Dr. Tom Turk, redni profesor za biokemijo na Oddelku za biologijo Univerze v Ljubljani, je z morjem tesno povezan že od najstniških let. Kot biokemik raziskuje predvsem toksine in biološko aktivne snovi morskih organizmov, že več kot štiri desetletja pa se v morske globine podaja kot potapljač ter naravoslovni in podvodni fotograf, saj je morska biologija, za katero sicer pravi, da je le njegov konjiček, njegova strast. O slovenskem morju in našem odnosu do njega, o prihodnosti življenja pod morsko gladino in tudi o tem, kako hitro si narava lahko opomore, sva se pogovarjala sredi vročega poletja.

Skrivnostnost morskih globin
Morje nas po navadi navdaja z velikim občudovanjem in hkrati tudi z določeno mero strahospoštovanja, saj ni vedno prijazno. Dr. Tom Turk rad poudari, da je morje svet, ki mu kljub vsemu ne pripadamo. Na vprašanje, katero morje mu je ob vseh popotovanjih po svetovnih morjih najbližje, se le nasmehne in odgovor je jasen. Na prvem mestu je zanj še vedno Jadransko, saj smo na tem prostoru odraščali. Toda Jadransko morje danes precej drugačno kot pred štiridesetimi leti, še vedno je zelo lepo, marsikaj v njem pa se je žal spremenilo na slabše.

V svetovnem merilu dr. Tom Turk posebej omeni z različnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, torej biodiverzitetno najbogatejše morje, trikotnik v Indijskem oceanu med Malezijo, Indonezijo in Filipini, saj je to območje zagotovo najbolj raznolik del svetovnih morij oziroma oceanov.

Kako dobro Slovenci poznamo slovensko morje?
Slovenci veljamo za bolj gorniški narod, torej tak, ki mu hribi pomenijo več kot morje. "Za večino slovensko podmorje ni zanimivo, čeprav tisti, ki ga poznamo, vemo, da je to eden izmed biodiverzitetno najbolj raznolikih delov Jadrana zaradi zelo posebnih hidrografskih lastnosti tega dela," poudari dr. Tom Turk. Po vidljivosti in prozornosti vode se sicer težko primerja z južnejšimi deli, po številu vrst na tako majhnem območju pa je vsekakor primerljivo. Poleg tega tu srečujemo organizme, ki jih drugje v Jadranskem morju ni ali pa so bolj izjema.

Goli polži, morske vetrnice in spužve
Kot za večino biologov in potapljačev so tudi za dr. Toma Turka zanimivi vsi organizmi, ki jih je mogoče opazovati in raziskovati pod morsko gladino. Med tiste, ki ga bolj zanimajo, vsekakor spadajo goli polži. Goli polži po obliki, barvi in načinu življenja spadajo med tiste skupine morskih živali, ki jih na kopnem po barvitosti lahko primerjamo z metulji in hrošči. Večina teh vrst je strupenih oziroma vsebujejo snovi, ki so lahko strupene ali pa vsaj neužitne. Tako odganjajo morebitne plenilce, da se jim ti raje izognejo.
Dr. Tom Turk pri svojem delu na področju biokemije veliko pozornosti namenja tudi morskim vetrnicam. Ti ožigalkarji so edina skupina živali, ki so v celoti strupene, saj z ožigalkami, ki vsebujejo strup, lovijo svoj plen.
Tretja zanj zanimiva skupina morskih organizmov so spužve. To so zelo preproste živali, ki nimajo niti dobro izoblikovanih organov, vsebujejo pa na tisoče naravnih organskih spojin in spominjajo na kemijske tovarne. Učinkovine, ki spužvam pomagajo pri preživetju, raziskovalci odkrivajo postopoma in so zanje kot knjižnica spojin. Določene učinkovine, ki so jih našli v spužvah, so biomedicinsko in farmakološko izjemno zanimive in jih uporabljajo za zdravljenje nekaterih bolezni.

Kakšna je prihodnost morja?
Glede na vse, kar se dogaja v okolju, dr. Tom Turk morju ne napoveduje nič dobrega in opozarja na probleme, ki svetovno veljajo za vsa morja. Obstaja vrsta kazalnikov, da se morski ekosistemi močno spreminjajo na slabše.
Populacije rib so se močno zmanjšale in nekatere vrste so že na robu preživetja. Razlogov je več, eden od njih je zagotovo prelov. Najbolj seveda opazimo zmanjšanje populacij, ko gre za vrste, od katerih je odvisna naša prehrana, vendar je do velikih sprememb prišlo tudi pri drugih morskih organizmih. Pri nas je na primer popolnoma izginila alga, imenovana jadranski bračič, ki je bila včasih modelni organizem za rjavo algo. Podobno se dogaja z nekaterimi morskimi travami, trenutno spet množično poginjajo leščurji ...

Posledica globalnega segrevanja je zakisanost morja, hkrati pa segrevanje pelje v t. i. tropifikacijo, to je vdor tujerodnih vrst iz toplejših krajev in njihov vpliv na avtohtone vrste. V tem primeru se biodiverziteta lahko tudi poveča, a tujerodne vrste obenem ogrožajo avtohtone.

Velika težava ostaja plastika, ki vdira v prehranjevalne verige in so jo zasledili celo v najglobljih delih oceanov.