Tam ob raziskovalnem delu skrbi tudi za ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave. Narava se mu zdi privlačna vsak dan, delovni dnevi v njej pa idealna priložnost za še eno njegovo strast, ljubiteljsko fotografijo: s portreti rastlin in drobnih živali namreč lahko čudovite in izjemne podobe predstavi tudi drugim. In kaj ga v naravi najbolj prevzame? Je to frfotanje sviščevega mravljiščarja ali kukavičevke, ki ju je mogoče najti na vlažnih travnikih Cerkniškega jezera? Iskreno prizna, da mu najširši nasmeh izvabijo redkejše vrste.

Jošt Stergaršek o čarih Notranjskega regijskega parka

Notranjski park in skriti kotički
Park sega od vzhodnega roba Planinskega polja čez z gozdom pokrito planoto Menišija, na severu do sotočja Iške in Zale v Iškem vintgarju, na vzhodu do visoke Bloške planote, na jugovzhodu vse do hribovja nad Križno jamo, na jugu pa do pobočja gozdnatih Javornikov.

Če bi moral izbrati najzanimivejše točke parka, bi se odločil za edinstveno presihajoče Cerkniško jezero, podzemni biser Križno jamo z izjemno pestro favno specializiranih jamskih živali in slikovito udorno dolino Rakov Škocjan z naravnima mostovoma. A obiskovalce bi povabil tudi v dolino Cerkniščice, kjer je na poplavnih travnikih in gozdičih rdečega bora mogoče sredi belega dne srečati košuto ali odraslega jelena, v divjo sotesko Iške in Zale ali pa v prostrane gozdove Menišije, kjer prej srečaš lisjaka kot človeka. Vsekakor pa se mu zdi obiskovanje teh odmaknjenih, "divjih" delov Notranjskega regijskega parka najprimernejše za majhne skupine z vodstvom lokalnega vodnika.

Vedno očarljivo Cerkniško jezero
To čudo narave, kakor ga je poimenoval naš naravoslovec J. V. Valvasor, je srce Notranjskega parka in nedvomno tudi največji magnet za turiste, prav tako pa tudi za prostoživeče živali. Tu se ustavijo ptice na svoji selitveni poti, tu gnezdi nekaj najredkejših slovenskih vrst ptic, z ribami, ki ob presihanju ostanejo na suhem, se hranijo tudi medvedi, divje mačke in druge zveri …

Stergaršku zdi obiskovanje teh odmaknjenih, "divjih" delov Notranjskega regijskega parka najprimernejše za majhne skupine z vodstvom lokalnega vodnika. Foto: Jošt Stergaršek

"Vsako bitje, vsak organizem, vsaka vrsta je pomembna za nemoteno delovanje ekosistema oziroma narave."

Narava pripoveduje zanimive zgodbe in ljudje si jo želimo doživeti. A kako kot naravovarstvenik najti pravo mero, da vpliv obiskovalcev ne bi bil prevelik? Da bi zmanjšali negativni vpliv vse večjega števila obiskovalcev na naravo Cerkniškega jezera, urejajo učni poti, ki bosta obiskovalce vodili proč od najobčutljivejših delov jezera, a jim vseeno omogočili pristno doživetje narave.

Izjemna biotska pestrost
Velika pestrost vrst je navadno povezana s pestrostjo življenjskih prostorov. Flora Notranjskega parka obsega več kot 900 vrst višjih rastlin, kot so praprotnice in semenke. Od orhidej na primer v poletnem času tod cvetijo vrste iz rodu močvirnic, od preostalih zavarovanih vrst pa močvirski svišč, navadna vodoljuba … Veliko število različnih rastlin je tako razlog za pestrost vrst dnevnih metuljev, kot so citronček, glogova belinka, frfotavček, travniški lisar, mali in grmiščni okarček, navadni modrin, lastovičar … Nekatere vrste lahko opazujemo od pomladi do poznega poletja, spet druge so omejene na določen del toplega dela leta: značilen tak primer je mravljiščar.

V Notranjskem parku živi tudi polovica vseh dvoživk, ki jih najdemo pri nas, doslej pa so tu opazili tudi skoraj tri četrtine vseh ptičev, ki so se pojavili v Sloveniji.

Travnike, nizka barja in šašja na območju presihajočega Cerkniškega jezera zdaj spet redno kosijo, vendar pozno poleti, ko rastline že dokončajo svoj življenjski krog, torej ko njihova semena dozorijo.

Ohranjanje narave in sodelovanje z domačini
Ogrožene rastline praviloma potrebujejo posebne razmere, ki obstajajo na območjih, kjer so naravni procesi čim manj moteni in je človekova dejavnost usklajena z naravnimi cikli. To pomeni, da pri gospodarjenju s travniki ne uporabljajo mineralnih gnojil, da tam ni golosekov, tekočih rek in potokov pa ne ukleščijo v betonska korita.

Narava tega območja je tako izjemna tudi zaradi tistih domačinov, ki za svojo zemljo še danes skrbijo po izročilu prednikov. Sodelovanje z domačini je po mnenju biologa Jošta Stergarška nujno in ključno za dolgoročno ohranjanje neokrnjene narave. Domačini, ki še gospodarijo s svojo zemljo in s svojimi pisanimi travniki tako, da omogočajo življenje vsej tej množici vrst in bitij, so neprecenljiv vir znanja in informacij.