Glavni liki njenih ilustracij so živalski liki, odeti v kostume. Z njimi se je vrisala in vpisala med prepoznavne slovenske ilustratorje že z ustvarjanjem svoje prve slikanice, ukrajinske pravljice Rokavička, za katero je leta 2014 na 11. slovenskem bienalu ilustracije prejela nagrado Hinka Smrekarja. Je najmlajša prejemnica tega najvišjega domačega stanovskega priznanja za ilustracijo.

Na letošnjem, 13., slovenskem bienalu ilustracije, ki ga lahko v Cankarjevem domu ujamete do 14. maja, je dobila še plaketo Hinka Smrekarja, in sicer za ilustracije Zgodbe za vina Fedora (Tetoviranec, Snubec, Šepavec in Lovec).

Že med študijem vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) je začela risati za reviji Ciciban in Cicido. Njene ilustracije je mogoče videti tudi v Schönwerthovih pravljicah (založba Miš, 2017), jubilejni knjigi pesmi in zgodb Medvedi in medvedki (Mladinska knjiga 2015) in v zgodbi Anje Štefan Zajčkova hišica iz pisateljičine antologije Svet je kot ringaraja (Mladinska knjiga, 2015). Trenutno pripravlja slikanico Zajčkova hišica, ki bo izšla pri Mladinski knjigi.

Svoja dela razstavlja na razstavah doma in v tujini. Konec aprila bo imela v Poreču skupinsko razstavo z Majo Kastelic in Milanko Fabjančič. Ustvarja tudi različne izdelke, kot so zvezki, pini in začasne tetovaže z ilustracijami v avtorstvu njene družine, kamor spadajo legendarni likovni umetniki dveh generacij. Njena babica je ilustratorka Marlenka Stupica, dedek je bil slikar Gabriel Stupica, njena mama je bila ilustratorka Marija Lucija Stupica, oče pa je oblikovalec Jeff Pivač, ki je imel tudi koncertno agencijo.

Hana Stupica (1988) pravi, da je njene ilustracije zaznamovalo več umetnosti, od glasbe in baleta do mode. Obiskovala je dve srednji šoli, Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, obenem pa še Srednjo glasbeno in baletno šolo Ljubljana, in na koncu postala prav ilustratorka, kar je kot deklica prisegala, da ne bo. Več v Avtoportretu.