Nogometni navijači so med svetovnim prvenstvom leta 2006 besede Liverpoolovega trenerja izglasovali za najboljši nogometni citat v zgodovini te igre. Besede so pričale o strasti, ki jo zbudi 90-minutno preganjanje žoge in se v resnici raztegne v precej več kot poldrugo uro, za marsikoga je to način življenja, nogometni klub predstavlja del identitete.

Sorodna novica Česa takšnega šport ni doživel niti med drugo svetovno vojno

Mineva dober mesec, ko se je velik del javnega življenja dobesedno ustavil, z njim pa vsako večje javno druženje. Pogosto rad primerjam dva vidika človekovih potreb po ustvarjanju in spremljanju − kulturo in šport. V teh časih lahko še vedno konzumiramo (tudi vrhunsko) kulturo, knjige ne potrebujejo predvajanja v živo, glasba se lahko predvaja tudi v posnetku, marsikateri glasbeniki se trudijo s prenosi v živo (v našem prostoru pri tem pomembno vlogo opravljajo kolegi na Valu 202), še vedno se lahko gledajo filmi in serije, nekateri prek spleta omogočajo celo ogled gledaliških predstav. Seveda občutek ni popolnoma isti, a kultura ni zamrla.

Vsaj ne na taki ravni, kot to velja za šport.

Sorodna novica Liverpoolov povratek za zgodovino

Vrhunski šport se v času koronavirusa ni le ustavil, ampak je otrpnil in padel v hibernacijo. Izolacija je s svojimi posledicami pokazala, kako zelo pomemben je pri športu element živosti. Nekaj, kar se dogaja tu in zdaj, pred našimi očmi in vsebuje elemente nepredvidljivosti, z njim pa upanja. Če sem začel že z Liverpoolom, imam seveda v mislih carigrajski finale Lige prvakov leta 2005, ko je Milan ob polčasu vodil s 3:0 in je bilo vsem jasno, da je vsega konec.

Ne, seveda ni bilo konec.

Liverpoolovi navijači si v čakanju na prvi naslov državnega prvaka po treh desetletjih lahko vrtijo stare posnetke uspešnih zgodb. A to početje ne vsebuje elementa živosti, v glavnem gre (zgolj) za nostalgijo. Marsikateri športni mediji v tem času poskušajo tudi z nostalgijo, ki igra na stara čustva.

Sorodna novica Črte med nami (bodo kmalu izbrisane)

A to ni pretirano uspešno. Številke sicer kažejo, da je zanimanje za medije v času pandemije precej poskočilo (kolikokrat pa se zgodi, da se en sam dogodek dotakne tako ogromnega števila ljudi in hkrati vpliva na njihova življenja), zato pa je precej padlo zanimanje za športne medije. Število gledalcev največjega ameriškega športnega medija ESPN se je v drugi polovici marca v primerjavi z lanskim obdobjem skoraj prepolovilo.

Pandemija je kot prihod črnega laboda, ki ga po definiciji seveda nihče ne pričakuje (se še spomnite kvazieksperimenta Črni labod?). Posledice črnih labodov spremenijo naša življenja, pandemija ne bo le začasno spremenila naših življenj, precej usodno bo vplivala na marsikateri športni vidik. Ne govorim le o nihanjih spremljanosti športa, temveč precej bolj usodno eksistenco nemajhnega dela športnikov, ki seveda niso vsi milijonarji, še usodneje pa morda celo ugasnila delovanje kakšnega kluba.

No, take nepredvidljivosti si gotovo ne želi noben športni navdušenec.