Jeff Beck (1944–2023). Foto: EPA
Jeff Beck (1944–2023). Foto: EPA

Njegova družina je na družbenih omrežjih sporočila, da je umrl v sredo. "Potem ko je zbolel za bakterijskim meningitisom, je v sredo v miru odšel. V tem obdobju velike izgube prosimo za spoštovanje zasebnosti."

Beck se je s svojim delom kar dvakrat uvrstil v Dvorano slavnih rokenrola – prvič leta 1992 zaradi prispevka, ki ga je dal k ustvarjanju glasbene skupine The Yardbirds, leta 2009 pa tudi kot soloizvajalec, kot frontman skupine Jeff Beck Group, v kateri je deloval tudi škotski pevec Rod Stewart.

Ogromno glasbenih sodelovanj

Skupini The Yardbirds se je Beck pridružil leta 1965, ko je zamenjal drugega legendarnega kitarista Erica Claptona. Skupina je bila takrat že vodilna v vse večjem britanskem gibanju električnega bluza. Njegov slog, ki je prišel močno do izraza v skladbah, kot sta Shapes of Things in Over Under Sideways Down, je glasbi dodal ekspanzivni element, ki je naznanjal nastajajočo psihedelično rokovsko revolucijo.

Iz kitare je vedno izvabil poseben zvok. Foto: EPA
Iz kitare je vedno izvabil poseben zvok. Foto: EPA

Ko je tri leta pozneje skupaj s takrat še malo znanim pevcem Rodom Stewartom in prav tako neznanim Ronom Woodom na baskitari ustanovil svojo skupino – pozneje znano kot Jeff Beck Group – je njihova glasba s svojo težo ustvarila zgodnji temelj za heavy metal. Prvenec skupine je bil leta 1968 Truth.

V sedemdesetih letih je Beck sestavil drugo, bolj R & B usmerjeno izdajo svoje skupine in ustanovil kratkotrajni trio z basistom Timom Bogertom in bobnarjem Carminom Appicejem iz skupin Vanilla Fudge in Cactus.

Beck je leta 1974 z albumom Blow by Blow začel svojo solokariero, v kateri je preoblikoval osnovno formulo gibanja fusion tistega obdobja, spremenil ravnovesje vplivov iz džeza v rock in funk ter ustvaril zvok, ki je bil presenetljivo nov in zelo uspešen. Blow by Blow je postal platinasta uspešnica in ostaja njegovo najbolj priljubljeno delo.

Od začetka osemdesetih let se je temperamentni Beck občasno pojavljal, se umaknil, upokojil in se spet pojavil. Njegovo delo v zadnjem času je segalo od poklona pevcu rockabillyja Genu Vincentu do instrumentalnih sklopov, ki so odražali vpliv tehna, elektronike in ambientalne glasbe.

V zgodnjih osemdesetih letih se je Beck omejil na nastopanje na dobrodelnih koncertih. Leta 1985 se je vrnil v studio z albumom Flash, večinoma instrumentalnim izdelkom, ki ga je delno produciral Nile Rodgers iz skupine Chic. S klaviaturistom Tonyjem Hymasom in nekdanjim bobnarjem Franka Zappe Terryjem Bozzio je leta 1989 posnel hardrokovski album Jeff Beck's Guitar Shop.

Leta 2015 ga je priznana glasbena revija Rolling Stone uvrstila na peto mesto najboljših kitaristov do zdaj, mesto pred ikono bluesa B. B. Kingom. "Njegova navzočnost, zvok in polnost so v 60. letih 20. stoletja spremenili kitarsko glasbo in vplivali tudi na glasbene zvrsti, kot so heavy metal, džez rok in celo pank," so zapisali na BBC-ju.

Beck je namreč na svoji glasbeni poti pomagal pri uvedbi ali okrepitvi nekaterih pomembnih tehničnih inovacij na kitari. Razvil je uporabo popačenj in povratnih učinkov, ki jih je pred njim raziskoval Pete Townshend, okrepil je učinek upogibanja not na kitari in razširil obseg izraza, ki ga je mogoče doseči z napravami, ki so bile spremenjene na kitari, kot je whammy bar.

"Bistvo je v kršenju pravil"

Ko so ga leta 2009 še drugič sprejeli v Dvorano slavnih, je dejal: "Igram na način, kot ga poznate, ker mi to omogoča, da ustvarim najbolj divje zvoke. V tem je bistvo, ali ne? Ne oziram se na pravila. Še več, če vsaj desetkrat v eni pesmi ne prekršim pravil, potem svojega dela ne opravljam dobro."

Sorodna novica Na koncertu Johnnyja Deppa: Razočaran nad človeštvom našel uteho v kitari

Beck je bil kljub visoki starosti še vedno glasbeno dejaven – lani je izdal album 18, pri katerem se mu je pridružil tudi hollywoodski zvezdnik Johnny Depp. Zadnjič je nastopil oktobra v Čikagu, kjer si je koncertni oder delil prav z Deppom.

Prvega grammyja je za instrumentalno skladbo Escape prejel leta 1985. V naslednjih letih se je lahko pohvalil še s sedmimi zlatimi gramofončki. Njegovi idoli so bili med drugim vodilni kitarist skupine Gene Vincent Cliff Gallup ter ameriška bluzovska glasbenika Buddy Guy in Otis Rush.

"Briljanten", "genialen", "največji"

Beckova smrt je sprožila veliko odzivov na družbenih omrežjih. Kitarist skupine Black Sabbath Tony Iommi je zapisal, da ga je njegova smrt šokirala, in dodal: "Jeff je bil res prijeten človek in izjemen, genialni kitarist. Nikoli več ne bo še enega Jeffa Becka. Njegov slog igranja je bil res poseben, značilen zanj, briljanten."

Kitarist skupine Led Zeppelin Jimmy Page, tudi nekdanji član zasedbe The Yardbirds, je prav tako zapisal, da je bila Beckova kitarska tehnika "edinstvena", njegova domišljija pa "neskončna". "Jeff, pogrešal te bom, jaz in na milijone tvojih oboževalcev," je dejal in ga označil za "šeststrunskega bojevnika".

Rod Stewart je Becka označil z besedo "največji". Na Instagramu je objavil njuno skupno fotografijo, ob njej pa zapisal: "Jeff Beck je bil z drugega planeta. Mene in Ronnieja Wooda je v 60. letih odpeljal v ZDA s svojo skupino in od takrat se nisem več ozrl nazaj. Bil je eden redkih kitaristov, ki me je med koncertom v živo dejansko poslušal in se odzival. Jeff, bil si največji, bil si moj človek. Hvala za vse. RIP."

Mick Jagger, pevec skupine Rolling Stones, je na omrežjih delil videoposnetek, na katerem je nastopal z Beckom, in zapisal, da je glasba izgubila "enega najboljših kitaristov na svetu". Kitarist skupine Queen Brian May je Becka označil za "absolutni vrhunec igranja kitare" in ob tem tudi "hudičevo dobrega človeka".