Živalske zgodbe in izjemni posnetki jemljejo dih in odstirajo skrivnosti narave, ki je ne poznamo dovolj, čeprav jo imamo pred svojim pragom.
V tokratnem podkastu V imenu narave so zakulisje snemanja predstavili režiser, producent in direktor fotografije Matej Vranič, soscenarist in tekstopisec Marjan Žiberna ter snemalca Ciril Mlinar Cic in Miran Krapež.

"Že leta sem opažal, da Slovenija nima krovnega naravoslovnega dokumentarca, v katerem bi zaobjeli čim večje število zanimivih živalskih vrst," je na vprašanje, od kod pobuda za nastanek filma Divja Slovenija, odgovoril Matej Vranič. Navdih za filmske zgodbe o živalih je črpal iz izkušenj, saj že desetletja opazuje in poklicno fotografira živali in naravo. Po izkušnji s svojim prvim dokumentarnim filmom Ptice jezer: njihova vrnitev se je dobro zavedal, da je tematika preobsežna in prezahtevna, da bi se je lotil sam, zato je k ustvarjanju projekta pritegnil veliko skupino ustvarjalcev. Največji izziv je bila zlasti izbira snemalne ekipe. K sodelovanju je povabil redke izkušene snemalce, ki so se jim pridružili tudi naravoslovni fotografi.

V dobrih 80 minutah filma so v različnih življenjskih vlogah in letnih časih ujeli več kot 50 živalskih vrst, 39 so jih predstavili v zgodbah, ki jih v letu dni narekuje življenjski cikel. Živali spremljamo pri prehranjevanju, lovu, spopadanju za samice, ob paritvi in skrbi za mladiče … Hkrati nas film popelje po slovenskih pokrajinah, vse od najvišjih alpskih vrhov in odmaknjenih dinarskih gozdov do panonskih ravnic in podzemlja kraškega sveta ter pod gladino Jadranskega morja. Poseben pečat dajejo filmu posnetki redko videnih prizorov narave, pestre favne in flore Slovenije, pri čemer so se ustvarjalci osredotočili predvsem na sesalce in ptice, predstavili pa med drugim tudi nekatere zanimive vrste dvoživk, rib in žuželk. Odkrivali pa so tudi skrivno življenje nekaterih živalskih vrst v neposredni bližini ljudi, tudi v urbanem okolju.

"Časa smo imeli dve leti, sam sem stremel k temu, da film dokončamo čim prej. Skupaj se je nabralo 127 snemalnih dni, kar je za takšen projekt še vedno razmeroma malo," poudarja Matej Vranič. Pri igranih in dokumentarnih filmih drugih področij je mogoče v scenariju precej jasno načrtovati scene, pri naravoslovnih filmih je to težje in včasih celo nemogoče, saj zgodbo narekuje narava. Čeprav je scenarij napisan zelo natančno, divje živali niso igralci in se ne uklanjajo scenariju, zato ustvarjanje filma, kot je Divja Slovenija, zahteva izjemno poznavanje živali in njihovega vedenja, hkrati pa tudi dobro poznavanje tehnologije, ki omogoča snemanje v naravnem okolju. "Zame je velik uspeh, da nam je film skoraj v 90 odstotkih uspelo ustvariti točno tako, kot smo ga začrtali," zdaj ob prvih projekcijah filma, ko ustvarjalci nestrpno čakajo na odziv gledalcev, zadovoljno doda Matej Vranič.

"Rad poudarim, da so živali igralci, ki se do skrajnosti trudijo, da ne sodelujejo. Težko jih je prepričati. Prelisičiti jih moraš, da jih lahko posnameš tako, kot si želel. Zame je bil to velik uspeh," ne skriva navdušenja Matej Vranič.

"Z nesodelujočimi igralci, kar živali so, je treba ravnati spoštljivo. Ne smemo jih motiti v njihovem običajnem življenju, zlasti pa ne vznemirjati, ko gnezdijo. To ni le zakonsko prepovedano, ampak etično in samoumevno obnašanje."

"Pri živalih, ki živijo v temi pod vodo, se pri snemanju pojavi še dodatna težava. Ne moreš ure in ure čakati v šotoru, kot lahko na primer na kopnem, ampak si časovno omejen zaradi zraka in zaradi vidljivosti. Če se pod vodo premikaš, dvigneš usedline in voda se skali. Predvsem pa moraš za to, da najdeš žival, prižgati luč, s tem jim podreš ravnovesje in zbežijo."

"Moja najljubša žival je jazbec. Ljubiteljsko sem ga proučeval že pred začetkom snemanja, nato med snemanjem in tudi zdaj nisem odnehal. V vsem tem času sem zanj porabil okrog 700 ur."