Njegovo delo pa je zagotovo najbolj zaznamovala črna človeška ribica. V tokratnem podkastu V imenu narave o tem, kako dobro poznamo črnega močerila, o miniaturnem habitatu, v katerem ta biva, o tem, kaj ga najbolj ogroža, pa tudi o sodelovanju z domačini in o tem, kje lahko črnega močerila opazujemo v naravi, ne da bi ga motili, ter zakaj je dobro, da je naravovarstvenik optimist.

Črna človeška ribica. Foto: Gregor Aljančič
Črna človeška ribica. Foto: Gregor Aljančič

Kako dobro poznamo črno človeško ribico

Ko so v Beli krajini leta 1986 našli črno človeško ribico, je to presenetilo tako strokovno kot laično javnost, saj je bila to najdba ene naših največjih jamskih živali. "Črni močeril je na prvi pogled povsem površinska žival, ima ohranjen pigment in oči, posebnost pa je tudi to, da se pojavlja samo v teh izvirih," pojasni biolog Andrej Hudoklin. Ta edinstvena podvrsta belega proteusa živi zgolj na ozkem območju belokranjskega Krasa. Njen habitat sta plitvi kraški ravnik Bele krajine ter povirno območje Dobličice in njenega pritoka Jelševnika. Po številnih raziskavah zdaj poznajo že dvanajst izvirov, v katerih so našli to vrsto. Ugotovili so, da habitat obsega zelo majhno strnjeno območje, dobre štiri oz. največ pet kvadratnih kilometrov kraškega ravnika na razmeroma intenzivni kulturni kmetijski krajini. To je zelo občutljiv svet, ki ga biolog Andrej Hudoklin rad poimenuje miniaturno kraljestvo.

Edinstvenost in močen ohranitveni nagon

"Tako miniaturni habitat neke endemične vrste, kot ga ima črni močeril, težko najdemo. Izjemno prilagojen mora biti nanj," pojasni Andrej Hudoklin. Predvidevajo, da je njegova prehranska ali življenjska niša povezana s stičnim habitatom med trdnim podzemljem in površinsko vodo. Zanimivo pa je, da v tem stičnem območju strokovnjaki niso ugotovili križanja med belo in črno človeško ribico. "Ko so v ujetništvu naredili preizkus križanja, je bil črni močeril tako zelo agresiven, da so morali poskus prekiniti in živali ločiti," pove Andrej Hudoklin. Črni proteus ima očitno zelo močen ohranitveni nagon, kar je verjetno tudi razlog, da se je vrsta v evoluciji tako uspešno ohranila.

Infrardeči posnetek črnih močerilov v izviru. Foto: osebni arhiv
Infrardeči posnetek črnih močerilov v izviru. Foto: osebni arhiv

"Neverjetno je, da je črni človeški ribici z majhnim številom osebkov uspelo preživeti milijone let v soseščini belega proteusa, ki njen življenjski prostor obdaja z vseh strani."

Andrej Hudoklin

Kaj črno človeško ribico najbolj ogroža

"Ogromno vemo o njeni fiziologiji, anatomiji, njenem DNK, silno malo pa o njeni biologiji, na primer: kje v podzemlju živi, kakšni sta njena dnevna in sezonska ritmika, kako poteka njeno razmnoževanje in prehranjevanje ter ne nazadnje tudi to, koliko teh živali sploh je v podzemlju," pojasni Andrej Hudoklin. O tem strokovnjaki še vedno lahko le ugibajo, saj je habitat človeške ribice človeku precej nedostopen. Groba ocena strokovnjakov je od nekaj sto do nekaj tisoč osebkov. Kadar govorijo o tako majhni populaciji na tako majhnem habitatu, to pomeni, da ima vrsta status kritično ogrožene in da lahko govorimo o eni najbolj ogroženih dvoživk v evropskem prostoru.

Ob izviru Jelševnik lahko črno človeško ribico opazujemo v njenem naravnem okolju tako, da je ne motimo. Foto: Marko Pršina
Ob izviru Jelševnik lahko črno človeško ribico opazujemo v njenem naravnem okolju tako, da je ne motimo. Foto: Marko Pršina

"To je plitvi kras in dobesedno vsaka neumnost, ki jo naredimo na površju, se lahko zelo hitro pokaže na poslabšanju vode v podzemlju," je kritičen Andrej Hudoklin. Snovi, ki so najbolj nevarne obema vrstama proteusov, so nitrati, pesticidi, težke kovine in sploh vse, kar je posledica neodgovornega odlaganja odpadkov. "Prizadevanja za varstvo črnega močerila trajajo, odkar ga poznamo. Brez strokovne pomoči oddelka za biologijo Inštituta za raziskovanje krasa, Jamskega laboratorija Tular ter Zavoda za kmetijstvo pa bi bil ta boj težek. V zadnjem obdobju nam je uspelo strniti vrste," ostaja optimističen Andrej Hudoklin.

Andrej Hudoklin, biolog