Veverice so doma po vsem svetu, čeprav jih v Avstraliji prvotno ni bilo. Njeno znanstveno, latinsko, ime izhaja iz stare Grčije. Namreč, pomen besede skiuros je "tisti, ki se senči z repom". Telesna dolžina veverice znaša približno 25 centimetrov, odrasla veverice tehta nekaj več kot 750 gramov.
"Je divja žival, ki živi v gozdovih vseh vrst - najraje ima iglavce - pri nas živi povsod, kjer so drevesa. V gozdu je ena bolj plašnih živali, povsem drugače pa se obnaša, ko se z njo srečamo v parku. Takrat je radovedna, pride blizu, še posebej če imamo v rokah kakšne orehe ali lešnike. Ponekod je celo tako predrzna, da si upa vzeti hrano iz človeške roke," je pojasnil samostojni raziskovalec Milan Vogrin.

Najdejavnejše so spomladi in poleti
Ena najbolj prepoznanih lastnosti veverice je košati rep, ki je v povprečju dolg okrog 20 centimetrov. "Je zelo spretna plezalka, po drevju se premika zelo hitro, skače celo z drevesa na drevo. Na takšen način lahko ubeži potencialnim plenilcem, predvsem kunam," je poudaril Vogrin in razložil, da njen bližnji sorodnik ni polh, temveč alpski svizec, ki živi pri nas. "Veverica je poznana po košatem repu in rdečkasto-rjavi barvi, skoraj belkastem trebuhu ali prsih. Pri nas obstaja le ena vrsta veveric, razlikujejo se le po barvah. V zimskem času veverice na ušesih dobijo prepoznavne čopke, teh čopkov poleti ni. Prebiva v gozdovih, predvsem ima rada dupla (votlina v deblu, op. a.), kjer si naredi gnezdo. Naredi si ga sama v krošnji dreves, lahko pa zasede celo staro gnezdo vrane ali srake in ga predela," je še dejal in dodal, da so veverice najdejavnejše spomladi ter poleti, zime pa ne prespijo, saj si iščejo hrano.

Namreč, veverica se mora hraniti skoraj vsak dan, tudi v zimskem času. Nahranimo jih lahko tudi v mestnih parkih, saj takšno hranjenje za žival ni škodljivo; seveda, če jo hranimo s primerno hrano, kot so lešniki in podobno. Veverica sicer uživa sadeže, semena, vršičke, poganjke, oplodja, jagode, jedrca in celo gobe.