Njeno strokovno področje so velike zveri, v zadnjih letih zlasti ris. V tokratnem podkastu V imenu narave o vnovični naselitvi risa v Sloveniji, o projektu LIFE Lynx, o tem, da je za srečanje z risom v naravi potrebna sreča, in tudi o tem, kako lepo je pozimi stopati po sledeh zveri.

Zakaj vnovična naselitev risa

Po vnovični naselitvi risa v naših gozdovih na začetku 70. let preteklega stoletja so se te živali najprej zelo dobro razmnožile, vrsta se je razširila tako po številu kot prostorsko. Ugodne razmere so se nadaljevale vse do konca devetdesetih let, ko so opazili, da se risom ne godi več tako dobro. Vrsto so najprej zavarovali, v obdobju med letoma 2007 in 2010 pa so z genskimi raziskavami ugotovili, da je ris pri nas ogrožen zaradi parjenja v sorodstvu. Posledice takšnega parjenja se namreč pokažejo šele po desetletjih. V tem se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj so se pristojni odločili za vnovično naselitev teh živali v naših krajih.

Projekt LIFE Lynx

Strokovnjaki poudarjajo, da je ponovna naselitev edina rešitev za ogroženo populacijo risov pri nas in da sorodne živali, ki prinašajo svež genski material, brez pomoči človeka ne bi prišle do naših krajev. V sklopu projekta LIFE Lynx so odlovili rise v Karpatih in jih vnovič naselili v Sloveniji z upanjem, da se bodo ti uspešno vključili v tukajšnjo populacijo. V Karpatih živi, poleg Skandinavije in baltiških držav, namreč zadnja močna in stabilna populacija risov v Evropi. Od tam so lahko pripeljali zdrave in močne osebke. Zdaj teče že peto leto sedemletnega projekta LIFE Lynx, v okviru katerega so v Dinaride priselili osem in v Alpe pet živali, kar je velik uspeh. Glavni cilj projekta je uspešna vključitev štirinajstih živali v tukajšnjo populacijo risov, kar pomeni vzpostavitev teritorijev na območjih, kjer so prisotne samice, saj bo s tem omogočeno tudi razmnoževanje.

Dragoceni posnetki fotopasti

Sistematično spremljanje živali, ki temelji na znanstvenih priporočilih in spoznanjih, se je pri nas začelo šele leta 2018. V tem času so sodelavci projekta pridobili zanesljive podatke o tem, koliko risov živi v Sloveniji in kje se ti zadržujejo. Podatke jim je uspelo zbrati predvsem z uporabo fotopasti, saj so te glavni pripomoček za spremljanje risa in tudi drugih velikih mačk povsod po svetu. Risi so namreč ene redkih živali, pri katerih je mogoče osebek prepoznati že na pogled, in sicer po vzorcu kožuha. "Meni je ta metoda zelo ljuba in je tudi moja glavna zadolžitev," svojo glavno vlogo pri tem projektu opiše biologinja Urša Fležar. Živali na posnetkih prepoznajo in preštejejo, vendar je delež tarčne vrste pri visokem številu fotopasti zelo majhen. Tako so na primer v tretji sezoni imeli 45.000 posnetkov, od tega le 355 posnetkov risa, kar je manj kot odstotek oziroma je podobno iskanju igle v kopici sena. Majhno število posnetkov risov je hkrati pričakovano, saj je ris najbolj redek veliki sesalec v naših gozdovih. Težko je namreč najti primerne kraje za namestitev fotopasti in pogosto se vanje ujamejo druge živali.

Telemetrične ovratnice in genske raziskave kot dopolnitev

Ob podatkih, pridobljenih s fotopastmi, so za natančno sliko o razmerah v populaciji pomembni še podatki o gibanju posameznih živali. Vsak ris, ki ga priselijo, je opremljen s telemetrično ovratnico, s katero lahko v okviru projekta spremljajo lokacije, kjer se giblje, s čimer je poskrbljeno za natančnejše spremljanje posamezne živali. Tako preučujejo predvsem njihovo gibanje, prehranjevanje, ocenijo pa lahko tudi velikost njihovega teritorija. Tretja metoda so še genske raziskave, ki so sicer bolj značilne za druge velike zveri, na primer za volka in medveda. Pri risu so pomembne zlasti zaradi možnosti ocene parjenja v sorodstvu. Šele s povezovanjem vseh treh metod bodo pristojni lahko dobili jasno sliko o življenju risov pri nas.