Letošnji teden Evrope poteka pod geslom "Okusi EU", kar pomeni, da je glavni poudarek na hrani. Organizatorji, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, urad vlade za komuniciranje ter predstavništvo evropske komisije, so posebno pozornost namenili 22 v EU-ju zaščitenim slovenskim prehrambenim izdelkom in tako so na četrtkovi okrogli mizi s pomočjo poznavalcev slovenske kulinarike, agrarnih ekonomistov kot samih proizvajalcev zaščitenih proizvodov, skušali dognati, ali so zaščiteni proizvodi neke vrste priložnost Slovenijo.

Prehrambeni proizvodi so sicer kot posebnost lahko na nivoju EU-ja zaščiteni na več načinov, najbolj prestižna je zaščitena označba porekla (ZOP), kjer mora pridelava surovin in proizvodnja morata potekati znotraj opredeljenega geografskega območja. Mednje sodita ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre in Piranska sol.

Pri zaščiteni geografski označbi (ZGO) pa mora ena izmed faz proizvodnje potekati na določenem geografskem območju, surovine so lahko z drugega območja. Takšen primer je Kraški pršut, saj je dovoljeno svinjska stegna za pršut "uvažati" na Kras iz drugih slovenskih regij.

Težavno pridobivanje certifikatov
Zgodbo o tem, kako težavno je pridobiti enega od omenjenih certifikatov je predstavil največji pridelovalec geografsko zaščitenih prekmurskih šunk Janez Kodila iz Murske Sobote, ki je povedal, da so najprej sedem let skušali prekmurske šunke zaščititi z označbo porekla, EU-ju pa so ob tem morali dokazovati, zakaj so prekmurski prašiči drugačni od drugih, kakšne so posebnosti njihove prehrane…Po desetih letih pa so sprejeli označbo geografskega porekla. Toda, ker so na voljo tudi generične šunke, se certificirane ločijo potem, da so označene s številko, iz katere je moč razbrati, na kateri kmetiji so bili vzrejeni prašiči.

Velika težava slovenskih zaščitenih izdelkov je v tem, da številne proizvajalce zaščita veliko stane. Tako Zgornjesavinjski želodec, ki ustreza kriterijem ZGO proizvajajo le trije proizvajalci, ki z nizkimi količinami ne morejo pokriti stroškov, saj naj bi jih zgolj pridobitev oz. ohranjanje označbe stalo letno 1500 evrov. Nekateri drugi zaščiteni proizvodi pa so tako rekoč "mrtvi", kot denimo Nanoški sir, ki ga novi lastniki vipavske mlekarne (še) ne proizvajajo. Prej so ga 120 ton.

Preveč zaščitenih izdelkov?
Agrarni ekonomist Aleš Kuhar je podobno, kot nekateri drugi sodelujoči, menil, da bi ravno zaradi neznatne proizvodnje ali neprepoznavnosti, seznam zaščitenih lahko tudi zožili. Vsekakor pa bi morali dati zaščitenim proizvodom neko zgodbo. Sam je dal za primer svojo lastno izkušnjo, ko je na srečanju agrarnih ekonomistov svojim kolegom povedal zgodbo o kranjski klobasi kot edini klobasi, ki je šla v vesolje in požel veliko zanimanje.

"Vsi so nato govorili o vesoljski zgodbi. Potrošniki pač želijo neko zgodbo," je dejal. Po njegovih besedah bi se morala država bolj fokusirati na posamezne izdelke, ki bi prinašali ne dodano vrednost. Za primer je navedel Avstrijo, kjer namenjajo pozornost 15 zaščitenim izdelkom, s katerimi naj bi ustvarili 150 milijonov evrov. "Niti 30 označb ne pomaga, če ni tržnega potenciala," je dejal.

Z zaščitenimi izdelki po njegovih podatkih največ zasluži Italija, presenetljivo pa je na drugem gurmansko manj zanimiva Nemčija, ki sicer največ, okoli 2 milijard evrov dobi iz naslova zaščitenega piva.

Zaščititi bi morali pražen krompir
Etnolog Janez Bogataj je med drugim menil, da bi sicer seznam zaščitenih jedi še razširili, denimo z nekaterimi jedmi, ki so bile na Slovenskem omenjene že preteklih stoletjih , med drugim potico, štruklji. "Nujno moramo zaščititi pražen krompir. Severovzhodna Slovenija pa je pravi bermudski trikotnik pogač," je dejal.

Okoljski aktivist Andrej Gnezda iz Umanotere pa se je dotaknil nastajajočega prosto trgovinskega sporazuma z ZDA (TTIP). V ZDA namreč ne poznajo geografskih zaščit, temveč imajo lahko prehrambeni proizvodi generična imena. Zato si ZDA prizadevajo, da bi lahko pri trženju ohranili generična imena, medtem, ko hoče EU ohraniti obstoječi sistem.