V utemeljitvi je namenjena posebna pohvala Hartingerjevim prevodom poezije Srečka Kosovela, Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Svetlane Makarovič in drugih. Foto: DSKP/Andrej Kek
V utemeljitvi je namenjena posebna pohvala Hartingerjevim prevodom poezije Srečka Kosovela, Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Svetlane Makarovič in drugih. Foto: DSKP/Andrej Kek

Diplomo, poimenovano po prevajalcu, esejistu in literarnem zgodovinarju Janku Lavrinu, podeljujejo za kakovosten opus prevodov slovenskega leposlovja, humanistike in družboslovja v tuje jezike in za pomemben prispevek k uveljavljanju slovenske književnosti v tujini.

Leta 1952 rojeni Ludwig Hartinger, ki je dejaven tudi kot pesnik in urednik, je diplomo prejel "za dovršene in tankočutne prevode, ki odsevajo poglobljeno poznavanje izhodiščnega in ciljnega jezika ter kulture, za strokovno in natančno prevajalsko delo ter zavzeto prizadevanje za prepoznavnost slovenske književnosti in kulture v nemškem prostoru," piše v utemeljitvi.

Hartinger, ki svoj avtorski glas kroji tako v slovenščini kot v nemščini, je eden tistih prevajalcev slovenske literature, predvsem slovenske poezije, ki je do te mere ponotranjil slovenski jezik, da ga z vsemi jezikovno-ritmičnimi posebnostmi in premenami na avtentičen in subtilen način prenaša oziroma "tihotapi" v nemščino. Poleg Srečka Kosovela so v vrhunskih nemških prevodih Ludwiga Hartingerja zazveneli tudi verzi Tomaža Šalamuna, Daneta Zajca, Svetlane Makarovič, Aleša Debeljaka, Maje Vidmar, Borisa A. Novak, Esada Babačića in Aleša Štegra.

iz utemeljitve

Usodna privlačnost verza "razpokan bodeš hrepenel"
Hartingerja je nad učenjem in prevajanjem iz slovenščine navdušila knjižica francoskih prevodov Srečka Kosovela. Kot je povedal sam, je v izvirniku zanj usodno zazvenel Kosovelov verz "razpokan bodeš hrepenel". Slovenska beseda tolmun, ki v nemščini nima ustreznice, pa je njegovo ljubezen do slovenskega jezika še poglobila, ker naj bi ga vrnila v spominsko pokrajino iz otroštva v Saalfeldnu ob Kamnitem morju (Steinernes Meer).

Prav Hartingerju in njegovemu izjemnemu občutku za jezik ter poezijo gre torej zahvala, da je Kosovel zaslovel in se zakoreninil tudi v nemškem govornem prostoru. V sodelovanju z Alešem Bergerjem je ob stoletnici Kosovelovega rojstva pri Mladinski knjigi uredil monografijo Ikarjev sen (2004), pozneje pa še njegova Izbrana pisma (2006) in Izbrano prozo (2008).

Kot še piše v utemeljitvi, gre za enega tistih prevajalcev, ki je do te mere ponotranjil slovenski jezik, da ga z vsemi jezikovno-ritmičnimi posebnostmi in premenami na avtentičen in subtilen način prenaša oziroma "tihotapi" v nemščino.

Hartinger se je z urednikovanjem začel ukvarjati leta 1985 pri uglednih avstrijskih založbah, kot so Otto Müller Verlag, Edition Thanhäuser in Weiser. Je tudi izdajatelj knjižne zbirke RanitzDrucke in član uredniškega sveta revije Literatur und Kritik. Živi med Salzburgom, Saalfeldnom in slovenskim Krasom.

Leta 2004 je prejel Pretnarjevo nagrado za ambasadorja slovenske kulture in literature v tujini, istega leta pa tudi priznanje Srednjeevropske pobude (SEP) za literarno posredništvo. Leta 2013 so na 28. mednarodnem literarnem festivalu Vilenica sploh prvič v zgodovini vileniških srečanj podelili naslov častnega gosta festivala vileniško solzo. Poleg Borisa Pahorja jo je prejel tudi Hartinger, ki je že od leta 1986 redni gost in sodelavec Vilenice, od leta 2007 pa tudi član festivalske žirije.

Podelitev Lavrinove diplome bo 5. septembra v Amfiteatru Kosovelovega doma v Sežani v sklopu spremljevalnega programa 37. festivala Vilenica. Z nagrajencem se bo pogovarjala prevajalka, prevodoslovka in prejemnica nagrade Fabjana Hafnerja Amalija Maček. Na festivalu pa se mu ob njegovem 70. jubileju poklanjajo tudi z dvojico razstav fotografij njegovih gostovanj na preteklih vileniških druženjih, ki si ju bo mogoče ogledati v Kosovelovem domu v Sežani in na Vrtu Lili Novy v Ljubljani.

Lani je Lavrinovo diplomo prejel prevajalec slovenske književnosti v angleški jezik Američan Rawley Grau.