"Njegoš mi je zelo pri srcu, intimno ga čutim že 30 let, celo poseben del mene je povezan s tem," pravi pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar Miklavž Komelj. Foto: Bobo

Prevod Gorskega venca, ki ga tokrat podpisuje Miklavž Komelj, pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar, po 40 letih ponuja svež način branja. Prevod se osredotoča na neposrednost Njegoševega literarnega izraza, hkrati pa dosega učinek sodobne, žive govorice, vendar tudi z nekaterimi arhaičnimi in lokalnimi potujitvami, ki jih Njegoš v originalu zavestno uporablja.

Oster jezik je bil izziv
"Gre za četrti prevod Gorskega venca, kar prevajalca postavi pred neko posebno odgovornost. V tem prevodu mi je bilo bistveno biti zvestn preciznosti Njegoševega izražanja in energetske vrednosti njegovih verzov," razlaga Miklavž Komelj, in dodaja, da so mu pri prevajanju Njegoša včasih bila najtežja tista mesta, ki so najbolj neposredna, preprosta in morajo takšna biti tudi v prevodu.

Nisem imel niti v zavesti koliko Črnogorcev je v Ljubljani in v Sloveniji. Nesel sem material fotokopirat in zvezat v fotokopirnico in je fotokopirničarka vzkliknila 'Njegoš'! Sij se je takoj pripeljal v očeh.

Miklavž Komelj

Kot pravi prevajalec, prevod je bil zahteven tudi zaradi statusnega pomena, ki ga to delo uživa pri Črnogorcih. "To sem v času prevajanja spoznal na poseben način. Nisem se zavedal, koliko Črnogorcev je v Ljubljani in v Sloveniji. Nesel sem material fotokopirat in zvezat v fotokopirnico in je fotokopirničarka vzkliknila 'Njegoš'! Sij se je takoj pripeljal v očeh. Tak sakralen odnos do te pesnitve med Črnogorci pomeni tudi, da znajo mnogi ljudje to pesnitev dobesedno na pamet, živijo z njo, in bo mnogo bralcev res kritičnih, kar je seveda za prevajalca izziv."

Komelj je do zdaj napisal sedem pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Za esejistično delo Nujnost poezije (Hyperion, 2010) je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado. Foto: BoBo
Komelj je do zdaj napisal sedem pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Za esejistično delo Nujnost poezije (Hyperion, 2010) je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado. Foto: BoBo

Ni nujno, da beremo Gorski venec predvsem kot pesnitev o konfliktu med islamom in krščanstvom. Tukaj gre mogoče bolj za konflikt med dvema različnima temeljema, odnosoma do sveta. Tukaj Turki nastopajo, če bi v današnje pojme stvar prevedel, z neko mentaliteto, ki je skoraj multikulturalistična, medtem ko Črnogorci zastopajo to arhaično, herojsko etiko in nočejo delati kompromisov.

Miklavž Komelj

Njegoš ni za poenostavljeno branje
Komelj je spregovoril tudi o kritikah iz 90. let, da je največji črnogorski pesnik menda pesnik genocida. "V 90. letih sta se pojavili dve hudi stigmi, ki se nanašata na Njegoša kot pesnika genocida, celo na haaškem sodišču se je citiral … Tukaj bolj kot v Njegošu vidim problem v mentaliteti, ki Njegoša lahko bere na tako poenostavljen način in ne vzdrži zavesti o konfliktih. To je danes splošen problem in vse več je tovrstnega branja, želje po popreproščenem branju," pravi Komelj. Dodaja, da Njegoš konflikte ponuja v eni odtujitvi, ter da gleda na svet kot nekdo, ki z visoke gore gleda na človeške bitke kot na neko norost in tudi o tem govori, hkrati ravno iz te odtujitve govori o nujnosti delovanja. "Ni nujno, da beremo Gorski venec predvsem kot pesnitev o konfliktu med islamom in krščanstvom. Tukaj gre mogoče bolj za konflikt med dvema različnima temeljema, odnosoma do sveta. Tukaj Turki nastopajo, če bi v današnje pojme stvar prevedel, z neko mentaliteto, ki je skoraj multikulturalistična, medtem ko Črnogorci zastopajo to arhaično, herojsko etiko in nočejo delati kompromisov. Gorski venec je veliko več kot knjiga o konfliktu islama in kščanstva."

- pravi Komelj.

Miklavž Komelj je pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar. Prevajanja Njegoševega Gorskega venca se, kot pravi, ne bi lotil, če ne bi spoštoval pisca in dela. Foto: BoBo
Miklavž Komelj je pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar. Prevajanja Njegoševega Gorskega venca se, kot pravi, ne bi lotil, če ne bi spoštoval pisca in dela. Foto: BoBo

Knjiga je izšla s finančno podporo Ministrstva za kulturo Črne gore in je del projekta Beremo srce Evrope (Ustvarjalna Evropa). Poleg prevoda v slovenščino vsebuje tudi ponatis originala. Komelj upa, da bo ta dvojezična bibliofilska izdaja pritegnila tudi pozornost mladih, ki skozi šolski sistem v Sloveniji niso imeli priložnosti spoznati vrednosti tega dela.

Peter II. Petrović Njegoš – slovanski David. Petar II. Petrović Njegoš (1813–1851) je pesnik, filozof, črnogorski vladar in cetinjski metropolit, ki ga je Jernej Kopitar imenoval slovanski David. Njegova dela veljajo za ena najpomembnejših v črnogorski književnosti. Njegoš je bil poleg rimskega papeža, ki je bil tudi poglavar cerkvene države, zadnji evropski vladar, ki je združeval posvetno in cerkveno oblast. V obdobju južnoslovanske nacionalne romantike je v treh letih (1845–1847) zasnoval in spisal črnogorsko trilogijo: najprej filozofsko-religiozni spev Luč mikrokozmosa, nato zgodovinski dramski poskus Lažni car Šćepan Mali ter zgodovinsko panliterarno poemo Gorski venec. Foto: Bobo
Peter II. Petrović Njegoš – slovanski David. Petar II. Petrović Njegoš (1813–1851) je pesnik, filozof, črnogorski vladar in cetinjski metropolit, ki ga je Jernej Kopitar imenoval slovanski David. Njegova dela veljajo za ena najpomembnejših v črnogorski književnosti. Njegoš je bil poleg rimskega papeža, ki je bil tudi poglavar cerkvene države, zadnji evropski vladar, ki je združeval posvetno in cerkveno oblast. V obdobju južnoslovanske nacionalne romantike je v treh letih (1845–1847) zasnoval in spisal črnogorsko trilogijo: najprej filozofsko-religiozni spev Luč mikrokozmosa, nato zgodovinski dramski poskus Lažni car Šćepan Mali ter zgodovinsko panliterarno poemo Gorski venec. Foto: Bobo
Natalija Radić