Člani Koordinacije novinarskih sindikatov Radiotelevizije Slovenija so v ponedeljek pripravili opozorilno stavko. Med zahtevami so uredniška in institucionalna avtonomija ter odstop dela vodstva RTV-ja. Vrsto ljudi, ki delujejo v polju slovenske kulture in umetnosti, smo prosili za njihov razmislek ob tem.

Maruša Majer, igralka

Pred skoraj tremi leti sem nazadnje delala za RTV - ne rečem, da ta hiša ni imela problemov, seveda jih je imela, ampak ne spomnim se, da bi v letih sodelovanja kdaj čutila, da so omejene osnove, nujno potrebne za ustvarjalno delo: poligon svobode, pogum drznega jezika, kritična misel, sposobnost dopuščanja pluralnosti mnenj, celo (!) smisel za humor.

Zdaj se zdi, kot da je to hiša, v kateri vladajo strah, polarizacija, neka nepisana pravila, zaradi katerih en dan si in drugi dan te pač - ni, mehanizmi, ki vladajo na družbenih omrežjih s kulturo “kenslanja” na čelu; vse to, kar kakršno koli ustvarjalnost, objektivno misel, napredek, resnično in ne propagandno sodelovanje in sprejemanje raznolikosti popolnoma hromijo in onemogočajo. Res je - dovolj!

Goran Vojnović, pisatelj in režiser

V pandemiji smo se sicer zelo nazorno prepričali, kako neprecenljiv je v današnjem času pomen javnega medija, ki lahko v krizi državljane oskrbi z verodostojnimi informacijami, a radi pozabljamo, da je to le ena mnogih nalog javne radiotelevizije. RTV Slovenija je namreč bolj kot karkoli nevralgična točka naše kulture. Je največja kulturna ustanova, ki ustvarja kulturne vsebine, o njih poroča, jih reflektira in pomaga spraviti do občinstva. In v tem je na našem majhnem kulturnem trgu preprosto nenadomestljiva, kakor je nenadomestljiva, tudi ko gre za produkcijo verskega, otroškega in mladinskega, izobraževalnega in v veliki meri tudi športnega programa. In še marsičesa. Razumevanje javne radiotelevizije kot inštrumenta za obvladovanje oziroma oblikovanje (notranjepolitičnih) informacij je zato skrajno omejeno, škodljivo in za našo kulturo pogubno.

Foto: Jani Ugrin/RTV Slovenija
Foto: Jani Ugrin/RTV Slovenija
Jasmina Cibic, umetnica

V nedeljo, 24. aprila, zvečer smo si lahko oddahnili. Čas nesvobode, zatiranja drugače mislečih in sovražnega govora je minil. Upamo, da za vedno. V ponedeljek, 23. maja, bodo stavkali zaposleni na nacionalni televiziji. En mesec po volitvah. Dve leti prepozno. Zaposleni na slovenski javni televiziji so molče – z redkimi izjemami – spremljali spreminjanje javne televizije v državno oziroma (eno)strankarsko. Redke in svetle izjeme, katerih zadnje oddaje pred odstranitvijo ali zamenjavo si bomo zapomnili, niso potegnile zaposlenih za seboj. Zaposleni so izglasovali stavko šele sedaj, en mesec po volitvah. Zdaj z velikim olajšanjem pričakujemo, da bo nova vlada, ki ji je ljudstvo na volitvah podelilo nesporni mandat, takoj postavila temelje za delovanje javne televizije kot neodvisne (od politike), strokovne in objektivne, še posebej pa kritične do vsake oblasti. Grozljiva pa je misel, da lahko vsaka naslednja vlada - ki jo bodo na oblast prinesle svobodne volitve ali pa mešetarjenje z glasovi poslancev – enako hitro ponovno spremeni javno televizijo v državno in (eno)partijsko. Da se to nikoli več ne bi ponovilo, je v rokah zaposlenih na javni televiziji – samo oni lahko s svojim profesionalnim delom, neodvisno od politikov in njihovih prišepetovalcev ustvarijo institucijo, ki si je nobena prihodnja vlada ne bo upala podrediti. Naj bo ta izkušnja (zadnji) opomin – da si mora javna televizija sama izboriti takšno mesto v zavesti naših državljanov, da nobeni od prihodnjih vlad Republike Slovenije ne bo prišlo na misel, da bi ponovila eksperiment iz let 2020–2022.

Ohranimo še dolgo v spominu akcije kolesarjev!
Spominjajmo se upornosti Radia Kričač!

Manca G. Renko, zgodovinarka in urednica

Novinarski poklic je čedalje teže opravljati; ne le ker so zaposlitvene možnosti čedalje slabše, ampak tudi zaradi pritiskov (političnih, kapitalskih) na avtonomijo, intelekt in profesionalnost novinark in novinarjev. Že leta lahko spremljamo, kako uredniška mesta najpomembnejših slovenskih medijev zavzemajo nekompetentni in nerazgledani ljudje, ki nižajo novinarske standarde in so soodgovorni za radikalno intelektualno erozijo javnega prostora. Profesionalna javna RTV je z dobrimi urednicami in uredniki ter kompetentnim programskim svetom vsaj delni branik pred provincializacijo in antiintelektualizmom slovenskega javnega prostora. Stavko zaposlenih na RTV podpiram, ker vem, da je vedno lahko še slabše in je treba škodo, ki se povzroča osrednjemu javnemu mediju, ustaviti, dokler je to še sploh mogoče.

Peter Mlakar, filozof

Osredotočil se bom na MMC, ker slovenske televizije skoraj ne gledam. MMC, če izpostavim njegovo pisanje o umetnosti ali širše kulturi, je zagotovo eden najboljših medijev, ki predstavljajo omenjene vsebine slovenski javnosti. Informacije s tega področja so kakovostne, raznolike po formi ali vsebini, zajemajo, vsaj v glavnem, neko splošno dogajanje, ki se v tej sferi pri nas in delno tudi širše dogaja (tega zadnjega bi bilo lahko več). Ob obstoječem bi bilo lahko več tudi analitičnega, kritiškega pristopa, ki pa povsem ne umanjka (recenzije), vendar kar se tiče same informacijskosti in intervjujev, je stvar "dobra".

Pristop pa, da je umetnostno-kulturni fenomen, kakor enako politični, družbeni, ekonomski predstavljen "objektivno", "v redu", zahteva strokovnost, profesionalizem, postavitev vrednostno-politično-ideoloških nagibov novinarjev v oklepaj. Da se "resnici" ne dela škoda, je torej zahtevana nepristranskost. Zahtevan je, če se ponovim, nekakšen objektiven odnos do Reči, nezastrupljenost s politično-ideološkimi predznaki ali predpostavkami, ki so vedno nekaj partikularnega, kar škoduje "univerzalnim faktičnostim" določenega predmeta v refleksiji. S prevlado enostranskosti/pristranskosti, delnosti se v Reč vrine laž, začnejo prevladovati neresnice, napol resnice, se uničuje nekaj, kar si to ne zasluži, saj je "objektivna veljavnost" nekaj povsem drugega. Ter se dela škodo javnosti. S prevlado partikularnosti nad univerzalnostjo si nekdo prisvaja oblast ali kontrolo nad nečim, nad čimer nima pravice. In pomeni tako obnašanje pripomoček maličenja splošne zavesti nekega občestva.

Iz povedanega lahko ugotovite, da so besede gornjega odstavka namenjene pravemu funkcioniranju televizije in radia kot javne institucije. Torej nečemu, ki bi moral observirati in informirati o stvareh, kot so, dobre ali slabe, ne pa kot se neki samovolji zdi, da bi morale biti, čeprav niso, ter služiti njenemu interesu. Prvo je sestavni del demokracije, torej koristi vseh, drugo njenemu nasprotju.

Foto: Reuters
Foto: Reuters
Maša Derganc, igralka

Mislim, da se vodstva javnih institucij nikjer ne bi smela vmešavati v vsebino avtorskih prispevkov suverenih ustvarjalcev. Novinarji ste pod svoje delo podpisani in o vašem delu sodimo gledalci in poslušalci. Kritiki pa so tisti, ki ocenjujejo kakovost vsebin. Nikakor pa ni dopustno, da vodstvo glede na osebna politična prepričanja kastrira individualno delo novinarja. V vseh nedemokratičnih režimih je bila prva stopnica v diktaturo vmešavanje politike v novinarstvo. Zato absolutno podpiram stavko!

Laibach

Podpiramo punt novinarjev na javni RTV, če bo ta resnično vodil k bolj kakovostnemu, pa čeprav mogoče neuravnovešenemu programu. Podpiramo vrnitev Studia City, vendar prenovljenega z nekaj nujnega liftinga, botoksa, make-upa in kar je še teh stvari, in pa pod pogojem, da Marcel kdaj obleče tudi kakšen drug puli in si odreže svoj ponytail. Smo pa proti odstavitvi Igorja Pirkoviča, ker na RTV-ju manjka izvirnih zabavnih vsebin in on je tu nedvomno prispeval prepotrebno osvežitev.

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk

V Društvu slovenskih režiserjev in režiserk z zaskrbljenostjo opazujemo dogajanje v Javnem zavodu Radiotelevizije Slovenija v zadnjih mesecih. Poleg tega, da je nacionalna radiotelevizija največja kulturna institucija v državi, je tudi največji medij v državi in kot takšen potrebuje avtonomijo novinarskega dela. Škodljivo kadrovanje in uredniška politika rušita poslanstvo RTV Slovenija, zato v DSR podpiramo Sindikat novinarjev in zaposlene pri njihovih zahtevah.

Kaja Širok, predsednica ICOM Slovenija in direktorica javnega zavoda GO! 2025

Delo novinarja vključuje ustvarjalnost, razgledanost, željo po vedenju in kritično analiziranje dogodkov okoli njega. Novinar mora biti svoboden in avtonomen v izvajanju svojega poklica, obenem mora biti avtonomnost zagotovljena delu, ki ga opravlja javni servis. Oba, tako novinar kot javni servis, težita k strokovnosti in izboljševanju praks dela. Predvsem je pomen javnega servisa v ustvarjanju demokratične, transparentne, apolitične in enakopravne medijske kulture. Tiste medijske kulture, ki ljudem ne jemlje, ne žali in ponižuje, temveč gradi boljšo in strpnejšo družbo.

RTV SLO je ogledalo naše družbe in refleksija na to, kaj se nam danes v skupnosti dogaja. Ker ne želim živeti v kulturi sovraštva, revanšizma in zavajanja javnosti z lažnimi (prirejenimi) informacijami, podpiram stavko zaposlenih na RTV. Javni servis pripada vsem državljanom in ne sme biti politična igra moči. Stojimo v podporo zaposlenim, ki se borijo proti politizaciji javnih institucij in skrbijo za dostopno, vključujočo ter demokratično javno televizijo.

Foto: SOJ RTV SLO
Foto: SOJ RTV SLO
Katarina Stegnar, igralka in plesalka

Razgradnja javne RTV se dogaja v moji dnevni sobi. Nočem več gledati (pa to očitno pljuska čez palubo ekrana) poneumljanja, poniževanja, očitnega mobinga, ustrahovanja novinarjev, razpadajoče strokovnosti, propada novinarske etike, politikantstva, nepotizma, cenzure, podrejanja programa parcialnim političnim interesom, umetnega deljenja na leve in desne, in strahu. Ta način me žali, zastruplja atmosfero v kateri živimo in dejansko zmanjšuje mentalni diapazon gledalstva. Na dnevni bazi.

Vse zaradi kurza, ki ga je določil kapitan. Kapitan, ki je očitno gol, pa ne samo to, prav vseeno mu je, če vsi pričujoči to vemo.
Zahtevam, da RTV zapluje nazaj v javni interes, v morje pluralne javne komunikacije.

Danes z uslužbenci gotovo stavkamo tudi gledalci.

Damjan Kozole, filmski režiser in scenarist

To, kar se dogaja zadnji dve leti, je samo po sebi najboljši dokaz, da potrebujemo neodvisno nacionalno televizijo. Neodvisno in odporno na poskuse političnih prevratov.

Na takšne nevarne in tudi primitivne politične posege sta edina možna odgovora stavka in novi zakon o RTV. Kako dojemam trenutno situacijo na RTV? Kot nočno moro. Predvsem pa javna RTV ni le informativni program, RTV je tudi kulturni, mladinski, izobraževalni program … Zdi se mi, da tisti, ki danes rušijo RTV, tega sploh ne vedo.

Meta Grgurevič, vizualna umetnica

V tridesetih letih kariere na področju vizualnih umetnosti še nisem doživela tako močnega napada politike na avtonomno delovanje kulturnega področja, kot v zadnjih dveh letih. Očitno si nas hoče politika zaradi našega aktivnega kritičnega ozaveščanja družbenega prostora podrediti. Vse politične stranke so nas od osamosvojitve dalje ignorirale, predvsem ko je šlo za vlaganje v razvoj, trenutna pa bi nas najraje kar izbrisala. Zaradi predolgega jezika in nesramnega vedenja smo le zoprni paraziti, ki žremo davkoplačevalski denar.

Pomemben del slovenskega kulturnega prostora so mediji, z javno radiotelevizijo na čelu. Očitno so tudi oni velik trn v slovenski peti, zato njihovo napovedano stavko zelo podpiram, predvsem njihove zahteve. Morebitna zamenjava vodstva pa ne bo dovolj. Treba bo temeljito razmisliti in v najširšem družbenem dialogu poiskati načine, kako reformirati medijski prostor in tudi celotni kulturi omogočiti, da bo razvojno napredovala, zasedla ponosno mesto v slovenski družbi in se uveljavila v mednarodnem okolju.

Aljoša Harlamov, urednik, publicist in pisatelj

Spomnim se, kako smo v otroštvu otroci popoldne lahko gledali, kar smo hoteli, ob pol osmih pa morali preklopiti na prvi program RTV Slovenija, ker se je takrat začel Dnevnik. Najbrž bi takrat veliko raje gledali kaj drugega, toda danes vem, da je družinsko gledanje poročil eden temeljev moje izobrazbe, razgledanosti in zmožnosti kritičnega razmišljanja ter navada, ki mi je ostala do danes, ko se začenjajo pol ure prej. Poleg Dnevnika sva z atom rada gledala dokumentarce, zlasti o naravi, z mamo kvaliteten filmski program in serije, cela družina pa športne prenose in oddaje, kakršna je Tednik in Ljudje in zemlja. Kot najstnik sem odraščal in razvijal svoj alternativni okus ob glasbenih oddajah na RTV, danes pa obžalujem, ker v času mojega odraščanja ni bilo nekaterih mladinskih in izobraževalnih oddaj, ki so na voljo danes, ker bi jih z veseljem gledal. In ker so se časi vmes spremenili in televizijo gledamo vse manj linearno, je na vseh mojih brskalnikih v orodni vrstici bližnjica do MMC. In zato sem na Spotifyju naročen na oddaje javnega radia v obliki podkastov – radijski programi RTV so od nekdaj, zlasti pa, odkar se profesionalno ukvarjam z literaturo, moj prvi medij za kulturne informacije.

Kadar se je ata razburil nad čemer koli na ekranu ali na valovih radia, se je vedno retorično spraševal: "A za to plačujemo?" To je v resnici pomenilo: od javne RTV pričakujemo najvišje standarde, ravno zato, ker je javna, "naša". In v zgodovini slovenske televizije in medijev smo na RTV vedno gledali kot na tisti servis, ki je te standarde postavljal. Nazadnje na področju igranega programa, kjer je z izvirnimi kriminalnimi serijami postavil nove standarde te produkcije. Iz atovih besed je vedno vel tudi nek poseben ponos, da RTV opravlja delo v njegovem imenu. Delo obveščanja, izobraževanja, seznanjanja z umetniško produkcijo, kvalitetne zabave … in delo kritičnega preverjanja in kontekstualizacije delovanja oblasti – razlog, zaradi katerega pišem ta kratek sestavek. Kajti jasno je, da smo zadnji dve leti priča poskusu podrejanja javnega medija konservativnim silam pod vodstvom stranke SDS ravno zaradi tega, ker je RTV Slovenija kot javni medij nevaren tistim oblastnikom, ki bi želeli svoje iliberalne politike, klientelizem in korupcijo prikriti javnosti ter avtokratsko zavladati našemu kritičnemu mišljenju, ne le preko informativnega programa, ki je zgolj prvi v vrsti, temveč preko celotnega servisa javnega medija. Pomembnost javne RTV se kaže natančno v tej uzurpaciji. In ubraniti RTV pred to uzurpacijo pomeni ubraniti demokratično pravico do obveščenosti, izobrazbe, do kritičnega mišljenja in širšega dostopa do vsebin, oblikovanih po vrednotah liberalne demokracije, pa tudi, kot vidimo po oddajah, ki jih vodijo novinarji, uslužni do SDS, pravico do profesionalnosti in visokih standardov.

Televizija in radio sta še vedno najbolj množičen medij, predvsem pa še vedno tista medija, ki ju najlažje spremljamo skupnostno v naših dnevnih sobah, zato se okrog njiju še vedno najlažje oblikuje javno mnenje, kritično javno mnenje, soočeno z argumenti in protiargumenti. In boj za javno RTV je boj za javno mnenje, za to, ali ga bo medij pomagal oblikovati neodvisno od političnih, ekonomskih in drugih interesnih agend, kritično in profesionalno, ali pa bo v njem zavladala amaterska ideološka propaganda po meri oblastnikov in lobijev za njimi, kakršno lahko spremljamo v številnih medijih v lasti strank desnice. Protipol temu nikoli ni bila "leva" ali "uravnotežena" RTV, ampak resnično javna RTV, ki opravlja svoje delo v službi javnosti. In v imenu te javnosti pričakujem in zahtevam odstop generalnega direktorja RTV, članov programskega sveta RTV in nove volitve uredništva RTV, menjavo vseh, ki so pripomogli k brutalni politični podreditvi ter programskemu in profesionalnemu oškodovanju javne RTV, od nove ministrice za kulturo in nove vlade pa oblikovanje takega Zakona o RTV, ki bo popravil nastalo škodo, umaknil odločujočo moč politike iz hiše in vrnil RTV tistim, ki jim pripada, javnosti. Da bodo lahko tudi naslednje generacije odraščale z njo v odgovorne, kritično razmišljujoče in angažirane državljane, ki bodo od javne RTV, družbe in politike v Sloveniji zahtevali najvišje standarde.

Izjave kulturnic in kulturnikov ob stavki