Aleksandar Vuković je pred leti prejel priznanje Obrtniško-podjetniške zbornice Slovenije za najstarejšega obrtnika v Sloveniji. Danes šteje 88 let. Foto: MMC RTV SLO
Aleksandar Vuković je pred leti prejel priznanje Obrtniško-podjetniške zbornice Slovenije za najstarejšega obrtnika v Sloveniji. Danes šteje 88 let. Foto: MMC RTV SLO
Izložba čevljarske delavnice. Foto: MMC RTV SLO
Izložba čevljarske delavnice. Foto: MMC RTV SLO

"Pojdiva do Kopra," sem rekla prijatelju, "poglejva, ali tokrat dobim čevljarja, najstarejši v Sloveniji je, veš." Pot naju je vodila do starega mestnega jedra v Kopru, natančneje na Župančičevo ulico. Pogledala sva od zunaj, že izložba je jasno dala vedeti, da notri potekajo čevljarska popravila, saj prevladujejo čevlji vseh vrst in oblik, poleg pa so fotografije čevljarskega mojstra in delovni čas: "Kaj misliš, kaj piše, dela do 17. ali 19. ure," sva se vprašala. "Pa poglejva pobliže." Zavila sva na desno, vrata so bila odprta. Vstopila sva noter in tam je za pultom sedel ... najstarejši čevljar v Sloveniji, ki ga je pred leti Obrtno-podjetniška zbornica imenovala za najstarejšega obrtnika v Sloveniji.

V čevljarski delavnici v Šmarjah pri Kopru je našel tudi svojo življenjsko sopotnico. Skupaj sta ustvarila družino, nanjo pa je Aleksandar najbolj ponosen. Foto: MMC RTV SLO
V čevljarski delavnici v Šmarjah pri Kopru je našel tudi svojo življenjsko sopotnico. Skupaj sta ustvarila družino, nanjo pa je Aleksandar najbolj ponosen. Foto: MMC RTV SLO

"Že pred leti ste bili imenovani za najstarejšega obrtnika," sem najprej nagovorila gospoda: "Res je, in zdaj sem še starejši (smeh)." "Koliko ste pa stari, če ni skrivnost," me je zanimalo: "15. 8. 1931 sem rojen, v 89. letu starosti sem." Že po prvih nekaj besedah mi je bilo jasno, da gospod ne razmišlja o tem, da bi se prenehal ukvarjati s čevljarstvom ali samem pokoju: "Seveda ne, če bi me včeraj gledali na vrtu, kaj in koliko delam, bi rekli, ta ni normalen (smeh)."

Čevljarski mojster pred svojo delavnico v starem mestnem jedru Kopra. Foto: MMC RTV SLO
Čevljarski mojster pred svojo delavnico v starem mestnem jedru Kopra. Foto: MMC RTV SLO

Skrbi me za našo Luko, skrbi me za uvoz iz tujine, kje je naša Mura, kjer so naša podjetja, ki so izdelovala kakovostna oblačila. Danes je povsod sintetika ... sintetika ... Kaj bodo naša koža in stopala rekli na stara leta.

Aleksandar Vuković

Kljub delavnosti in neutrudni energiji pa je gospod Vuković moral na prisilni dopust dan po najinem pogovoru. Moral je na operacijo očesa, sicer odlično vidi kljub visoki starosti, ne nosi niti očal, po zdravniško pomoč pa je moral zaradi veke in nenehnega solzenja oči. "A že čez kak teden bom spet v delavnici," je pritrdil. Čeprav ga je že čez nekaj ur čakala operacija, nam je z veseljem zaupal svojo zgodbo: "Ampak dolga je, veste ..."

Leta 1947 se je izučil za čevljarja, sledil je odhod v vojsko, po vrnitvi je nekaj časa delal v svoji stroki. A sledila je kriza, še hujša kot zdaj, dela je primanjkovalo: "Ko sem prišel iz vojske, ni bilo zaposlitve, tri prošnje sem poslal, vse so mi zavrnili. Šel sem na razgovor za delo v gradbeno podjetje v Nikšić. Bil sem urejen (kot je tudi danes, op. a.), ko me je videl vodja, je rekel: ta že ne bo delal 'na lopato', saj ima svoj poklic." Drugje dela ni bilo, zato se je razjezil in znova poskusil pri gradbenem podjetju: "Rekel sem jim, sprejmite me, pa boste videli, ali sem za lopato in kramp. Sprejel me je, najprej sem bil na preizkusu, a bil sem priden in dober delavec, tako da me je zadržal." Ko so končali gradnjo mostu v Aleksandrovem kraju, mu je nadrejeni dejal, da če ne bo našel dela, naj pride nazaj k njemu v Nikšić. Dela ni bilo, tako je sprejel fizično delo v gradbenem podjetju, delali so hidrocentralo. "Vrtal sem luknje v predoru, bil sem nabavljač, pa tudi vodja menze, sprejel sem vsakršno delo, tako da sem si počasi opomogel." Nazaj v čevljarske vode ga je popeljal razpis črnogorske policije, ki je iskala čevljarje, da bi zanjo izdelali čevlje in škornje. Vabilo mu je posredovala delavnica, v kateri se je izučil obrti, in to je sprejel. Zapustil je Nikšić in vrnil se je v domačo Andrijevico, kjer je delal do leta 1954.

Pred nami je izrisal tudi skico škornjev in čevljev. Foto: MMC RTV SLO
Pred nami je izrisal tudi skico škornjev in čevljev. Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Sledil je obisk tete in strica iz Kopra, ki je življenje Aleksandra korenito spremenilo. Sorodnika iz Slovenije sta namreč Leka, tako so Aleksandra klicali prijatelji in bližnji, povabila na poletne počitnice v Koper. In tako se je Aleksandar z majhnim kovčkom odpravil na slovensko obalo, kjer bi po prvotnem načrtu moral preživeti dva tedna. Po počitnicah je nameraval v Beograd, kjer je želel nadaljevati delo v znani beograjski tovarni čevljev Petar Velebit. A usoda je hotela drugače in Aleksandar Kopra ni več zapustil.

Prvih nekaj dni je užival v poletju, nato pa je sledil poziv čevljarja: "Gospodar, ki je delal v tej delavnici, je bil velik prijatelj moje tete in me povabil, zakaj ne bi prišel delat k njemu kot vajenec, dopoldne bi delal, popoldne pa bi se kopal." Ponudbe ni zavrnil, saj si je tako prislužil tudi nekaj žepnine. Aleksandar je s svojim znanjem tako navdušil čevljarja, da je ta v dogovoru z Aleksandrovo teto skril njegove dokumente, da ne bi odšel v Beograd: "Zaposlili so me, mojster me je dobro nagradil, tako da sem na koncu privolil v to." Ob tej odločitvi je tudi veliko prejokal, predvsem zato, ker je pogrešal svojo družbo, a poti nazaj ni bilo več.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Hitro se je privadil na življenje v Kopru, pridno je delal, kmalu pa je prejel novo mamljivo ponudbo. K čevljarju je prišel njegov koprski kolega, češ ali pozna kakšnega mladega čevljarja, ki bi prevzel njegovo delavnico v Šmarjah. "Mojster in teta sta me vprašala, ali bi šel v Šmarje, v kar sem privolil. Bila je sreda ali četrtek, kupil sem časopis in se peš odpravil na devet kilometrov dolgo pot do delavnice." Denar, ki ga je Aleksandar zaslužil, je hranila njegova teta, zato je lahko sploh razmišljal o odkupu delavnice. Kljub temu je bila cena, ki jo je mojster iz Šmarij najprej postavil, previsoka: "Poslušaj, Janez, če imaš namero, da pomagaš kakšnemu revežu, pomagaj meni zdaj, nimam toliko denarja, znižaj ceno." Mojster je popustil, ceno je znižal in Aleksandar je prišel do lastne delavnice: "Dal sem prošnjo na obrtno zbornico, da mi odobrijo dovoljenje za poslovanje. Leta 1959 sem imel ob novem letu odprto lastno delavnico."

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

V Šmarjah je ostal dve leti in pol, v tem času pa se je zaljubil v eno izmed strank, domačinko iz Šmarij. Poročila sta se, v zakonu so se jima rodili štirje otroci – tri hčerke in sin.

Posel je cvetel, denarja ni manjkalo, hranil ga je celo v nogavicah: "Toliko se je zaslužilo, da nismo zmogli niti prešteti. Imel sem veliko dela, še preveč, sam nisem zmogel vsega narediti, imel sem delavce, a vseeno sem moral predati delo tudi svojim kolegom v Bujah, Buzetu, Umagu, Izoli, saj mi preprosto ni uspelo vsega narediti."

Kameleoni - Beatlesi nekdanje Jugoslavije, dokumentarni film (Aleksandar Vuković se pojavlja od 7. minute naprej)

Z delom si je privoščil dodatno šolanje v Žireh, kjer se je dva meseca in pol dodatno šolal: "Z Ivanom Petejanom (iz priznane čevljarske družine Petejan, op. a.) sem bil eden izmed najboljših na izpitu." Dober zaslužek mu je omogočil tudi nakup delavnice na Župančičevi ulici, v kateri deluje še danes, z družino se je preselil v hišo, vozil je enega najboljših avtomobilov v Kopru ... Največ časa pa je posvečal delu in izobraževanju, razvijal je novo delo za trgovine, ortopedsko obutev, ki je bila celo lažja in mehkejša kot pri ortopedskem centru Soča: "Meni so pošiljali svoje stranke." Delal je za stranke od Zagreba do Dubrovnika, čevlje so pošiljali v Francijo, Kanado, izdeloval je tudi obutev za glasbeno skupino Kameleoni (Aleksandar se pojavlja tudi v dokumentarnem filmu z naslovom KameleoniBeatlesi nekdanje Jugoslavije, ki si ga lahko pogledate v videu na desni): "Osvajal sem trg."

Od l. 1958 deluje v Kopru kot čevljar. V svoji dolgoletni karieri je stavil na discipliniranost ter trdo in pošteno delo. Odlikuje ga tudi neverjeten spomin. Foto: MMC RTV SLO
Od l. 1958 deluje v Kopru kot čevljar. V svoji dolgoletni karieri je stavil na discipliniranost ter trdo in pošteno delo. Odlikuje ga tudi neverjeten spomin. Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Po spremembah zakonodaje so začeli obrtnike zapostavljati, je povedal Aleksandar, sledil je upad dela, zato je moral odpustiti delavce. Kljub upadu ima Aleksandar svoje stalne stranke: "Če bi vedeli, kakšen posel opravljam tu, vsi vedo, kaj lahko naredim. Sem izučen mojster obrtniške smeri, ne fazne oziroma tovarniške. Poznam vse od anatomije noge do različnih defektov, ortopedije. Kdor je obul moj čevelj, je tekel po ulici in ga nikoli več ni sezul. Če želiš biti uspešen obrtnik, moraš biti kakovosten in discipliniran, potem vas bodo stranke vedno same našle." Dober glas o Aleksandru je segel daleč naokoli: "Na stotine primerov je, ko so ljudje iz Zagreba, Ljubljane, Celja, Pulja, z Reke in od drugod prijazno svetovali: pojdite v Koper k čevljarju Vukoviću, Črnogorcu, on vam bo to naredil. Še nikoli ni bila nobena stranka nezadovoljna z mojim delom."

Mojster je skozi pogovor večkrat poudaril delavnost in discipliniranost, s čimer je negiral stereotipe o lenih Črnogorcih: "(Smeh). Pri Črnogorcih je tako, ko pijejo kavo, jih pustite pri miru, kava se tako pije eno uro, oni rečejo 'na tenane', počasi. Črnogorci niso tako leni, kot se jih opisuje, kar lahko sklepate po meni."

Škorenj v nastajanju. Foto: MMC RTV SLO
Škorenj v nastajanju. Foto: MMC RTV SLO

In res je prejel več odlikovanj za svoje delo, pred dvema mesecema je bil vabljen na prireditev, kjer sta mu predsednik države in predsednik obrtniško-podjetniške zbornice čestitala kot najstarejšemu obrtniku v Sloveniji. A ta priznanja in čestitke mu ne pomenijo največ, največ mu pomeni zadovoljstvo strank: "Zame je največja čast, da ljudje občutijo oziroma da bi občutili, kako bi se izrazil ... ko me ne bo več, da bi se ljudje spomnili name. Zdaj vedo, na koga se lahko obrnejo za določeno stvar. Ko najdete pravega poznavalca obrti, ste lahko najsrečnejši."

Srečni smo lahko tudi, ko najdemo udobno obutev. Kakšen čevelj pa je tisti pravi, me je zanimalo: "Čevlje je treba ceniti, saj vaše celotno telo počiva na njih. Ročno delo ne dopušča umetnih materialov, morajo biti naravni, takšen čevelj diha, je dolgotrajen, dolgo se nosi. Starejši kot je tak čevelj, boljše se počutite v njem." Skozi šalo je nadaljeval razlago o tem, kaj je udoben čevelj: "Možak je rekel svoji ženi: imam te rad kot star čevelj. Uboga žena je začela jokati, razbijati krožnike. Pa ji reče možak, usedi se k meni, da ti razložim, kaj sem s tem mislil. Ali veš, kaj pomeni star čevelj? To pomeni udobnost in ti mi že vse življenje vzbujaš udobje, vse narediš zame, nisi kritična. In potem je bila vesela. Tako da če vam kdo reče, da vas ima rad kot star čevelj, je to kompliment, in ne žalitev (smeh)."

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

V tem trenutku je v delavnico vstopil par. "To je pa moj sin," je ponosno povedal Aleksandar. Kovačeva kobila ni bosa v družini Vuković, saj čevljar nosi le svojo obutev, hitro pa nam je pokazal japonke v nastajanju, ki jih bo prihodnjo sezono nosil njegov sin. Vprašala sem ga, ali je prišel po očeta, da ga odpelje domov po koncu še enega delovnega dne: "Ne, ne, se je kar sam pripeljal (smeh)."

Mojster nama je še razkazal delavnico, za konec pa se postavil na sam vhod, da sem naredila fotografijo, ob omembi žene, ki je lani umrla, pa so se mu orosile oči. Najbolj ponosen je na svojo družino, za katero je ob odsotnosti Aleksandra, ki ga je zaposlovalo veliko dela, po njegovih besedah zgledno skrbela žena: "Čeprav ni bila fakultetno izobražena, vedno pravim, da je končala štiri fakultete, saj je za otroke skrbela od njihovega prvega razreda do končane fakultete."

Ob končnem pozdravu in slovesu naju je povabil na obisk, ko bova spet v Kopru ... Le zdaj ga nekaj dni ne bo, naju je še enkrat spomnil: "Ob 10.30 bom na operacijski mizi." Sin pa je dodal: "In ob 9.00 bo še vedno v delavnici (smeh)."

In dolga zgodba, kot je na začetku opozoril mojster, se je za naju še prehitro končala.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO