Umetnica, ki v Franciji velja za junakinjo iz časa druge svetovne vojne, je tako postala prva temnopolta ženska, ki je prejela to najvišjo čast države.

Francoska pevka, plesalka, borka za boljše in pravičnejše odnose v svetu in borka proti rasizmu Josephine Baker.Foto: AP
Francoska pevka, plesalka, borka za boljše in pravičnejše odnose v svetu in borka proti rasizmu Josephine Baker.Foto: AP

Samo predsednik države lahko odloči, kdo bo počival v orjaškem mavzoleju, ki je bil v 18. stoletju zgrajen po vzoru rimskega Panteona. Leta 2018 je francoski predsednik Emmanuel Macron denimo to čast podelil nekdanji ministrici in borki za pravice žensk Simone Veil.

Časopis Le Parisien je danes poročal, da je Macron že odločil, da bo 30. novembra slovesnost zanjo pri pariškem mavzoleju, kjer so tudi posmrtni ostanki znanstvenice Marie Curie, francoskega filozofa Voltaira, pisatelja Victorja Hugoja in drugih pomembnih francoskih zgodovinskih oseb. Predsedniška palača je potrdila poročanje časopisa.

Prva temnopolta ženska, ki je prejela najvišjo čast države Francije. Foto: AP
Prva temnopolta ženska, ki je prejela najvišjo čast države Francije. Foto: AP

Peta ženska po vrsti, pokopana v mavzoleju
Po smrti leta 1975 je bila Josephine Baker pokopana v Monaku, oblečena v francosko vojaško uniformo z medaljami, ki jih je prejela za svojo vlogo v okviru francoskega medvojnega odporništva. Postala bo peta ženska, ki bo počaščena s pokopom v Panteonu, in bo tudi prva tamkaj pokopana oseba iz zabavne industrije, poroča ameriška tiskovna agencija (AP).

Poleg nje, Marie Curie in Simone Veil sta tam pokopani še dve ženski, ki sta se med drugo svetovno vojno pridružili odporniškemu gibanju – Germaine Tillion in Genevieve de Gaulle. Spomenik hrani tudi posmrtne ostanke 72 moških.

Rodila se je v revnem črnskem naselju v St. Louisu v Misuriju. Pred rasizmom in segregacijo je zbežala v Evropo. Leta 1925 je s skupino Črne ptice nastopila pred pariškim občinstvom. Hitro je zaslovela s plesnimi rutinami v "banana krilu" in navdušila občinstvo v pariškem gledališču Théâtre des Champs-Élysées in pozneje v Folies Bergereju. Francoska državljanka je postala po poroki z industrialcem Jeanom Lionom leta 1937.

Med drugo svetovno vojno se je pridružila francoskemu odporniškemu gibanju. Med drugim je na misijah zbirala podatke od nemških uradnikov, ki jih je srečevala na zabavah, in nosila sporočila, skrita v spodnjem perilu, v Anglijo in druge države. Ob tem je opravičevala potovanja s svojim statusom zvezdnice.

Na odre se je vrnila leta 1972
Kot aktivistka za državljanske pravice je bila udeleženka pohoda na Washington, v okviru katerega je imel 28. avgusta 1963 Martin Luther King mlajši zgodovinski govor "Imam sanje".

Po treh neuspešnih zakonih se je s svojimi dvanajstimi posvojenimi sirotami umaknila v južno Francijo. Ko je zanje porabila ves svoj denar, so jo postavili na cesto. Na odre se je vrnila leta 1972, umrla pa tri leta pozneje – 12. aprila 1975.