Njegovo raziskovalno pozornost pa so pritegnile predvsem kozače, ki so bile še v devetdesetih letih preteklega stoletja tudi med raziskovalci precej slabo poznane, verjetno zaradi svoje skrivnostnosti, za Ala Vrezca pa prav zato še toliko večji izziv.
V tokratnem podkastu V imenu narave o skrivnostnih sovah, ki niso le nočne ptice, o vplivu mišjega leta nanje, o zahtevnem obročkanju kozač in tudi o dolgoletnih izkušnjah finske okoljske znanosti na tem področju.

Neopazne kozače

Al Vrezec rad poudari, da ga kot ekosistemskega okoljevarstvenika zanima ves spekter biotske pestrosti v naravi, najbolj pa končni plenilci v ekosistemu, torej sove. Te so njegov vodnik v svetu biodiverzitete. Sove so namreč kazalnik delovanja ekosistema, saj so na vrhu prehranske verige in odvisne od vsega, kar se dogaja v njej pred njimi. In zakaj so ga pritegnile prav kozače? Kozača je druga največja sova, takoj za veliko uharico. Samica lahko tehta tudi do 1100 gramov, a je kljub velikosti zelo neopazna, po navadi skrita in se redko oglaša.

Kaj za sove pomeni mišje leto

Mišje leto je poimenovanje za leto velikih populacij malih sesalcev, ne le miši, tudi voluharic. Te se čezmerno namnožijo zaradi različnih okoljskih dejavnikov, kot sta na primer dober obrod bukve v prejšnjem letu in mila zima. Tovrstni cikli se pojavljajo vsakih nekaj let, po navadi na tri, štiri leta. Velike populacije malih sesalcev pomenijo velik razplod tudi za njihove plenilce, med njimi sove. Pri kozačah v normalnih letih leglo šteje povprečno dve do tri jajca, letos jih je na primer šest, torej še enkrat več. Poleg tega kozače letos gnezdijo v veliko večjem številu. Na Krimu, ki je raziskovalno področje Ala Vrezca in njegove skupine, imajo trenutno postavljenih 80 gnezdilnic. Kar 70 odstotkov je polnih, v njih so kozače ali manjše sorodne vrste lesnih sov.

Najnapadalnejša vrsta sov v Evropi

Obročkovalci Slovenskega centra za obročkanje pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije vsako leto obročkajo mladiče, da bi lahko sove čim bolje spremljali. Za obročkanje potrebujejo posebno dovoljenje, saj so to ogrožene vrste s posebnim varstvenim statusom. Obročkanje kozač zahteva še prav posebne spretnosti. Kozače svoje gnezdo namreč silovito branijo pred plenilci, obročkovalci pa zanje niso nič drugega kot to. Ti zato pri obročkanju uporabljajo posebno zaščitno opremo, ki mora zavarovati obročkovalca in tudi sovo, zlasti samico. Ta se silovito zaleti in cilja v glavo. Udarec je podoben udarcu ob metu košarkarske žoge, zato mora biti vsa čelada obdana z mehkim materialom. Takšen način obročkanja so Al Vrezec in kolegi prenesli iz Finske, kjer imajo z obročkanjem kozač dolgoletne izkušnje, pri nas pa jih obročkajo približno 20 let.

Po dobrem nastopi slabo leto

Z obročkanjem raziskovalci pridobijo celo vrsto podatkov. Poleg rodnosti, števila jajc in števila mladičev jih najbolj zanima podatek o preživetju mladičev. Letošnje leto je sicer zelo bogato, vendar je znano, da po dobrem letu nastopi slabo, populacije malih sesalcev se zmanjšajo in večina mladičev letošnjega leta zelo verjetno ne bo dočakala naslednjega. Z obročkanjem raziskovalci ugotavljajo tudi, kako daleč se sove premikajo. Čeprav za sove velja, da vse življenje živijo na enem območju, mladiči po gnezditvi zapustijo svoje gnezdišče in pri kozačah tri do štiri leta raziskujejo okolico v krogu do 200 kilometrov in več. Posebej vznemirljivo pa je za raziskovalce vsakoletno spremljanje istih samic v gnezdilnicah: spremljajo njihove lete, število mladičev v življenju, kako izbirajo gnezdišča, ali menjajo partnerje ...