Sicer bi se morala 17. mednarodna razstava arhitekture zgoditi že lani, vendar jo je bila ustanova Beneški bienale (La Biennale di Venezia) primorana prestaviti na letos.

Paviljon Republike Slovenije na 17. arhitekturnem beneškem bienalu. Z uporabo prepoznavnih arhitekturnih elementov slovenska postavitev vzpostavlja razumevanje značaja in delovanja notranjega javnega prostora, katerega pomen je poudarjen s predstavitvijo samega projekta. Foto: MAO/Jana Jocif
Paviljon Republike Slovenije na 17. arhitekturnem beneškem bienalu. Z uporabo prepoznavnih arhitekturnih elementov slovenska postavitev vzpostavlja razumevanje značaja in delovanja notranjega javnega prostora, katerega pomen je poudarjen s predstavitvijo samega projekta. Foto: MAO/Jana Jocif

Skoraj ironično je, da je libanonsko-ameriški arhitekt Hashim Sarkis, pod čigar kuratorstvom poteka 17. izvedba arhitekturnega bienala, julija 2019 naznanil, da bo to znamenito arhitekturno razstavo v letu 2020 določala tema How Will We Live Together? (Kako bomo sobivali?). Nato je nastopila pandemija, zaradi katere je to vprašanje postalo le še bolj relevantno, tako da so se organizatorji odločili, da ne bodo spreminjali teme za leto dni zamaknjenega bienala, ki se bo sklenil 21. novembra.

Na tokratnem arhitekturnem bienalu, ki je na ogled v Vrtovih, Arzenalu, utrdbi Marghera in na nekaj drugih beneških lokacijah, sodeluje 112 udeležencev iz 46 držav (lani bi sicer ti udeleženci prišli iz več kot 60 držav). Organizatorji so poudarili, da je tokrat še posebej dobra zastopanost predstavnikov iz Afrike, Latinske Amerike in Azije, razmerje med moškimi in ženskami pa je uravnoteženo.

In tudi Slovenija se predstavlja s projektom, ki je bil izbran že leta 2019. Naslovljen je Skupno v skupnosti in posvečen raziskovanju 70-letne zgodovine zadružnih domov pri nas kot družbene infrastrukture. Kuratorji predstavitve v slovenskem paviljonu so arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko. Komisar je Matevž Čelik Vidmar, producent pa Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Preostali sodelavci pri projektu so še grafična oblikovalca Anja Delbello in Aljaž Vesel, režiser Vid Hajnšek, ustvarjalca arhitekturnih maket Nuša Jurkovič in Samo Kralj ter fotografinja Jana Jocif in strokovni sodelavec Damir Josipovič. Ob slovenski razstavi bo izšel tudi obsežen slovensko-angleški katalog, ki obravnava različne vidike zadružnih domov in ga bodo konec tega meseca predstavili v MAO-ju.

Bienale uradno odpirajo jutri, danes pa lahko v okviru predogledov po spletu spremljate odprtje slovenskega paviljona v Arzenalu. Virtualnemu sprehodu skozi razstavo Skupno v skupnosti je sledil še pogovor (v angleškem jeziku) s kuratorsko ekipo in komisarjem slovenske predstavitve. Dogajanje lahko podoživite na YouTube in Facebook kanalu MAO-ja, Facebook kanalu slovenskega paviljona ali znotraj tega prispevka.

Velik jugoslovanski projekt zgraditve zadružnih domov je bil zagnan decembra 1947, torej v obdobju povojne rekonstrukcije in splošne družbene modernizacije. V zgolj petih letih je v Jugoslaviji zraslo na tisoče zadružnih domov (od tega več kot 300 v Sloveniji), kar ne bi bilo izvedljivo brez množične mobilizacije ter prostovoljnega in udarniškega dela. Zadružni domovi so izredno bogat fenomen, ki je zanimiv tako v našem lokalnem prostoru kot širšem regionalnem.

Po besedah kuratorjev so nekatere nekdanje jugoslovanske republike že opravile študije zadružnih domov na svojih tleh, slovenski zadružni domovi pa so šele v tem projektu za beneški bienale prvič zares obdelani v celoti. In kot še dodajajo, bi bila tukaj nedvomno zanimiva in koristna razširitev raziskave na področju celotne nekdanje skupne države.

Aksonometrična risba razstave Skupno v skupnosti. Foto: ©Obrat, d. o. o.
Aksonometrična risba razstave Skupno v skupnosti. Foto: ©Obrat, d. o. o.

Združevanje, stremljenje, odpiranje in pričevanje
Slovenska predstavitev v Benetkah "izpostavlja razsežnost projekta zgraditve zadružnih domov v danih zgodovinskih, prostorskih in organizacijskih okoliščinah, tako na začetku gradnje kot danes. Z uporabo prepoznavnih arhitekturnih elementov vzpostavlja razumevanje značaja in delovanja notranjega javnega prostora," pravi Blaž Babnik Romaniuk.

Blaž Babnik Romaniuk. Foto: Jošt Franko
Blaž Babnik Romaniuk. Foto: Jošt Franko

Postavitev je po njegovih besedah sestavljena iz štirih dejanj – združevanja, stremljenja, odpiranja in pričevanja –, ki jih določajo štirje elementi: "Osrednji del je velika miza, ki združuje obiskovalce, pri čemer si ne kažejo hrbta, temveč stojijo drug proti drugemu, s tem pa ustvarjajo že neko skupnost, povezanost in vzpostavljanje dialoga. Na mizi so z grafičnimi intervencijami in maketami predstavljeni prostorsko-arhitekturni vidiki zadružnih domov. Nad mizo visi stropna instalacija z lučmi in 523 elementi, ki predstavljajo načrtovano, a nerealizirano število zadružnih domov v Sloveniji. Govorijo torej o ambiciji in obsežnosti projekta ter o njegovem stremljenju k družbeni spremembi. Tretji element so vrata, veliki portal, ki odpira notranji javni prostor za širšo skupnost, tudi z informacijami, ki so na njem prisotne. Naštete objekte postavitve dopolnjuje četrti element, kratek avtorski film režiserja Vida Hajnška, ki na primeru zadružnih domov govori o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti skupnega prostora."

Martina Malešič. Foto: Osebni arhiv
Martina Malešič. Foto: Osebni arhiv

Pomembna povezovalna vloga
Prav sedanjost, ko je življenje močno zaznamovano s pandemijo, je odprla številna vprašanja glede sobivanja in spremenila poglede na skupnost. Kot je v uvodu navedeno ob slovenski predstavitvi na bienalu, v vsakdanjem življenju pogosto ne opazimo, kako pomembne so skupnost, naša vpetost vanjo in povezanost z drugimi ljudmi. "Ob začetku pandemije smo se hitro in korenito zavedeli njihovega pomanjkanja, ko je bila interakcija omejena. V takšnih primerih se notranji javni prostori skupnosti sicer izkažejo za izjemno pomembne povezovalne elemente ravno v času gospodarskih, zdravstvenih ali naravnih kriz, zato je njihov obstoj ključnega pomena za najširšo skupnost. Tako so tudi med pandemijo zadružni domovi hipoma spremenili svojo namembnost – v dvoranah, kjer so še včeraj potekali koncerti in gledališke predstave, so organizirali skupnostne sestanke, saj je večja površina omogočala primerno medsebojno razdaljo, skladiščili potrebne materiale, šivali maske in izvajali testiranja," navaja Martina Malešič spremembe, ki jih je med drugim prineslo zadnje leto dni.

Vendar izkušnja tega zadnjega leta ni tako spremenila pristopa kuratorske četverice, le potrdila je njihovo tezo, da so takšni prilagodljivi in trdoživi prostori za delovanje skupnosti ključnega pomena. Kot še pove umetnostna zgodovinarka, je pandemija "vplivala na manjše spremembe pri poteku projekta in zasnovi razstave – odpadlo je, denimo, časopisno gradivo, ki bi ga obiskovalci med sedenjem za mizo listali. Tudi scenarij videa smo spremenili – sprva smo predvidevali, da se bosta beležili dogajanje in življenje v teh notranjih prostorih, ki pa ga žal nismo dočakali. Te dogodke so potem v videu nadomestile zgodbe in pričevanja."

Zadružni dom v Kostanjevici na Krki. Foto: Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki/Lado Smrekar
Zadružni dom v Kostanjevici na Krki. Foto: Z dovoljenjem Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki/Lado Smrekar

Kot omenjeno, je kuratorska ekipa začela projekt snovati že pred dvema letoma, ideja o osredotočenju na zadružne domove pa je po njihovih besedah počasi zorela. Med obiskovanjem različnih dogodkov, nastopov prijateljev v amaterskem gledališču, koncertov, praznovanj rojstnih dni in podobnega "smo se pogosto znašli v stavbah v vaseh, manjših krajih in predmestjih, ki na prvi pogled morda niso bile nič posebnega, ampak so delovale dobro in na podoben način ter dajale vtis, da so del nekega skupnega večjega sistema.

Predvsem pa o teh stavbah, ki jih je veliko in predstavljajo velik odstotek stavbnega tkiva, nismo vedeli ničesar. O temi tudi sicer ni bilo napisano veliko, kljub temu da je teh stavb precej - v raziskavi smo jih za zdaj našteli 330 -, da so postavljene po celotni državi, torej niso le neki specifičen lokalni fenomen.

Martina Malešič

Predvsem pa o teh stavbah, ki jih je veliko in predstavljajo velik odstotek stavbnega tkiva, nismo vedeli ničesar. O temi tudi sicer ni bilo napisanega veliko, kljub temu da je teh stavb precej – v raziskavi smo jih za zdaj našteli 330 –, da so postavljene po celotni državi, torej niso le neki specifičen lokalni fenomen," pojasni Martina Malešič. Opomni še na pomembno dejstvo, da imamo opravka s predvsem ruralnim pojavom – za stavbo, ki ne spada v mesto, ki je na neki način za arhitekturo privilegiran topos družbenosti in verjetno tudi zato ni bil v ospredju zanimanja.

"Z Martino sva začela raziskovati to temo, ki se je izkazala za zgodovinsko fascinantno, a hkrati zelo aktualno in univerzalno, ter sva prišla na idejo, da bi se z njo lahko prijavili na razpis Muzeja za arhitekturo in oblikovanje za slovensko predstavitev na beneškem arhitekturnem bienalu. Izbrana tematika se namreč dobro ujame z naslovom letošnjega bienala," doda Babnik Romaniuk. In pove, da sta takrat nato k projektu povabila še "umetnostno zgodovinarko Asto Vrečko, s katero je Martina že prej veliko sodelovala in jo zanimajo teme na presečišču angažirane družbe in umetnosti ter se ukvarja z raziskovanjem kulturnih politik, in arhitekta Rastka Pečarja, ki raziskuje prostorsko pravičnost, demokratične principe pri oblikovanju in upravljanju prostora. Komisija je naš predlog izbrala in takrat smo začeli kolektivno razvijati projekt in razstavo, od vsega začetka v konstruktivnem dialogu s preostalimi sodelavci pri projektu."

Kultura in napredek v vsako slovensko vas!
Slovenska predstavitev Skupno v skupnosti: sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture se ukvarja predvsem s fenomenom zadružnega doma kot večnamenske javne stavbe, ki razpolaga torej z notranjimi javni prostori skupnosti in jo lahko praviloma srečamo v vaškem okolju, manjših mestih ali na primestnih območjih. In ko se je moralo v povojnem obdobju obnoviti oziroma postaviti na novo določeno infrastrukturo, sta bila prav majhnost in razdrobljenost krajev, ki so praviloma oddaljeni od večjih središč, pomembna razloga za nastanek zadružnih domov. Kot razloži Asta Vrečko, spada projekt gradnje zadružnih domov "med povojne modernizacijske družbene projekte in je bil zastavljen izrazito decentralizirano. Le tako so se lahko novi principi družbene organizacije, tehnološke novosti, nova kultura in znanstvena vednost razširili po celotnem ozemlju države ter prodrli do najbolj odročnih krajev. Od tu izvira tako veliko število načrtovanih stavb in njihova razpršena razporeditev."

Asta Vrečko. Foto: Miha Tozon
Asta Vrečko. Foto: Miha Tozon

Pomembni gradniki krajevne identitete
In tako kot je majhnost naših krajev med drugim vplivala na sam pojav zadružnih domov, so ti vplivali – in še zmeraj vplivajo – na življenje tamkajšnjih prejkone majhnih skupnosti. Zadružni domovi so tako "že v osnovi vključevali kulturno dvorano, ki je bila namenjena tudi predvajanju radijskih oddaj in filmskih projekcij in so se tako lahko večinoma relativno hitro preobrazili v kulturne domove. To je imelo tudi pozneje pomembno vlogo, zlasti ko je v ospredje jugoslovanske kulturne politike stopila težnja po decentralizaciji kulture. Za uravnoteženje razmerja med centrom in periferijo se je naslonila tudi na že obstoječo infrastrukturo zadružnih domov. Danes se v zadružnih domovih odvijajo administrativne, zdravstveno-varstvene, društvene, kulturne, športno-rekreativne in storitvene dejavnosti – denimo pošta, knjižnica, lokalna trgovina, frizerski saloni –, nekateri v celoti služijo kot lokalni kulturni centri, v parih še vedno delujejo tudi kmetijske zadruge. Zadružni dom, ki ga danes lahko najdemo pod imenom kulturni dom, dom skupnosti ali kaj drugega, tako tvori središče lokalne skupnosti in predstavlja pomemben gradnik krajevne identitete."

Zadružni dom v Vnanjih Goricah. Foto: Jana Jocif
Zadružni dom v Vnanjih Goricah. Foto: Jana Jocif

Vsejugoslovanski projekt, izveden na republiški ravni
Domove so v povojnem obdobju rekonstrukcije in vpeljave modernizacije gradili po vsej Jugoslaviji, vendar kljub temu, da je šlo za vsejugoslovanski projekt, s točno določeno in poenoteno organizacijo in potekom, je izvedba potekala na republiški ravni. "Tako so znotraj posamezne republike prepoznavna arhitekturna imena – pri nas na primer France Tomažič, Vinko Glanz, Herman Hus, Emil Medvešček, Edvard Ravnikar – risala tipske načrte za domove, ki niso enaki tistim v drugih republikah. Poleg tega je končen izraz teh stavb določala njihova izvedba in precej manj arhitekturni načrt.

Tipski načrt za zadružni dom iz Tednika Zadružni dom. Foto: MAO/Tednik Zadružni dom
Tipski načrt za zadružni dom iz Tednika Zadružni dom. Foto: MAO/Tednik Zadružni dom

Tipski načrt je bil namreč le začetek, vaščani so se sami odločili, kateri tip izbrati, tega so potem še prilagodili lokaciji ter svojim potrebam in zmožnostim. Dom so potem zgradili vaščani sami, z uporabo lokalnih materialov, s pomočjo udarniških ekip in lokalnih mojstrov. Tipskih načrtov so se običajno le v grobem držali, prilagajali so se konfiguraciji terena, dostopnosti materiala, potrebam po določenih prostorih v domu, izhajali iz lokalnih obrtniških in stavbarskih tehnik ter dodajali regionalno pogojene motive," pojasni Martina Malešič. In doda, da je samo na Slovenskem končni arhitekturni izraz zadružnih domov tako precej raznolik, vezan na kombinacijo vsega opisanega. Družbena stvarnost v času zagona gradnje zadružnih domov je seveda vplivala na njihovo podobo, vendar kot pravi Rastko Pečar, je na vprašanje glede tega vpliva "mogoče odgovoriti na več načinov. Kot nam je povedal eden izmed uporabnikov, s katerim smo govorili med terensko raziskavo: 'Pred tem sta bila edina prostora srečevanja v vasi cerkev in gostilna'. V tem smislu so zadružni domovi z novimi kmetijskimi tehnikami, kulturno dvorano in knjižnico na vas prinesli modernizacijo. Zadružni domovi še danes izstopajo, saj gre praviloma za največjo stavbo v krajevni silhueti."

Rastko Pečar. Foto: Mateja Kolarič
Rastko Pečar. Foto: Mateja Kolarič

Svojevrstno obujanje udarništva
Današnja raba zadružnih domov je zelo raznolika, in kot pravi kuratorska ekipa, je prav v tem pomembnost teh zgradb, zato tudi ne bi posebej izpostavljali katerega izmed primerov zdajšnje rabe katere izmed teh zgradb. Za nas je bilo nepričakovano predvsem njihovo število in to, da velika večina še vedno deluje, je v javni rabi in pretežno tudi v javni lasti. "Kar se nam zdi pomembno, je tudi to, da poleg vzdrževanja in obnavljanja starih stavb postavljajo tudi nove, pogosto na podoben udarniški način, kot so jih gradili pred 70 leti. To se nam zdi izredno pozitivno že samo po sebi in tudi, ker arhitekturni stroki, ki je do samograditeljstva praviloma nenaklonjena, nastavlja ogledalo in kaže, da se arhitekt in samograditelj ne izključujeta, temveč lahko njuno sodelovanje krepi obe strani in družbo kot celoto," izpostavlja Pečar.

Zadružni dom v Ribnem. Foto: Jana Jocif
Zadružni dom v Ribnem. Foto: Jana Jocif

Glede prihodnosti zadružnih domov so kuratorji prepričani, da bo velika večina teh stavb vztrajala v času, kot je do zdaj, zato jih vprašanje obstoja ne skrbi. Vendar pa so nekoliko manj gotovi glede vprašanja družbene funkcije, ki jo bodo ti domovi v prevzeli v prihodnosti. "Nastali so z jasnim, poenotenim in progresivnim družbenim zastavkom – danes bi temu rekli vizija –, skozi čas pa se je v odsotnosti te njihov domet iz polja družbenega oziroma občega skrčil na polje skupnosti oziroma posamičnega. To vlogo sicer dobro opravljajo, vendar vožnja od enega zadružnega doma do drugega po različnih slovenskih pokrajinah kažejo neenakost med regijami, naraščajoče razlike med mestom in podeželjem ter manko doslednega udejanjanja prostorsko-razvojnih strategij, kar se nam zdi problematično.

Notranji javni prostori so pomembni za vsako družbo, saj so ključni za družbeno interakcijo in gradnje skupnosti, pa naj bo to prostori za sestanke, druženje ali pa knjižnice, kulturni domovi ali športni objekti. Ti prostori omogočajo prosto druženje, krepijo solidarnost, izmenjavo znanj, opolnomočenje in ter povezovanje in s tem krepijo tudi spoštovanje in odnos do drug drugega.

Asta Vrečko

Zaradi podnebne krize, krize javnega zdravstva, naraščajoče ekonomske in splošne družbene negotovosti se nam zdi potrebna jasna trajnostna razvojna strategija v ekonomskem, okoljskem in družbenem smislu, pri kateri bi zadružni domovi lahko ponovno postali pomembna središča aktivacije lokalnega prebivalstva," spomni Pečar na pomembnost trajnostne razvojne strategije v več pogledih. Kuratorski ekipi se tako v luči izzivov, ki prihajajo, zdi pomembna zgodba gradnje zadružnih domov, ker nosi sporočilo splošne družbene mobilizacije, zanašanje zgolj na institut države ali trga pa preprosto ne zadostuje.

Zadružni domovi nasproti nakupovalnim središčem
Prav skoraj vsesplošna dominacija trga je tista, iz katere rastejo nakupovalna središča, ki so v sodobnem času pogosto v vlogi prostora shajanja ljudi. Vendar je ključna razlika med zadružnimi domovi in nakupovalnimi središči predvsem v tem, da gre v primeru prvih za javne prostore, v primeru drugih pa za zasebne, ki so kot taki "podvrženi drugim pravilom, ki jih postavlja zasebni lastnik. Še več, prostori s komercialno vsebino nas bolj kot k povezovanju usmerjajo v individualizacijo in potrošništvo, so tudi socialno izključujoče ali pa lahko izključujejo določen segment družbe, ki jim ne ustreza. Pomembna karakteristika notranjih javnih prostorov je dostopnost in možnost uporabe za vsakogar. Predvsem morajo služiti kot sredstvo za opolnomočenje družbe in razvijanje posameznikovih interesov ter potencialov, ne glede na posamenikov premoženjski status ali česa drugega. Vdor kapitala in zasebnih interesov se dogaja hitro, zato je treba biti na to še posebej pozoren," pravi Asta Vrečko. In kot dodaja, lahko to zaznamo tudi na primeru zunanjih javnih prostorov, kjer se v skupne površine namenjene pešcem, kolesarjem in drugim uporabnikov trgov, ulic, širijo gostinski vrtovi in raznolike oblike oglaševanja.

Zadružni dom v Dobrunjah. Foto: Jana Jocif
Zadružni dom v Dobrunjah. Foto: Jana Jocif

Tudi zato ni nepomembno vprašanje, kakšne za prihodnost koristne lekcije se lahko naučimo že od same ideje in tudi realizacije zadružnih domov. Babnik Romaniuk je prepričan, da ti domovi "odpirajo širše teme družbene povezanosti, ki odgovarjajo na vprašanje, kako naj kot družba sobivamo v raznolikosti in preprečimo zapiranje v fizične ali mentalne trdnjave. Pomenijo pomembno družbeno infrastrukturo, ki omogoča in vzdržuje osnovne družbene vezi. Zadružni domovi razkrivajo tudi razlike med posameznimi regijami v Sloveniji, življenje v manjših krajih in razlike med centri in periferijo ter odpirajo vprašanja (ne)enakega razvoja družbe."

Izkušnja zadnjega, s pandemijo zaznamovanega leta je marsikatero sfero življenja prenesla iz fizičnega skupnega prostora v virtualnega. Po besedah Aste Vrečko se je nedvomno izkazalo, da "fizični prostor skupnosti in skupnostni prostori v času družbenih kriz in naravnih katastrof postanejo še posebej pomembni. Prepoved druženja pa pomeni tudi prepoved skupne in proste uporabe skupnostnih prostorov. Javni prostor pa je pomemben tudi v času političnih kriz, saj omogoča zbiranje in izražanje mnenj, ki je temeljna pravica vsakogar. Tudi zato je pomembno prizadevanje za javne površine, ki so prosto dostopne, ne pa za njihovo komercializacijo in privatizacijo. Virtualni prostor seveda ponuja določeno interakcijo in po eni strani omogoča večjo participacijo, po drugi strani pa jo pogojuje z določenimi znanji in tehničnimi pripomočki. Hkrati pa sta za gradnjo in vzdrževanja skupnosti, izvedbo kulturnih projektov, športnih aktivnosti in družabnih aktivnosti in podobnega na neki točki nujna fizičen prostor in stik z ljudmi."

Podelitev nagrad 17. arhitekturnega bienala v Benetkah je napovedana za 30. avgust.

Zlatega leva za življenjsko delo bo prejel španski arhitekt, pedagog, kritik in teoretik Rafael Moneo, ki mu bo posvečena tudi razstava. Kurator tokratnega bienala Hashim Sarkis ga je označil za enega najbolj spreminjajočih se arhitektov njegove generacije, ki je skozi svoje delo pokazal sposobnost, da z vsakim arhitekturnim projektom odgovori na zahteve določenega prostora in njegove rabe.

Posebnega, spominskega zlatega leva bo prejela projektantka, urednica, kuratorka in aktivistka Lina Bo Bardi, ki po Sarkisovem mnenju s svojih delovanjem opominja na vlogo arhitekta kot koordinatorja in ustvarjalca kolektivnih vizij, tudi v težkih časih.

Tokatni petčlanski mednarodni žiriji predseduje japonska arhitektka in prejemnica Pritzkerjeve nagrade Kazuyo Sejima. Podelili bodo še zlatega leva za najboljšo nacionalno predstavitev, zlatega leva za najboljšega sodelujočega na mednarodni razstavi Kako bomo sobivali? in srebrnega leva za najbolj pronicljivega mladega ustvarjalca na glavni razstavi.

Komisar slovenske predstavitve v Benetkah Matevž Čelik Vidmar.