Tomaž Grušovnik predava filozofijo na Univerzi na Primorskem. Pomladno obdobje karantene je Grušovnik, ki sicer pripravlja tudi filozofsko delo o hoteni nevednosti, izkoristil za premislek o nekaterih temeljnih konceptih, npr. o svobodi, etiki in odnosu do vedenja, ki jih je zamajala sedanja koronakriza. Med drugim se loti tudi skoraj sočasne krepitve teorij zarote. Foto: Val 202
Tomaž Grušovnik predava filozofijo na Univerzi na Primorskem. Pomladno obdobje karantene je Grušovnik, ki sicer pripravlja tudi filozofsko delo o hoteni nevednosti, izkoristil za premislek o nekaterih temeljnih konceptih, npr. o svobodi, etiki in odnosu do vedenja, ki jih je zamajala sedanja koronakriza. Med drugim se loti tudi skoraj sočasne krepitve teorij zarote. Foto: Val 202

Tomaž Grušovnik o nedavno izdani knjigi Karantenozofija, intelektualnih fagocitih, porastu teorij zarot med sedanjo koronakrizo, utilitaristični etiki, Kierkegaardu in tem, zakaj se nam trenutno celotna situacija zdi kot slab film.

Intervju s Tomažem Grušovnikom na Valu 202

Na začetku nam ponudite premislek o tem, da je dogajanje s koronavirusom kot neke vrste slab film. Kaj točno se skriva pod tem opisom?
Kadar imamo težavo prebaviti realnost, takšno kot je, se skušamo od nje spontano distancirati. Eden od načinov, kako to naredimo, je, da si realnost predstavimo kot fikcijo oziroma nekaj domišljijskega. Soočeni s filmi živimo v filmski kulturi, zato se nam lahko zelo hitro zazdi, da je to, čemur smo priča, pravzaprav film. Deloma tudi zato, ker v tako močno odstopa od realnosti, s katero smo bili pred epidemijo soočeni vsak dan. Gre za poskus bega proč od tega, kar se resnično dogaja. Vemo namreč, da lahko film izklopiš ali ga preprosto nehaš gledati, če ti ni všeč. V prvem delu nove knjižice opisujem prav to, da sem ob jutrih tudi sam imel podoben občutek. Ko sem se zbudil, so se mi v mislih prikazale slike krst ali bolnikov s televizije. Po soočenju z njimi je nastopil tesnoben občutek in takoj sem začel spontano razmišljati, katero dramo sem gledal prejšnji večer, da mi je tako ostala v spominu. Običajno kadar gledam kakšen res dober in močan film, takšen, ki me nagovori in pretrese, je ta tudi prva stvar, ki se je naslednje jutro spomnim. Podobno je bilo takrat, a z eno ključno razliko: da to ni bil film. Ko sem se nekajkrat obrnil v postelji, sem ugotovil: »Hudiča, pa saj to je pravzaprav resničnost. Ni film, resničnost je.« Podobne občutke sem zasledil tudi pri drugih ljudeh. Kot da smo priča nekemu močnemu, vendar slabemu filmu ali tragediji.

Gre pri tem za podzavestno zavračanje realnosti? Kaj se nam zgodi in zakaj tako hitro prebegnemo v takšen odziv?
Ena od hipotez, ki bi jo lahko na tem mestu tvegano navedli skupaj s socialnimi psihologi in filozofi, recimo s Spinozo ali Freudom, je ta, da je naš psihični aparat pravzaprav konservativen. To pomeni, da nimamo radi prevelikih umskih pretresov ali prepričanj, ki bi bila skregana z našimi ostalimi idejami. Takoj ko naletimo na neko prepričanje, ki opazno odstopa in ni ustaljeno, ga skušamo najprej nevtralizirati. Podobno kot v homeostazi to počne naš organizem. Če pride do nenadnega padca temperature ali kislosti, skuša samoregulatorni mehanizem v celicah vzpostaviti prvotno stanje. V resnici se nekaj podobnega dogaja z našim miselnim ustrojem in sam se rad pošalim, hkrati pa seveda to mislim tudi resno, da takrat nastopijo razni intelektualni fagociti, se pravi razna protitelesa, racionalizacije, izgovori in načini, kako te problematične informacije nevtralizirati in odmisliti. Obstajajo različni načini izničenja. Eden izmed njih je, da preprosto poskušamo zanikati vse, kar se dogaja. Drugi je takšen, da sicer prepoznavamo dejstva, a skušamo zmanjšati njihove posledice oz. pomen za svoje življenje.

Spontana ideja je, da nosiš masko zato, da se ti ne zgodi kaj slabega in da ne vdihuješ škodljivih delcev. Ko pa ti nekdo zapove, da moraš nositi nagobčnik zato, da ti koga ne ugrizneš, in se ti začnejo omejevati pravice zavoljo splošnega dobrega v družbi, doživiš šok in se zaveš, da imata liberalizem in svoboda svoje meje

Tomaž Grušovnik

Eden izmed načinov so tudi t. i. mnenjski mehurčki (ang. bubbles). Ta fenomen je prišel do izraza zlasti s pojavom družbenih medijev, kjer se recimo na Facebooku, Instagramu in Twitterju obdamo s podobno mislečimi, kar nas posledično navdaja z občutkom, da je to naša realnost. Omenjene mehurčke si lahko torej razlagamo kot poenostavljanje tega, kar se dogaja okrog nas.
To je lep primer kognitivne pristranskosti. Imenujemo jo potrditvena pristranskost. Ta nam sporoča, da smo ljudje samodejno nagnjeni k iskanju tiste ideje, prepričanja ali mišljenja, ki potrjuje to, kar že mislimo. Če so mi torej bolj všeč psi kot mačke, bom raje spremljal novice z naslovi: Psi vam polepšajo življenje, Brez psa je življenje žalostno ali Pse lahko peljete na sprehod, mačk ne morete. Informacije, ki pričajo o tem, da za mačke skrbniku ni treba plačati dodatnih stroškov, in izpostavljajo pozitivne lastnosti, ki jih imajo mačke, bom filtriral. To imenujemo potrditvena pristranskost. V komunikacijski znanosti obstaja standardna hipoteza, da bo z vzponom informacijske tehnologije prišlo do večje ozaveščenosti ljudi. Žal vidimo, da v resnici ni tako. V določenih primerih je lahko celo manjša. Zakaj? Ker je danes potrditvena pristranskost tako rekoč na steroidih. Različni algoritmi, ki beležijo zgodovino našega brskanja po spletu, nam servirajo tiste novice, za katere obstaja večja verjetnost, da bomo nanje kliknili. Algoritmi so si seveda zapomnili, na katere informacije smo kliknili pred tem. Posledično tako nekdo odpre brskalnik, vtipka vanj na primer "informacije o psih" in ima občutek, da so to objektivne informacije z vsega sveta, ki prihajajo do njega, ne ve pa, da so ti zadetki posledica njegovih predhodnih brskanj. Če je pred tem večkrat klikal na pse in njihove dobre lastnosti, je jasno, da mu bo v prihodnje sistem ponujal takšne zadetke, ki njegovo mnenje potrjujejo. Z razvojem algoritmov in brskalnikov je postala potrditvena pristranskost še bolj izražena, kot je bila pred razvojem tehnologije.

Eden bolj radikalnih izplenov potrditvene pristranskosti so tudi teorije zarote, ki v trenutni situaciji opazno cvetijo. Najverjetneje ravno zaradi vsega, kar ste povedali do zdaj.
Z vznikom spleta in družbenih omrežij so se začele širiti tudi dezinformacije. Ene od najbolj zanimivih dezinformacij so različne teorije zarote. Od Google Chemtrailsov do – konec koncev – ideje ravne Zemlje in različnih idej o nastanku koronavirusa, ki se požvižgajo na znanost. Pri teorijah zarote pa obstaja še ena močna motivacija, da jim posamezniki verjamejo. Vsaka teorija zarote predpostavlja, da obstaja gotova resnica, da nekdo s to resnico razpolaga in da pravzaprav vodi svet. Domneva, da svet ni naključen in je pod nadzorom. Res je, da je v tem trenutku po njihovem mnenju pod nadzorom nekega zlikovca, ruske vlade ali pa kitajske farmacevtske družbe, pa vendar predpostavlja nadzor nad situacijo. Vsaj do neke mere lahko sklepamo, da ljudje radi verjamejo tem teorijam zato, ker jim svet predstavijo kot razumljiv, obvladljiv in nadzorljiv, kar pa zmeraj ni. Še ena lastnost človekovega mišljenja je, da zelo radi verjamemo v urejen svet. Predpostavljamo, da obstajajo odgovori na vprašanja, da je možno stvari lepo speljati in da je takrat, ko nekaj ne deluje, nekdo v ozadju skoval načrt. To vse se nato izrazi v teorijah zarote. Težko se soočimo z dejstvom, da prihaja v svetu mikroorganizmov in virusov do naključnih mutacij in da se te stvari pač zgodijo. Res je, da lahko preventivno proti spremembam marsikaj ukrenemo, a se kljub vsemu ne moremo popolnoma zavarovati. Medicina in sodobna znanost se z novim virusom ukvarjata že skoraj leto, pa še vedno nismo prišli daleč. To ne pomeni, da je znanost slaba, pomeni samo, da traja kar nekaj časa, preden se do ugotovitev dokopljemo. Stvari niso tako preproste, da bi samo tlesknili s prstom in že imeli informacije. V človekovem bivanju vlada negotovost. Njegova naključnost je ena izmed temeljnih potez človeške eksistence, s katero se v intimi svojega bivanja težko soočimo, saj ta pomeni, da je lastno preživetje in preživetje tvojih bližnjih včasih popolnoma naključno. Ne glede na vse, kar narediš, te lahko še vedno doleti kaj slabega. To idejo želimo nevtralizirati z različnimi teorijami zarote, ki predpostavljajo, da je svet obvladljiv. Moj odgovor teoretikom zarote je tak: "Dragi moji, ne ne, svet je še hujši, kot mislite. Res je, drvimo proti prepadu, a tega voza ne vozi nihče. Sam drvi proti prepadu."

Naročite se na Koronavirus podkast Radia Slovenija

Kot pravite, nam je včasih naključnosti težko pogledati v oči, ker je v ozadju občutek tesnobnosti, ki ga želimo hitro nadkriliti oz. prekričati z vzročno-posledičnimi idejami. Na nek način pravite, da bi morali biti vsi skupaj malo bolj ničejanski?
Konec koncev tudi kierkegaardovski. Osnovno idejo lahko namreč najdemo pri Kierkegaardu, ki je prav zaradi nje takšna revolucionarna figura v zgodovini evropske misli. Postreže namreč z mislijo, da človek pred zadnjo resnico bivanja, kjer je sam odgovoren za svojo eksistenco, vsak dan beži v povprečnost in splošne ideje, ki krožijo naokrog. Teh idej se oprime in se jih obupano drži. Menim, da so vse teorije zarote pravzaprav takšne misli, tiste bilke, za katere se skušamo v zadnjih trenutkih prijeti in izplavati iz oceana naključnosti in ranljivosti, v katerem živimo.

V knjigi Karantenozofija opozorite na še en miselni obrat, in sicer od narcističnega gledanja na svojo bolezen do tega, da se začnemo dojemati kot kolektivni subjekt. Kaj ste mislili s tem?
Sploh mlajše generacije, ki so rojene v bolj liberalnem svetu, so vajene ideje pravic. Pravico imamo biti takšni in drugačni, potruditi se moramo, da v življenju uspemo. Vse je morda čisto nevede osredotočeno na posameznika. Spontana ideja, ki jo dobiš iz take perspektive, je, da nosiš masko zato, da se tebi ne zgodi kaj slabega in da ne vdihneš kakšnih škodljivih delcev. Ko pa ti nekdo zapove, da moraš nositi nagobčnik zato, da ti koga ne ugrizneš, in se ti začnejo omejevati pravice zavoljo splošnega dobrega v družbi, doživiš šok in se zaveš, da imata liberalizem in svoboda svoje meje. Da torej obstaja kolektivni subjekt, država, ki ti lahko prepove gibanje, te zameji in ti naloži vedenje, ki je pravzaprav prisilno. To je nekaj, česar dandanes nismo vajeni, kar je na nek način tudi prav, saj živimo v svobodni družbi.

V tem vidiku pride v poštev koncept utilitaristične etike. Včasih je treba v življenju vendarle razmišljati v kontekstu širšega dobrega.
Utilitarizem je pogosto na slabem glasu, češ da je to neko golo preračunavanje, kdo bo v primeru pomanjkanja v našem primeru dobil ventilator in kdo ne. Utilitarizem ima namreč eno osnovno pravilo glede moralnega delovanja, ki pravi, da je moralno tisto delovanje, ki prinese največ sreče za največje število ljudi. Posledično lahko vse medicinske triaže razumemo s pomočjo utilitarističnega vidika. Pri razvrščanju bolnikov moramo ravnati tako, da bomo s tem naredili največ koristnega in da bomo največ ljudem omogočili preživetje. Mogoče se to sliši nekoliko surovo in včasih tudi je. Predvsem pa je zelo naporno sprejemati podobne odločitve, če si v vlogi odločujočega. Po drugi strani se v ozadju te utilitaristične logike skriva ideja o enakosti ljudi. Ne glede na to, kdo si, je tvoja dobrobit v vsakem primeru nekaj, kar šteje. Upoštevaš se enako kot drugi. Zdi se mi, da je tako bolj pošteno gledati na reševanje te problematike kot s katerega drugega vidika, recimo kdo ima plačano zavarovanje in kdo ga nima. To so izjeme, ki jih določajo druga pravila in pogodbe. Utilitarizem dejansko predpostavlja enakost ljudi. V ozadju ideje, da moramo omejiti gibanje ljudi ali pa celo njihovo poslovanje, zato da bi omogočili preživetje sočloveka, je utilitaristična logika, saj preživetje nekoga smatramo kot večjo srečo od finančnega dobička nekoga drugega.

Moj odgovor teoretikom zarote je tak: »Dragi moji, ne ne, svet je še hujši, kot mislite. Res je, drvimo proti prepadu, a tega voza ne vozi nihče. Sam drvi proti prepadu.

Tomaž Grušovnik

Ta reorganizacija oz. rigidni premislek nam je precej prekrižal načrte in zatresel temelje naše družbe. V knjigi tudi izrecno opozorite, da je lahko ideja, da bi nas ta kriza streznila in prinesla preobrat, tudi problematična. Zakaj?
Apokalipsa (beseda izhaja iz grščine in pomeni razodetje oz. odkritje, gr. apokalipto) ni armagedon ali vesoljni razstrel, ampak je preprosto nek čas, v katerem se razkrije nekaj, kar je bilo pred tem zaradi funkcioniranja vsakdana zakrito. Zdaj, ko je ta vsakdan zamajan, pridejo na površje stvari, ki so bile pred tem skrite. Zato je kriza (gr. krino, ločevati, odbirati eno od drugega) nek privilegiran trenutek, ko se zavemo nekaterih stvari, ki jih je prej zakril vsakdan. Lep primer je šolstvo. Pred krizo se starši niso zavedali, kako zelo pomembna ustanova je šola. Ne samo zato, ker širi znanje, ampak tudi zato, ker na smotrn način zaposli otroke, da jim ni dolgčas. To je namen šole, na katerega vsi pozabijo, je pa v bistvu prisoten že pri Komenskem, očetu osnovne šole. V grščini shole pomeni dobesedno brezdelje. Torej greš v šolo zato, da izkoristiš svoj prosti čas, ki ti je na voljo, da bi postal boljši človek. Prej je bila ta stvar zakrita. Otroke si dal v šolo, nato si prišel po njih, sistem pa je deloval normalno. Imeti upe, da bo prišlo, tako kot so mislili nekateri, do preobrata in da bomo zdaj ljudje drugače videli stvari, da se bo spremenil gospodarski sistem in da bomo dosegli nek tak ali drugačen družbeni cilj, se mi zdi preuranjeno. Koronakriza je v resnici samo ena kriza, s katero se soočamo. Druga kriza, za katero trdim, da je dosti večja in globlja od te krize in bo imela večje posledice, je okoljska kriza, s katero živimo že kar nekaj desetletij, pa nič ne kaže na to, da bi bili bližje resnim podnebnim sporazumom. Celo nasprotno, zdi se, da glavni vladarji sveta zelo naivno zanikajo, da kriza sploh obstaja ali pa da je mogoče samo malo topleje. Dvomim, da je ta kriza priložnost za refleksijo ali katalizator, ki bo vse spremenil. Tudi v preteklosti smo že imeli podobne krize. Konec koncev imamo tudi druge velike krize, kot je izjemna humanitarna kriza z migranti, ki je kriza ključnih civilizacijskih vrednot. Pa se zaradi tega kaj bistvenega spreminja med ljudmi? Mislim, da ne. Še naprej stvari pometamo pod preprogo in živimo v zanikanju, kar je tudi ena izmed glavnih tez, ki jih zagovarjam ne samo v tej zadnji, ampak tudi v drugih knjižicah.