Pesničin topli komentar ob visokem jubileju nam je zaupala njena hčerka, Eva Škofič Maurer: "Samo želela bom, da dočakam 100 let. Drugače pa let ne štejem ‒ k sreči mi prizanašajo. Ni mi treba delati in kar lepo živim."

Neža Maurer je svojo prvo pesem napisala pri 14 letih, nato pa vse do pred kratkim brez predaha pisala za otroke, mladino in odrasle. Največji del njenega avtorskega opusa zajema poezija, nekaj del je proznih, pisala pa je tudi radijske igre in prevajala iz nemščine ter slovanskih jezikov. Več kot osemdeset otroških iger in oddaj izpod njenega peresa so uprizorili na različnih radijskih postajah, veliko pesmi pa so v prevodih objavljali in predvajali tudi na radiih v nekdanji Jugoslaviji.

Poezija Neže Maurer je poleg jezikov nekdanje domovine prevedena še v angleški, nemški, italijanski, španski, ruski, švedski, poljski, romunski, bolgarski in japonski jezik. Neverjetnih 450 pesmi iz njenega opusa je uglasbenih, z njimi pa so posneli tudi sedem kratkometražnih TV-filmov.

Po zimi vedno pride pomlad ...
Kljub temu zavidljivemu opusu je pred dnevi na vprašanje, s katero pesmijo bi "omilila" težke čase, ki jih preživljamo, odgovorila z ljudskim napevom: "Prišla bo pomlad, čakal bi jo rad ... Da bi zdrav, vesel lepe pesmi pel ..." Ne verjame, da je poezija v teh časih lahko posameznikova največja uteha. "Lahko te za nekaj časa zaziblje, ampak to je utvara in ne uteha."

Revno otroštvo "Zalesnikove Nežike", v katerem pa ni manjkalo knjig
Neža Maurer se je rodila leta 1930 v vasi Podvin pri Polzeli. Njeno otroštvo so zaznamovali mama in stari starši ‒ ter revščina. A v tej skromni domačiji se je pogosto bralo, Neža je že kot otrok odkrila ljubezen do literature. "Spomnim se, ko sem šla v prvi razred, me je (stari oče) vprašal, ali imamo kako šolsko revijo. Sem rekla, dve sta, pa ne vem, katero bi naročila. Ah, pravi, kar obe naroči. Za nič ni bilo denarja, za knjige in revije pa je vedno bilo. Imeli smo veliko knjig doma, tudi izposojali smo si jih. Zimski večeri, ko sem bila še predšolski otrok, so bili videti tako, da sem sedela na peči, stara mama so predli, stari ata so krtačili volno, mama je pletla in brala. Cele večere je pletla in brala, jaz pa sem sedela na peči in poslušala," je pesnica pred šestimi leti opisovala v intervjuju za MMC.

V Podvinu še vedno stoji skromna hiša, v kateri je ugledala svet; od leta 2001 je kulturni spomenik lokalnega pomena z lastnostmi etnološkega spomenika.

Po vojni je končala učiteljišče v Ljubljani; njena prva služba je bilo poučevanje v Črnem Vrhu nad Idrijo in v Ilirski Bistrici. Pozneje se je odločila še za študij in se vpisala na Pedagoško akademijo v Ljubljani, po diplomi pa je izredno doštudirala še na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1960 diplomirala iz slavistike.

Prva urednica šolskih oddaj na RTV Slovenija
Po študiju se je Neža Maurer angažirala na področjih, ki so jim skupni trije poudarki: kultura, pedagogika in ustvarjalnost. Najprej se je angažirala kot novinarka. Bila je prva urednica šolskih oddaj na Televiziji Ljubljana, za kar je opravila tudi mednarodni tečaj za šolske TV-oddaje v Rimu. Bila je tehnična in kulturna urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina ter Rodna gruda. Ljubo ji je bilo tudi delo na terenu, tako je s poti po vsej Sloveniji in Jugoslaviji prinesla številne reportaže in potopise. Za revijo Prosvetni delavec je delala kot terenska reporterka, nato kot glavna in odgovorna urednica ter direktorica. Pisala pa je tudi brošure za prireditve v Pionirskem domu. Zadnja leta službovanja je bila samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje Slovenije. Po upokojitvi je zaživela kot samostojna umetnica na področju literature.

Vse pesničine biografske podatke, ki jih prebirate, je za razstavo v Mestni knjižnici Kranj pazljivo zbrala Petra Puhar Kejžar. Za postavitev se je pesnica zahvalila v svojem šegavem slogu: "To je veliko priznanje. Več kot imaš let, pogosteje te morajo ljudje razveseliti, ker že v treh dneh pozabiš, da so ti nekaj dobrega naredili."

Pri založbi Sanje je predlani z več kot 650 stranmi izšla najobsežnejša antologija pesničinih verzov za otroke, naslovljena Nekaj zelo zelo lepega. V njej so dela iz vseh ključnih zbirk, denimo Sončne statve, Iskal sem kukavico, Kako spi veverica, Kostanjev škratek, Uh, kakšne laži, Oče Javor, Zajčkova telovadba, Pišem, berem A,B,C.

Pesmi se je naučila pisati v temi
Pesmi so Nežo Maurer od nekdaj klicale predvsem ponoči, zato se je naučila pisati v temi. "Čez dan sem si zavezala ruto čez oči in vadila pisanje. Sprva sem imela težave, ker nisem delala presledkov med besedami, ampak sčasoma sem obvladala pisanje v temi. Pogosto sem se ponoči zbudila, ker me je pesem poklicala. Ob postelji sem imela zvezek in svinčnik. Ko sem napisala pesem, sem lahko spet zaspala, zjutraj pa sem jo prebrala. Pesem je vdirala v mojo dušo brez mojega nadzora. Nikoli nisem imela želje, da bi napisala pesem o določeni temi, ampak se je pesem sama pojavila. To me je pogosto popolnoma izčrpalo, vendar mi ni dalo miru. Počutila sem se, kakor da bi bilo v meni še eno bitje."

Kadar ji je življenje to dopuščalo, je vedno rada potovala. Najraje z vlaki, ki jim je posvetila cel cikel pesmi. "V moji mladosti avtobusov ni bilo toliko, avtomobilov nismo imeli. Kadar je bilo prehudo, sem morala nekam zbežati. Takrat sem se vedno usedla na vlak, kupila sem si povratno karto za tako daleč, kolikor sem imela denarja. Potem sem prespala na peronu in se vrnila. Zelo rada imam vlake, pa ne znam povedati, zakaj. Mogoče zato, ker vse mineva v trenutku. Vse je hip."

Leta 2014 se je odločila za selitev v dom za starejše; danes je njen dom Dom starejših občanov Preddvor. O svoji visoki starosti je pred nekaj leti povedala: "Veste, neverjetno dolgo živim. To pravim zato, ker so mi vse življenje govorili, da ne bom dolgo. Bila sem zelo bolehna in šibka. Zato sem vse, kar se je zgrnilo name, hitro napisala, sicer bi se zlomila. Moj čustveni svet je veliko močnejši od telesa." V vseh intervjujih s pesnico lahko beremo o njeni nalezljivi radosti, hvaležnosti ter ljubezni do ljudi in sveta na splošno.