Za Luno je do zdaj veljalo, da je popolnoma suho vesoljsko telo. Pred okoli desetimi leti so znanstveniki odkrili, da bi v stalno osenčenih kraterjih na polih morda lahko obstajali žepi zamrznjene vode. Zdaj pa so v dveh študijah, objavljenih v reviji Nature Astronomy, nakazali, da bi bila voda na Luni lahko precej bolj razširjena in tudi na lažje dostopnih osončenih predelih.

Prisotnost vode v mineralih Lune so potrdili s spektralno analizo. Če bi to vodo lahko prečistili oz. pridobili, pa bi bil to zelo pomemben vir za astronavte na prihodnji lunarni postaji in tudi za morebitne človeške poti naprej v vesolje. Morda bi jo lahko celo uporabili za raketno gorivo. To je seveda zelo pomembno odkritje za Naso, ki namerava znova poslati človeka na Luno leta 2024 in nato tam do konca desetletja vzpostaviti stalno bazo za nadaljnjo pot proti Marsu.

Študija potrdila spektralni odtis molekul vode v osončenih predelih Lune

Sicer so znanstveniki že doslej domnevali, da je v mineralnih zrncih na osončenih delih Lune prisotna voda, vendar pa tega vse doslej niso mogli zagotovo potrditi. Spektralne analize namreč niso mogle nedvoumno potrditi, ali gre za molekule vode, ki je sestavljena iz dveh atomov vodika in enega kisika, ali pa zgolj za hidroksilni radikal, ki je sestavljen iz enega atoma vodika in enega kisika.

Nova študija pa je zdaj nedvoumno potrdila spektralni odtis molekul vode v osončenih predelih Lune, je za AFP pojasnila vodilna avtorica študije Casey Honniball iz Inštituta za geofiziko in planetologijo na Havajih. To jim je uspelo s pomočjo "letečega" stratosferskega infrardečega observatorija Sofia z uporabo natančnejše valovne dolžine, kot jo je bilo mogoče uporabljati do zdaj.

V kraterju Clavius, ki je eden največjih vidnih z Zemlje, so našli koncentracijo vode približno od 100 do 400 delcev na milijon. "To je približno 350 mililitrov vode v kubičnem metru lunarne zemljine," je na novinarski konferenci Nase pojasnila Honniballova. Ne gre za "lužice vode", ampak razpršene molekule, je še poudarila.

Dokaz obstoja mikrokraterjev, v katerih bi lahko bila majhna količina ledu

Druga študija pa se je posvetila polarnim območjem Lune. V enem izmed kraterjev na južnem polu, v katerega Sonce nikoli ne posije, so leta 2009 potrdili obstoj zamrznjene vode. Zdaj pa nova študija navaja dokaze za obstoj več milijard mikrokraterjev, v katerih bi lahko bila majhna količina ledu. "Če bi stali na površju Lune, blizu enega od polov, bi videli celo galaksijo malih senc, ki se svetlikajo po površju," je opisal vodilni avtor študije Paul Hayne s fakultete za astrofiziko ameriške Univerze Kolorado.

"Vsaka od teh senc – večina manjših od kovanca – je izjemno hladna. In večina dovolj hladna za to, da bi v njih bil led," je dejal in dodal, da to "nakazuje, da bi bila voda lahko na Luni precej bolj razširjena, kot se je sprva menilo". Avtorji te študije tudi menijo, da je na Luni približno 40.000 kvadratnih kilometrov tovrstne površine, da bi se v njej lahko skrivala zamrznjena voda.