Petra Draškovič Pelc je od nekdaj živela v bližini gozda: v mladosti ob vznožju Pohorja, med študijem v Ljubljani je bil za pobeg najprimernejši Golovec. Foto: Osebni arhiv

Danes živi na Kočevskem, kjer v divjih in skrivnostnih gozdovih najde brezštevilne priložnosti za raziskovanje narave, iskanje izjemnih fotografskih motivov in vodenje obiskovalcev po poteh do pragozda.

Njen pogled na življenje je korenito spremenila nesreča na Aljaski, ko je ob iskanju gorskih koz sledila strugi potočka in za več ur obvisela nad prepadom. Privlačijo jo neizmerna prostranstva Sibirije, Kanade, Aljaske in Skandinavije, všeč ji je svetloba severa, vznemirja jo pridih divjosti neokrnjene narave, ko lahko na domačem pragu zazna bližino velikih zveri. Obožuje vonj gozda po dežju, in ko išče zanimive živalske motive, vedno najprej pomisli na etični odnos do živali.

Gozd je njen življenjski prostor

V bistvu se je pri fotografiranju živali včasih umetnost ustaviti in stopiti korak nazaj, da živali ne vznemirjaš.

Petra Draškovič Pelc

Petra Draškovič Pelc je od nekdaj živela v bližini gozda: v mladosti ob vznožju Pohorja, med študijem v Ljubljani je bil za pobeg najprimernejši Golovec. V gozdu se vedno zelo dobro počuti in pravi, da je treba v njem odpreti vsa čutila. Le tako se otreseš dražljajev, ki te sicer motijo v vsakdanjem življenju, in lahko slišiš ptičje petje, zaznaš vonj gozda …
V gozdu začuti preplet življenja in minljivosti. Verjame tudi izsledkom japonskih študij, ki priporočajo tako imenovano gozdno kopel, s katero si pomagamo pri umirjanju stresa in iskanju ravnovesje v sebi, hkrati pa je prepričana, da tudi pri otrocih pristen stik z naravo spodbuja razvoj umskih sposobnosti in krepi medčloveške vezi.

Kako v naravi ujeti dober motiv?

Fotograf naravoslovnih motivov mora biti predvsem previden, umirjen in zbran, mora pa tudi dobro poznati življenjski prostor živali, vedeti, ali so nočne ali dnevne ter kje in kako se gibljejo. Vsa ta spoznanja fotografu pomagajo, ko se želi živalim približati, saj so večinoma zelo plašne. Zmoti jih že najmanjši šum, dovolj je, da poči vejica, vznemiri jih vsak gib. Najpomembnejši pa je seveda etični odnos do vsega živega v naravi.

Do roba pragozda

V pragozd ne vstopamo!
Na Kočevskem je za dobrih 218 hektarjev pragozdov. Ob nekaterih so urejene naravoslovne pohodne poti. Ob vsakem pragozdu je varovalni pas, v notranjost pa ne vstopamo in ne posegamo.

Gostom najraje pokaže Kočevski rog in Reško jezero. Jezero je življenjski prostor orla belorepca. Tukaj gnezdi tudi eden prvih parov na Kočevskem, ki je lani po več letih uspešno vzredil par mladičev. Kočevski rog pa je preplet vsega divjega. Obiskovalce po navadi najbolj očarajo prostrani gozdovi, 500 let stara jelka, sledi in bližina velikih zveri …

O pragozdu imamo pogosto popačeno predstavo, da je neprehoden in da mogoče spominja celo na džunglo. A naš pragozd ni tako zelo nedostopen, je pa na prvi pogled precej neurejen. V pragozdu se prepletajo vse življenjske faze gozda, od mladih pa vse do odmrlih dreves, ki so prav tako pomembna za njegov življenjski krog. V pragozdovih je mnogo več odmrle biomase kot v drugih gozdovih. Prostor v pragozdu dojemamo kot prostor več generacij, ko človek ni posegal v gozd, ni gospodaril in izsekaval, temveč ga je prepustil naravnemu razvoju. Pragozd je območje, kjer smo ljudje le opazovalci z obrobja, vse drugo prepustimo naravi.

Z možem Stanetom sta se lotila zanimivega izziva: fotografiranja živali s fotopastmi. Ne da bi jih motila, snemata zgodbe o njihovem nam neznanem življenju. Foto: Petra Draškovič Pelc

Kako poskrbeti za odgovoren naravoslovni turizem?

Vsi, ki se ukvarjajo s smernicami sodobnega ekoturizma, opozarjajo, da čez trideset let, če z naravo ne bomo spoštljivo ravnali, ne bomo imeli več česa pokazati. Zato prisegajo predvsem na manjše skupine in butično organizirano vodenje. Petra Draškovič Pelc pri vodenju svojih skupin rada uporabi pravila islandske prisege odgovornega turista. Ta naj bi bil pri odkrivanju novih krajev odgovoren in jih ohranil takšne, kot so bili pred njegovim prihodom; lahko posname na smrt dobre fotografije, ne da bi se za to izpostavljal smrtni nevarnosti; sledi urejeni poti v neznano in ne išče bližnjic po brezpotjih; tabori na mestih, kjer je to dovoljeno, in če ga narava preseneti, se nad njo ne znaša, ampak je vnaprej pripravljen na vse priložnosti in zgodbe, ki mu jih ponuja.

Petra Draškovič Pelc, popotnica in fotografinja