Inženirka in inovatorka Emilija Soklič je pionirka zvokovnih zapisov slovenskega filma. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija
Inženirka in inovatorka Emilija Soklič je pionirka zvokovnih zapisov slovenskega filma. Foto: Amir Muratović/RTV Slovenija

Akademski pevski zbor, pevski zbor ljubljanske univerze je bil pod vodstvom svojega ustanovitelja Franceta Marolta v letih pred drugo svetovno vojno eden izmed najboljših slovenskih glasbenih poustvarjalcev. Marsikateri njegov koncert je obveljal za "dogodek sezone", so zapisali na tretjem programu Radia Slovenija.

Sorodna novica "Spavaj ljubica, večno ne boš spala ..." S pesmijo so napovedali kulturni molk in upor.

Tak dogodek je bil tudi zadnji koncert pred kulturnim molkom 12. decembra leta 1941 v Ljubljani, ki so ga kot običajno pripravili v Unionski dvorani. Avtor posnetka je Rudi Omota, zasluge za nastanek pa gredo tudi Milanu Khamu, tedanjemu direktorju kina Union.

Snemalec Rudi Omota, pionir slovenskega zvočnega filma, tehnični inovator in tonski mojster, ki je posnel tudi legendarno radijsko kukavico, je trak podaril Emiliji Soklič, svoji sodelavki in prijateljici. Skupaj sta razvila magnetni zapis zvoka in pozneje razvijala opremo za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka.

Trak je radiu zdaj podarila na priporočilo Andreja Pitaka. Kot je povedala ob današnji izročitvi, je bil za ta trak Omota svetinja in tudi sama ga je varovala kot takšnega. "Ta trak mi pomeni vse, kar se je dogajalo med vojno. Vso okupacijo, vse dogodke takrat, vse tisto, kar je bilo groze, to je v tem traku." Pravi, da se občutkov, ki so jo prevevali, ko je doživela koncert, ne da opisati. "Mislila sem, da bo dvorano razneslo. Fantje so se držali na okenskih kljukah, da ne bi padli, da so lahko prisostvovali. To so zgodovinski trenutki, ki jih enostavno ne moreš reproducirati. Ker tega občutka ne moreš prenesti, moraš doživeti." Odločitev, da dragocen zvočni zapis preda programu Ars, je bila težka, a kot pravi, verjame, da bo zanj dobro poskrbljeno: "Tako kot si ta posnetek zasluži."

104-letna Emilija Soklič bo radiu Ars predala posnetke Rudija Omote

Trak ni le zapis tega glasbenega trenutka, so prepričani na Arsu, temveč prerokba slovenskega naroda, "katere esenco je dirigent Akademskega pevskega zbora, France Marolt, uzvočil na vrhuncu koncerta, v interpretaciji Jenkove skladbe Lipa zelenela je na Vilharjevo poezijo: začetek pesmi o cvetoči lipi v poletnem času je zapet prešerno, kot je primerno za poletje, nadaljevanje o drevesu v zimskem času, ki mu vzame listje in lipa skoraj oveni, je v počasnem, pretečem pianissimu, sklep pesmi, ki napoveduje novo pomlad drevesa, pa je zapet glasno in odločno".

Kot dodajajo, je postal simbol kljubovanja in upora okupatorju za vse čase, za včeraj, danes in jutri.

Rudi Omota se spominja:

"Italijanske okupacijske oblasti so sicer dale dovoljenje za koncert, vedeli pa smo, da bo vse temeljito zastraženo in podvzeti še vsi drugi varnostni ukrepi. Povedati še moram, da je bil Maroltov APZ politično napreden zbor in da je bila večina pevcev tesnih sodelavcev OF-a. Od njih in od direktorja kina Union, Milana Khama, ki je bil tudi tesno povezan z OF-om, sem dobil nalogo, da ta koncert, za katerega smo vsi vedeli, da bo zadnji, posnamem zvočno na filmski trak. Traku žal ni bilo dovolj na razpolago. Imeli smo ga komaj 300 m, kar bi zadostovala za 10 min posnetka. Ker je pa zvokovna sled na filmskem traku široka le nekaj mm, trak pa ima 35 mm, je pretežna površina emulzije neizkoriščena. Na hitro sem se odločil in skonstruiral rezalno napravo, ki je filmski trak razpolovila, in tako sem pridobil nadaljnjih 300 m – torej za 20 min posnetkov. Delo, ki je sledilo, je potekalo vseskozi v popolni konspiraciji. Za to je vedelo le nekaj ljudi, in to najzanesljivejših. Ne spomnim se dobro, kdaj, v kakšnem času sem nameščal en sam mikrofon, ki je moral biti očem popolnoma neviden. Ali je bilo to ponoči pred koncertom ali dopoldne istega dne, se ne spomnim več. Bil sem zadovoljen, da sem delo opravil, da sem mikrofon po žici spustil od stropa do lestenca, kjer je bil varno skrit. Zvečer, med koncertom, pa sem sedel zadaj za projekcijskim platnom – zaklenjen, seveda – in snemal. Četudi nisem bil fizično prisoten v dvorani, sem s posnetka čutil, kako je občinstvo sodelovalo: kako viharno in spet v grobni tišini spremljalo izvajanje Maroltovih pevcev. Pri Jenkovi Lipi pa je zaihtelo, in na posnetku se dobro sliši ta glasna žalost, ki je bila bridka spremljevalka tega časa, naznanjajočega boj in smrt. Ta dogodek je tudi mene do dna pretresel. Potem ko sem po tehnični plati zvočni trak obdelal, sem trak v Maroltovi navzočnosti in pa v navzočnosti njegovih najzvestejših sodelavcev in pevcev predvajal in potem spravil."

Tudi posnetek preostalih izvedb priredb slovenskih ljudskih je po besedah Arsa dokument "slovenskega domoljubja in kljubovanja." To izražata interpretacija Akademskega pevskega zbora in ne nazadnje tudi programska izbira Franceta Marolta, saj se ljudska pesem na programu ni znašla po naključju, temveč po temeljitem premisleku in pripravah na koncert v okupirani Ljubljani, opisujejo.

Emilija Soklič in Ingrid Kovač Brus. Foto: RTV Slovenija
Emilija Soklič in Ingrid Kovač Brus. Foto: RTV Slovenija

"Diamante tehtamo v karatih, kakšne pa bi lahko bile merske enote za filmski trak, na katerem je dragoceni zvočni zapis iz Unionske dvorane decembra 1941?" je ob sprejemu vprašala odgovorna urednica tretjega programa Radia Slovenija – programa Ars Ingrid Kovač Brus. Kot pravi, so Soklič hvaležni za zaupanje, poklanjajo pa se vsem, ki so sredi 2. svetovne vojne stali na odru ali bili v zaodrju, posebej Rudiju Omoti, in poskrbeli za dokumentarni zapis tega izjemnega večera.

V. d. direktorja Radia Slovenija Mirko Štular poudarja, da gre za izjemno dediščino. "Gre za enega izmed bolj dragocenih zvočnih pričevanj v naši zgodovini, javni radio pa je najbolj odgovoren tudi za narodovo zvočno kulturno dediščino." Bojan Kosi, vodja Mediateke RTV Slovenija, pa je povedal, da bodo dragocen tonski trak shranili v enem od radijskih arhivskih depojev.

Program Ars spomladi pripravlja slovesnost, s katero se bodo poklonili Emiliji Soklič in darilu.

Emilija Soklič je Arsu predala znameniti posnetek pred kulturnim molkom