Na podkastu Številke v 9. sezoni govorimo o knjigah, tokrat predstavljamo delo dr. Tomaža Grušovnika z naslovom Midva ne bova rešila sveta!, ki govori o teorijah zarot. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

Danes, ko se pogovarjava, je ponedeljek. Veliko za šalo, malo za res: ali je izum ponedeljka teorija zarote?
Najbolje, da se organiziramo, protestiramo pred parlamentom in razpišemo referendum, da ne bomo imeli več ponedeljka (smeh).

Sorodna novica Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta! Eseji o teorijah zarot

Resneje pa: strukture so načeloma dobre, saj si z njimi organiziramo čas in obveznosti. Ne nazadnje je to že v nas (dojenčki in malčki so brez jasne strukture veliko bolj anksiozni). Marsikateri odrasel pa v rutini vidi ubijanje kreativnosti. Kje se nahajate vi na daljici rutina−nepredvidljivost/kreativnost?
To je odlična dilema, tudi filozofsko zelo informirana. Nekaj časa me je to vprašanje precej begalo, še vedno nimam dokončnega odgovora. Kot bi dejal ameriški filozof Stanley Cavell, gre na eni strani za vprašanje fantastičnega, na drugi strani pa vsakdanjega. Cavell je napisal odlično zbirko esejev V iskanju vsakdanjega. Ko sem prvič slišal za ta naslov, sem se čudil, misleč, da je to brezzveze, saj si želimo fantastičnosti v življenju. Ja, to je res, a pomislimo še z druge strani, in sicer pretresljivosti. V življenju si želimo novosti, a v lepo odmerjenih količinah. Če so pretresi preveliki, se nam svet sesuje in grozi, da bo razpadel. To je bila Cavellova ideja − če je naš vsakdan tudi fantastičen, grozi, da bo razpadel zaradi negotovosti, nepredvidljivosti in nenadnosti. Ljudje smo potem v iskanju trdnosti in oprijemljivosti. Veliki ameriški esejist Ralph Waldo Emerson je dejal, da je najbolj nepriročni del človekove eksistence, da mu vedno polzi skozi prste. Ravno zaradi tega ves čas iščemo neko fiksno točko, česar se lahko oprimemo. Kje sem pa jaz na tem kontinuumu? Na obeh skrajnostih, na neki način pa nikoli na sredini. Tudi sam niham sem in tja, da želim imeti življenje urejeno, v katerem pa se lahko začnem dolgočasiti in iščem pobege. Zmerom smo ujeti v dialektiko in nihanjem med obema poloma.

Sorodno polje dihotomije je tudi vprašanje determinizma in svobodne volje, na kar me spomni tudi vaša osebna zgodba. Od malega ste želeli biti etolog, a vas je pot nato peljala na filozofijo, na koncu pa ste vseeno pristali pri živalih, saj se ukvarjate tudi s filozofijo živali.
Razlika med svobodno voljo in determinizmom je na neki način analogna predvidljivosti in fantastičnosti. Običajno pomislimo, da si vsi želimo imeti svobodo. Figo, to sploh ne drži! Svobodni želimo biti v malih in nedolžnih stvareh, ko si želiš imeti avto, stanovanje ali barvo kuhinje. Kadar pa je treba prevzeti odgovornost za svoj način življenja ali neka dejanja, takrat pa bi si vsi želeli, da bi nam nekdo vzel breme odgovornosti. Zato imamo to veliko eksistencialistično misel, da je svoboda bivanja nekaj, kar je težko nositi in pred čimer radi pobegnemo. Po mojem mnenju lahko prav teorije zarot na neki način naslavljajo našo željo po pobegu od odgovornosti. To je tudi razlog za naslov moje knjige − Midva ne bova rešila sveta. Včasih se s kom pogovarjam, in reče, da ne bova ničesar rešila. Gre za sentiment, da nas ta tema presega, obstajajo ljudje, ki imajo v rokah svetovno gospodarstvo, nuklearno orožje ... Kaj bom pa jaz, majhen človek, lahko storil proti njim? Najbolje je, da si spečem čevapčiče, spijem pivo in počakam, da se svet odvrti mimo mene, ne morem ničesar storiti. Zgodba zarot, ki je v ozadju, mi daje prav ta občutek, da je vse v rokah velikih vršilcev, proti katerim sem kot listek, ki ga premetava veter. Ta determinizem in svobodna volja ni tako preprosto, da bi si vedno želeli biti le svobodni, kar nas spodbujajo reklame. Ni res, velikokrat želimo biti enostavno v svoji coni udobja in ne razmišljati o odgovornosti. Svoboda je vedno povezana z odgovornostjo, ta pa ni vedno prijetna stvar.

Teorije zarot me spominjajo na hipnozo. Vsak človek sam po sebi ni odprt, da bi nanj delovala, enako se mi zdi tudi za teorije zarot. Ko berem vašo knjigo, se mi zdi, da je za vaše otroštvo veljalo, da ste bili dokaj nagnjeni tako k teorijam zarot kot sorodnemu hipohonderstvu.
To, da verjamem teorijam zarot, je povezano s psihološkim ustrojem posameznika. Ljudje, ki imajo težave shajati z negotovostjo, da so stvari nejasne in da je včasih treba malo umetniško in kreativno izpeljati življenje, za njih je verjetneje, da bodo verjeli v neki načrt v ozadju, ker jih to preprosto pomiri, negotovost jim predstavlja lahko grozno misel. To, kar lahko naslavljajo teorije zarot, primerjam s tem, kar naslavlja hipohondrija ali patološko ljubosumje. Gre za neko iskanje gotovosti onkraj tega, kar nam lahko ponudi vsakdan. Pri hipohondriji gre za željo po nesmrtnosti, pri ljubosumju za resnično ljubezen (da te nekdo ljubi onkraj dokazov). Kot otrok sem imel kar močno hipohondrijo, mami sem vsak dan težil, ali imam aids, bolezen norih krav ... Hvala Bogu, da takrat še ni bilo Googla, ker bi gotovo našel še kaj drugega (smeh).

Oba pojma sta povezana tudi v tem, da človek ni zadovoljen s pojasnilom, sami uporabite naslednje besede "Podobno kot hipohonder ne more najti odgovora na svoja vprašanja pri zdravniku, ga tudi teoretik zarote ne more dobiti pri znanstveniku, saj je igra, ki jo igrata, popolnoma različna."
V resnici se ta ideja nanaša na Ludwiga Wittgensteina in njegovo filozofijo, kjer gre preprosto za uvid, da razmišljanje že vnaprej predstavlja neki skupni temelj. Težava hipohondra ali teoretika zarote in na drugi strani zdravnika in znanstvenika pa je v tem, da si radikalno ne delijo skupnih temeljev. Teoretik zarote ravno dvomi o to, da je znanstvenik res strokovnjak na svojem področju. Njegov dvom je aprioren, kar koli bo znanstvenik odgovoril, bo teoretik zarote znal postaviti v oklepaj ("ah, saj si plačan od firme in zato govoriš te stvari"). Njegov položaj bo že vnaprej diskreditiral, podobno kot je pri ljubosumnežu. Izjavljanje besed ljube osebe bo že vnaprej postavljeno pod vprašaj. Kar koli bo naredila druga oseba, bo že vnaprej narobe. Vse je postavljeno v drug kontekst in dvom. Poznal sem primer, kjer je šel neki človek na test jeter, ki so bila popolnoma v redu. Sledil je test želodca, tudi tu je bilo vse v redu ... Vse je šlo tako daleč, da je človek pomislil, da je popoln norec in tega sploh ne ve. V tistem trenutku mi je kliknilo, da gre za kartizijanski solipsizem, gre za filozofski problem, in ne za medicinsko težavo. Kar koli bo zdravnik rekel, bo vedno obstajal dvom na drugi strani ("kaj pa, če so zamenjali vzorce; kaj če mi zdravnik laže"). Odgovor za hipohondrijo torej ni pri zdravniku, ampak nekje drugje.

Bistveni del te knjige in teorije zarot na splošno pa je nemoč. Človek je nemočen, želi si kontrole oziroma nadzora. Sami večkrat zapišete, da ni bolj strašljivega spoznanja, da človek nima kontrole. Raje vidi krivce v neki namišljeni združbi kot pa, da je včasih kriva zgolj "sila narave".
To je morda šok. Po mojem mnenju so teorije zarot v resnici tolažba. Sam se rad pošalim in teoretikom zarot pravim, da je svet še hujši, kot si mislijo, da je. Ne, da je svet popolnoma skorumpiran in drvi v prepad. V resnici samo drvi v prepad, ni nikogar, ki bi ga tja peljal. Rad uporabim prispodobo, da teoretik zarote misli, da sedimo na avtobusu, hudoben voznik pa nas vozi proti robu prepada. To je v resnici tolažba. V resnici smo na tem avtobusu, na katerem pa ni voznika. To, da ima nekdo vse niti v rokah, je v resnici tolažba, kar daje občutek, neki agens, neka volja, ki opravlja s svetom. Želi nam škodovati, a se lahko spremeni, mi lahko prevzamemo nadzor in mi peljemo svet po svoje. Teorije zarot v resnici izražajo prometejsko vero v možnost človeka, da upravlja svet. To je bilo lepo vidno pri intervjuju ORF-a z gospodom, ki januarja lani napadel Kapitol. Iz njega veje neverjetna vera v obstoj skritih tehnologij, elite imajo odgovore na vse težave, samo mi se moramo rešiti satanistične kabale. On poziva ljudi, naj se združimo in osvobodimo. Videti je bil prometejski sentiment. Teorije zarot naslavljajo našo željo, da bi imeli stvari pod nadzorom. Manj kot imam stvari pod nadzorom, večja verjetnost obstaja, da bom verjel teorijam zarot. Bolj kot se bom počutil odrinjenega od centrov moči in odločanja, večja verjetnost bo, da bom skušal s pomočjo neke zgodbe vzeti usodo v svoje roke in ne bom pustil, da mi bodo neki politični birokrati šarili po mojem življenju in se vanj vtikali.

Sorodna novica Dragi teoretiki zarot: “Svet je še hujši, kot mislite”

Klasična teorija zarot govori o ploščati Zemlji. Res si to težko predstavljam na začetku tretjega tisočletja, ko imamo vse informacije dobesedno na dosegu roke. Po drugi strani pa se današnji čas od prejšnjih razlikuje v tem, da ne gledamo več istih medijev. Ti niso več univerzalno enaki, ampak imamo splet, ki nam servira informacije glede na algoritme.
Pri oblikovanju našega življenja imajo veliko vlogo predvsem družbeni mediji. V zadnjem času je bil zelo razširjen diskurz lažnih novic. Po mojem prepričanju ne gre za nobeno novost. Lažne novice niso nič drugega kot poskus prevare in širjenja laži. Ta pa je stara toliko kot resnica, na neki način že od začetka življenja. Že virusi želijo pretentati imunski sistem in se želijo predstaviti kot dobri mikrob. Zavajanje ni nobena novost. Ko se je razmahnilo tiskarstvo v prvi polovici 19. stoletja, je bila ena oseba včasih odgovorna za izdajo celotnega časopisa. Velikokrat so bila to popolnoma propagandna glasila. Tradicionalni mediji (kot sta radio in televizija) so tudi služili propagandi (denimo med vojno). Ideja laganja ni nobena novost, novost pa je, da nam sodobne tehnologije omogočajo ravno psihološko profiliranje odjemalca informacij in posledično ciljanje odjemnikov. Težava je v tem, da se zaradi psiholoških raziskav kot informacijske tehnologije lažne novice toliko bolj primejo posameznikov. Časopis je za vse enak, njegov urednik ne ve, koliko časa se zadržim na neki strani. Splet pa je za vsakega človeka drugačen, ker je prikrojen glede na njegovo zgodovino brskanja. Lastnik spletne strani lahko natančno ve, koliko časa se zadržujem na spletni strani, kje sem vrtel naprej, kje sem se ustavil ... To je vsa razlika med starimi in novimi mediji.

Včasih imamo resnico pred nosom, a je ne želimo videti. Dober filmski primer je Don't Look Up, ki v prispodobi govori tudi o podnebnih spremembah. Na tem področju si je znanost skorajda popolnoma enotna, vseeno pa včasih ne želimo sprejeti dejstev. Kako to komentirate kot nekdo, ki se ukvarja tudi s filozofijo okolja?
Gotovo. Spoznavni pojem opisujem z besedama hotena nevednost. Ljudje gotovo velikokrat ne želimo vedeti določenih stvari, saj nas lahko iztirijo iz našega vsakdana. Radi imamo novosti, a v omejenih delčkih. Aristotel v začetku Metafizike pravi, da vsi ljudje po naravi stremimo k vedenju. To je res do določene mere, po drugi strani pa ima prav Platon v svoji prispodobi votline, kjer poudarja, da ljudje ne maramo nekih odkritij, ki nas preveč pretresejo in potisnejo iz območja udobja in vlečejo iz votline, v kateri je lahko udobno in prijetno. S to tematiko sem se začel ukvarjati leta 2008 na področju okoljske etike, takrat sem se ukvarjal z utemeljitvijo človekove moralne odgovornosti do okolja. Zastavljal sem si tradicionalno vprašanje, kako ljudje tega ne razumemo. Nato se mi je posvetilo, saj ni težava v tem, da ne bi mogli razumeti, ampak da ne želimo. Lahko se začnemo spraševati, kaj vse bo to pomenilo, lahko pridemo do neprijetnih odgovorov. Recimo, da sem ravno za 350.000 evrov (ob velikem posojilu) kupil stanovanje ob morju. Neprijetno mi bo razmišljati, ali bo morda to stanovanje čez 25 let pod vodo. Veliko lažje mi bo reči, kaj vse se bo še zgodilo v 25 letih.

Teorije zarot imajo skupnega da malo verjetni scenarij razlagajo kot dejanskost. Kaj pa, če obrnemo prizmo in poiščemo teorijo zarot, ki je dejansko uspela? Katera je največja uspela? Na prvo žogo se mi zdi ideja odnos nacistov do Judov, sicer se ne bi zgodil holokavst z vso svojo tragiko.
Če z uspehom teorije zarot mislite to, da doseže neki učinek pri ljudeh, so potem verjetno take prav politične teorije. Morda lahko omeniva Brexit, to morda tudi diši po teoriji zarot. Morda tudi izvolitev Trumpa leta 2016 je sorodna glede na propagandne postopke. Morda tudi teorija zarote pri nekateri populaciji, da je vsak Ukrajinec nacist. Nekatere teorije zarot so uspešne, ker so dosegle učinek. So pa take teorije zarot, ki so same posledica, da nekdo pozna resnico in manipulira druge. Pri tem mi je zanimivo − zakaj se ljudje pustimo zmanipulirati? Vse teorije zarot niso take (smrt princese Diane).

Sorodna novica "Papir veliko lažje sprejme spontani splav kot pa ljudje"

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja prejšnji gost. Katja Gorečan vas tako sprašuje "Kaj bi se zgodilo, če bi vsi ljudje prenehali v vse teorije zarot?"
To bi bila največja zarota, mislim, da bi svet propadel (smeh).

Približno polovica prebivalcev Slovenije v enem letu ne prebere niti ene knjige. V knjižni sezoni zategadelj ob koncu pogovora sledi enako vprašanje − zakaj je vredno brati?
Knjige obogatijo življenje. Knjige zahtevajo velik vložek, film gledaš, te okupira, pri knjigah pa moraš biti aktiven, predstavljaš si stvari in razmišljaš. A to je tako v ekonomiji − večji je vložek, večji je dobiček. V knjige veliko vlagaš, a nato ogromno dobiš, živiš z mislimi knjig, ki si jih prebral. Tvoj svet postane neprimerno širši, večji in globlji od nekoga, ki denimo zabije čas na TikToku. Ljudi bi zato opogumil k branju. Na začetku je težko, ne delajte si velikih načrtov, a sčasoma prideš noter. Če se ti na začetku 30 strani zdi ogromno, je na koncu celo premalo in samo upaš, da bo tega še več. Nebralce bi rad opogumil − s časom je vse lažje.

Sorodna novica Sezona 9

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je bilo govora še o naslednjih temah:
− Dialektika v filmu Odrešitev (1972).
− Kako je v otroštvu samoiniciativno začel hoditi k verouku.
− O predpostavki, da manj izobraženi ljudje bolj verjamejo teorijam zarot.
− Čemu smo se pripravljeni odreči in čemu ne.
− Kakšne filme rad gleda in zakaj da raje prednost knjigam.
− Zakaj je bolje filme gledati prek projektorja.
− Max Weber in odčarani svet.
− #PohvalaNaDan