutjeski, torej antifašista, postal sokriv v zločinu, proti kateremu se je boril njegov oče. Z njim smo na poti, ko to resnico počasi odkriva in se odloča, kaj z njo storiti," opisuje režiser. Zanj je to film o očetih, o razpadu Jugoslavije in tem, kaj je ena generacija zapustila drugi.

Pravi, da je bolj kot o konkretnem zločinu to film o molku, ki se ga je skozi deset let trajajoče raziskovanje zgodovine lotil prekiniti. O zamolčanem trenutku iz srbske zgodovine je Glavonić že posnel dokumentarni film Globina dva (Dubina dva), ki z naslovom namiguje na uradno ime tajne operacije srbskega notranjega ministrstva, v kateri so leta 1999 v Srbiji čisto blizu Beograda na množična grobišča skrivaj pokopali trupla pobitih Albancev. Film Tovor uperja pogled na tematiko z drugega zornega kota, skozi film vožnje, ali celo družinski balkanski film, kakor ga je opisal glavni igralec Lučev.

Tovor je premiero doživel v sekciji Štirinajst dni režiserjev filmskega festivala v Cannesu, s projekcijo v ljubljanskem Kinodvoru pa je prejšnji četrtek začel tudi svojo pot po slovenskih kinih.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.


"Zame je to bolj film o molku kot o konkretnem zločinu. Za kaj konkretno gre, je jasno ljudem iz regije, s tem molkom pa se lahko poveže kdor koli." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Od ideje do nastanka vašega filma je preteklo deset let. Kaj vse se je zgodilo v tem času?
Leta 2009 sem prvič slišal za obstoj množičnih grobišč le nekaj deset kilometrov stran od svojega doma. Takrat sem o tem prebral dva članka. Eden je bil pričevanje voznika tovornjaka, ki je kot prevoznik nevede sodeloval pri zločinu, drugi pa popis predmetov, ki so jih izkopali iz grobišč. Na podlagi teh dveh besedil sem dobil idejo za film. Tedaj je bila to ideja za kratki film o človeku, ki ne ve, kaj vozi s Kosova v Beograd. Šele skozi predmete, ki jih najde v tovornjaku, odkriva resnico. Ampak takrat sem še študiral in ugotovil, da tega filma ne morem posneti na fakulteti in da to ni kratki film. Ko sem nato leta 2011 končal študij, smo ustanovili produkcijsko hišo in začeli pripravljati film Tovor. Od takrat do premiere je preteklo sedem let. V tem času sem veliko raziskoval, a večine izsledkov nisem vključeval v scenarij. Poskušal sem izvedeti čim več o načinu organizacije zločina.

Naslov filma bi bil lahko tudi Oče ali Jugoslavija. Nastal je, kot bi rekel Leon Lučev, balkanski družinski film. To je film o tem, kaj ena generacija prenese na naslednjo.

.

Ste pa zato to gradivo uporabili v drugem filmu, dokumentarcu Globina dva?
Ja, v tem času se je nabralo toliko materiala, da sem lahko naredil dokumentarni film. V njem sem zbral pričevanja iz tistega časa. Globina dva je kartiranje zločina, raziskovanje širšega konteksta, okoliščin, v katere je postavljen glavni lik iz filma Tovor.

Se na kakršen koli način pozna, da je od začetka vašega raziskovanja preteklo deset let? Je danes v javnosti več informacij o teh zločinih?
Ne, nič se ni spremenilo. Tudi če bi film delal še deset let, se ne bi spremenilo nič in tema bi ostala ravno tako aktualna.

Bi bil film isti, če bi ga snemali pred desetimi leti?
Bil bi popolnoma drugačen, ker sem jaz tako zelo drugačen. Kolikor film govori o zločinu, govori tudi o meni in mojih razmišljanjih. Želel sem povedati zgodbo o dnevu v življenju človeka, ki je dobil nalogo prepeljati tovor med vojno. Z leti sem to zgodbo preoblikoval v svojo zgodbo. To je postal film o odnosu med očetom in sinom in o načinu, kako neviden zločin vpliva na družino. Naslov bi bil lahko tudi Oče ali Jugoslavija. Nastal je, kot bi rekel Leon Lučev, balkanski družinski film. To je film o tem, kaj je ena generacija prenesla na naslednjo.

"Napadi na film so dosegli ravno nasprotno, na svoj način so delovali kot promocija. Tako veliko jih je bilo in tako zelo so bili agresivni. Med njimi je veliko takšnih, ki so svoje zgodbe zgradili ne na filmu, ampak zgolj na nečem, kar je bilo o njem napisano." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Očetje so rdeča nit vseh dialogov. A film je torej šele pozneje v procesu dobil ta poudarek?
Ja, film se je začel kot zgodba o zločinu, a postal je film o očetu in razpadu Jugoslavije, kjer skozi vse velike zločine nastopi smrt vrednot, na katerih je bila vzpostavljena Jugoslavija. Tukaj mislim predvsem na protifašizem. Glavnemu liku sledimo v dnevu, ko spozna, da je kot otrok borca bitke na Sutjeski, torej antifašista, postal sokriv v zločinu, proti kateremu se je boril njegov oče. Z njim smo na poti, ko to resnico počasi odkriva in se odloča, kaj z njo storiti.

Je film v srbski javnosti izzval pogovore o doslej nevidnem zločinu?
Prej se je vedelo samo, da se je to zgodilo, a ni bilo radovednosti in znanja. Pri ustvarjanju filma mi je bilo bolj od dejstva, da se je zločin zgodil, pomembno ravno to dvoje ‒ znanje in radovednost. Film sem sprva hotel narediti predvsem zato, ker sem ugotovil, da se o teh dogodkih govori na grozen način, v nekem kavarniškem slogu. Vedno nastajajo spori in tekmovanja v tem, kdo je večja žrtev. Tako se žrtve na neki način še enkrat ubijajo, poskušajo utišati, ponovno se jim jemlje glas. Cilj je samo dokazati, da ima "naša" stran bolj prav, druga pa je napačna. Manipulira se s številkami. Nisem želel govoriti na ta način.

Zdaj vem, česar kot mladostnik nisem vedel: želja ustanoviti pankovsko skupino je bila želja artikulirati bes, je bila vrsta upora, kakor je zdaj moje uporništvo snemanje filma.

.

Sedem let sem se trudil, da bi lahko nekaj povedal v 90 minutah. Na srbski premieri mnogi sploh niso hoteli govoriti ali pa so želeli govoriti na ravni, na kateri jaz ne želim ‒ z uporabo laži, manipulacij, sporov. To samo priča o tem, da izhajajo iz mesta, iz katerega sem izhajal pri nuji za nastanek tega filma – in to mesto je nacionalizem. Nacionalizem poneumlja, onemogoča komunikacijo, upravičuje zločine. Ko ugotoviš, da velik del množic govori s te pozicije, se zaveš, da je morda dobro, da se zgodba pove znova. Hkrati pa mislim, da je težava tudi v tem, da nove generacije niso nikoli slišale za obstoj množičnih grobišč.

Namenili ste se predvsem prekinjati molk o zločinu?
Želel sem narediti prostor znanja o zgodovinskih dejstvih, o zločinih, saj obstaja veliko ljudi, ki bi iz tega radi naredili prostor molka in neznanja. To je glavni boj, v katerega stopam s filmom. Ko vidim več kot tisoč komentarjev, pljuvanja, kritik, napadov name, moj film, celotno filmsko ekipo, si mislim, da je dobro, da obstaja nekaj, kar spravlja vse to nad gladino. Ko se molči, nikoli ne veš, kaj kdo ve in misli. Iz besedil ljudi, ki so proti meni in filmu, proti govorjenju o tej temi, lahko hitro sklepamo, da dobro vedo, kaj se je takrat dogajalo. Problem je v tem, da se žrtvam s tem filmom še enkrat poskuša vzeti glas. Ni znamenja na mestu zločina, ta film je zato lahko nekakšen opomnik.

"Vedno nastajajo spori in tekmovanja v tem, kdo je večja žrtev. Tako se žrtve na neki način še enkrat ubijajo, poskušajo utišati, ponovno se jim jemlje glas. Cilj je samo dokazati, da ima 'naša' stran bolj prav, druga pa je napačna." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Rad bi dosegel mlade, tiste, ki so za grobišča prvič slišali ravno zaradi obstoja filma ali pa zaradi napadov na film. Ti napadi na film so dosegli ravno naspotno od želenega, na svoj način so delovali kot promocija. Bilo jih je ogromno in bili so zelo agresivni. Med njimi je veliko takšnih, ki filma sploh niso videli in so svoje napade zgradili zgolj na tem, kar je bilo o filmu napisano.

Mlada generacija je v filmu tista, ki želi ustvarjati, odkriva pank, želi imeti bend. Tu ste verjetno črpali iz lastne mladosti?
To so moji spomini. Spomnim se vojne, strahu in paranoje, a se obenem spomnim tudi svoje želje, da bi živel, kot da se to ne dogaja. To je povezano z mojim zaljubljanjem v glasbo, ki je bila morda pomembnejša za moje nadaljnje življenje kot trije meseci bombardiranja. Te opresivne note ne želim spremeniti v najpomembnejši trenutek svojega življenja. Ker ni bil. Tovor je bil način, kako dati glas izkrivljenim zgodbam. Fotografije in zapisi o zločinih iz leta 1999 so neobstoječe. To sem nato povezal z zgodbo svojega odraščanja in generacijskih prepadov ‒ med generacijo tistih, ki so odgovorni za zločine, in tistih, ki so z njimi odraščali.

Zdaj vem, česar kot mladostnik nisem vedel: želja ustanoviti pankovsko skupino je bila želja artikulirati bes, je bila vrsta upora, kakor je zdaj moje uporništvo snemanje filma. Ta vrsta upora morda deluje otročje, a izhaja iz istega mesta, nevzdržnega občutka ob hinavščini in nepripravljenosti povedati resnico. To, kar sem čutil pri osemnajstih letih, čutim tudi zdaj kot 34-letnik. Najprej sem naredil pankskupino. Ko je razpadla, sem vzel v roke kamero.

Prizor iz filma Tovor z glavnim igralcem Leonom Lučevom. Foto: LIFFe
Prizor iz filma Tovor z glavnim igralcem Leonom Lučevom. Foto: LIFFe

Kako to, da je producentska veriga tako obširna? Film je srbsko-francosko-hrvaško-iransko-katarska produkcija.
Tega nisem hotel. Hotel sem samo čim prej dobiti denar, da bi lahko snemal. Običajno imaš produkcijsko hišo, prosiš za denar v svoji državi, dobiš 30 ali 40 odstotkov proračuna, potem najdeš še dve manjšinski državi za produkcijo in je to to. Mi pa šest let nismo dobili denarja v Srbiji. Ko je bil film že posnet, smo dobili majhen delček podpore, recimo štiri odstotke. Takrat sem bil debitantski režiser, nisem poznal ljudi iz filmske industrije. Ko smo se s producentoma Dragano Jovović in Stefanom Ivančićem prijavljali na razpise, so nas dvakrat zavrnili. Največ denarja smo dobili od Francije, kjer imajo sklad za nefrankofonske režijske prvence. Na Hrvaškem smo zatem dobili podporo kot francoski film. Potem smo se prijavljali na razpise povsod, kjer je bilo mogoče, v Švici, Katarju, ZDA. Prava produkcijska muka.

Film Tovor Ognjena Glavonića v Kinodvoru

S filmom ste obiskali festivale po vsem svetu. Kako so se odzvali v državah zunaj nekdanje Jugoslavije, kako so razumeli ta tovor?
Festivalski pogovori z občinstvom so izjemno dragoceni. Na podlagi njih sem se se zavedel, da film deluje na več ravneh in da deluje kot zgodba o človeku, ne zgodovinska lekcija. Če bi šel v pojasnjevanje dogodkov, bi naredil veliko napako, bil bi banalen kot večina filmov, ki jih ne maram. Filmi o vojni gredo pogosto v moraliziranje, sporočila, banalne fraze, kako je bila vojna slaba.

Ideja je bila, da se ustvari prostor za dejavne gledalce. Da bi se lahko čustveno povezali z glavnim likom, ne glede na to, kje in kdaj film gledajo. Zame je to bolj film o molku kot o konkretnem zločinu. Za kaj konkretno gre, je jasno ljudem iz regije, s tem molkom pa se lahko poveže kdor koli. Vsaka država je zgrajena na zamolčanih zločinih. In to, o čemer se ne govori, vedno povzroča ponavljanje napak. Ena glavnih skrivnosti Tovora je, kaj je v tovornjaku, vsi me sprašujejo o tem. V državah, kjer ne vedo, kaj je v tovornjaku, film gledajo bolj kot triler, več je skrivnostnosti, več je ugibanja, več je truda razumeti. In če film ne vzbuja radovednosti in človečnosti v gledalcu, potem bi bilo bolje, da ga ne bi bilo.