Leta 1989 je Ivan Nogales ustanovil prav posebno gledališko skupino Teatro Trono, v katerem je združil otroke, ki so živeli na ulici. Ne le to, ponudil jim je streho na glavo, s pomočjo gledališča jih je opolnomočil in jim spremenil življenje. Več kot 20 let je v El Altu, drugem največjem bolivijskem mestu, ki leži na nadmorski višini 4.150 metrov, ob boku z njim delala Ana Salazar, njegova žena, ki je po njegovi smrti pred dvema letoma prevzela vodenje te nenavadne gledališke skupine, ki navdušuje po vsem svetu. Novembra je bila z nekaterimi člani skupine v Sloveniji, kjer so izvedli več delavnic in uprizorili predstavo Dežela brez zla, gostilo jih je društvo Humanitas, s katerim sodelujejo v projektu Culpeer4Change.

Kruta kolonialna preteklost

Bolivija ima približno 11,3 milijona prebivalcev, med njimi jih je med 40 in 70 odstotkov staroselcev, ki pripadajo 36 etničnim skupinam, največji sta Ajmara in Kečua. Kljub temu da predstavljajo velik del prebivalstva, se staroselci še vedno počutijo manjvredne in podrejene. Španci so Bolivijo kolonizirali v 16. stoletju, in sicer povečini med letoma 1524 in 1533, in jo v naslednjih stoletjih dodobra izropali njenih naravnih bogastev s srebrom na čelu. Mesto Potosi, ki so ga ustanovili leta 1545 kot rudarsko mesto, je sinonim za špansko izropanje: takrat je bilo s 150.000 prebivalci največje mesto v obeh Amerikah, danes pa je mesto, nad katerim leži težka energija krute preteklosti, ki je terjala na tisoče življenj rudarjev. Bolivija se je španske nadvlade rešila leta 1825, o dolga stoletja podrejenem položaju staroselcev pa jasno priča tudi dejstvo, da so šele po revoluciji leta 1952 dobili državljanstvo, politično pa so (bili) vseskozi odrinjeni na rob.

Teatro Trono je neločljivo povezan s pobudo COMPA (Comunidad de productores de artes), delujejo pa tudi na področju opolnomočenja staroselcev. S projektom, ki se je razvil zaradi posebnih potreb staroselskega prebivalstva, želijo osvetliti, kakšno je njihovo dojemanje kolonizacije in jih opolnomočiti. Metoda temelji na konceptu dekolonizacije telesa, katerega cilj je okrepiti skupnost, opolnomočiti lokalne voditelje in ustvariti dobro počutje za slehernega posameznika. "Odpirati smo začeli vprašanje dekolonizacije, da bi spoznali vrednost svoje kulture, svoje zgodovine. V El Altu imamo veliko staroselcev, a želijo zanikati svoje poreklo. To želimo spremeniti, da bodo ponosni nase, na to, kar so," pravi pedagoška sodelavka Ana Salazar. COMPA že leta v El Altu vodi tudi svojo Hišo kulture z rednimi kulturnimi dogodki, gre za stalno učno in ustvarjalno središče, središče za domišljijo in veselje do eksperimentiranja za otroke in najstnike.

Več v pogovoru.

Kako se je vse skupaj sploh začelo?

Zame je gledališče Trono zelo pomembno, saj mi je spremenilo življenje, ne pa mojega razmišljanja, kajti vzgojena sem bila v družini, kjer smo se veliko pogovarjali o revoluciji in socialni nepravičnosti. Ko sem prišla v teatro Trono, sem začutila, da lahko nekaj aktivno spremenim, nekaj naredim. Teater sem spoznala pred več kot 24 leti, obstaja pa 33 let. Šlo je za otroke, ki so živeli na ulici, Ivan Nogales jih je pobral s ceste in jih povabil živet k sebi v svoj majhen dom. Tako so začeli skupaj uresničevati magične in prelepe sanje. Ko mi je Ivan povedal o svoji izkušnji z njimi, sem se zaljubila v njegove sanje, v njegovo videnje življenja. Skozi teater so otroci povedali svoje zgodbe, opisali so svoj vsakdan na ulici, boj s policijo, občutek, da se počutijo kot smeti. Teater je spremenil njihovo življenje, vrnil jim je smisel življenja in dostojanstvo. Zame je bilo to izjemno močno, želela sem biti del tega. Ivan me je povabil k sodelovanju in tako sem ostala, bil je moj mentor in pozneje tudi partner. Trdo smo delali, vadili, pa tudi brali poezijo z vsega sveta, poslušali smo glasbo vsega sveta. Ivanova vizija je bila biti odprt do vsega.

Moja starša sta mi veliko govorila o revoluciji, Ivan prav tako. Njegov oče je bil gverilec, boril se je s Chejem Guevaro in je umrl, ko je bil Ivan star 5 let. Ivan je odrasel z idejo, kako se je oče boril za svoje ideje, da bi bil svet bolj pravičen. Delila sva iste sanje, zato sem se mu priključila.

Kako so drugi ljudje gledali na skupino Teatro Trono? Predstavljam si, da če se večina bori za samo preživetje, da je misel na kulturo odrinjena na rob prioritet.

Delu družbe se ne zdi, da je to pomembno. Za večino je pomembno, da imajo kaj dati na mizo, morajo preživeti, delati. Številni so Ivanu govorili: Kaj, živel boš z otroki z ulice?! Nor si. Ni bil nor, vedel je, da je tako prav. Enako je bilo z mano. Lažje mi je bilo, ker sta me moja starša podpirala. Sta mi pa dala vedeti, da če sem se tako odločila, se bom morala znajti in preživeti. Vsi so nam govorili: zakaj ne počnete česa drugega, kar je bolj ključno za življenje? Pa saj to je ključno, sem bila prepričana. Veliko smo delali, raziskovali, brali, kajti da bi delal gledališče, moraš čutiti veliko stvari, moraš biti odprt, sicer ne moreš biti kreativen. Zame je bila to res izjemno lepa izkušnja.

Delala sem z drugo generacijo otrok, skupaj s sestro in prijateljico. Me tri smo bile del teatra Trono dolga leta. In to je bil čas mačistične družbe. Nekoč smo delale predstavo in povabili so nas na gostovanje na različne konce države. Ko smo prišle, so bili marsikje presenečeni: Kje so člani teatra Trono? Odgovorile smo: To smo me. In so spet spraševali, kje so moški? Ni jim bilo jasno, bili so v dvomih. Ko smo začele z delavnicami, so nas gledali zelo nezaupljivo, povedali so nam, da so pričakovali moške in da se jim ne zdi možno, da bi bile me to sposobne. Veliko smo potovale, po vsej državi, in marsikje so nas spraševali, kako je sploh to možno, ker smo same ženske.

Po drugi strani pa je bilo to močno sporočilo dekletom, ki so vas videle, da lahko počnejo, kar želijo.

Ta del zgodovine teatra Trona je marsikdaj porinjen na stran, a je zelo pomemben, da smo odpirale vrata emancipaciji.

Potem smo veliko delali v fundaciji Compa, gre za skupnost umetnikov. Čistile smo hišo, da bi lahko odprli vrata otrokom iz vse soseščine, nič več le otrokom z ulice. Prihajali so v velikem številu. Naša hiša ima sedem nadstropij, in sicer smo vse naredili iz recikliranih predmetov. To je res trajnostna gradnja. Spodaj so prostori, posvečeni rudarjem, zgodbe o rudniku v Potosiju, na vrhu pa je izjemen razgled na El Alto.

Vedeli smo, da gledališče ljudem pomaga, to smo želeli deliti tudi drugimi, zato smo začeli sodelovati s šolami, s prebivalci iz soseščine, dogovarjati smo se začeli, kako nam lahko drugi pomagajo. Iz tega se je potem razvila svojevrstna metodologija dela, ki je temeljila na naših izkušnjah, kako nam je gledališče spremenilo življenje. Predvsem je bila v ospredju skupnost, to smo želeli pokazati vsem, da je gledališče stvar skupnosti. Veliko smo se posvetili tudi zgodovini, kaj se je dogajalo ne le v Boliviji, temveč v celotni Južni Ameriki. Tako je bilo naše gledališče od nekaj zelo pripovedno in politično.

Leta 2012 ste izvedli velik projekt Teatro Camion, ko ste kamion spremenili v gledališki oder, in se z njim iz Copacabane na jezeru Titicaca odpravili do Copacabane v Riu de Janeiru.

To je bilo eden od naših projektov. Verjamemo v karavane, da so ljudje že od nekaj potovali povsod v karavanah, kot skupnost. Zato smo začeli s tem projektom. Našli smo zelo velik tovornjak in ga spremenili v sceno, kot reševalno vozilo. Z njim smo potovali po celi Boliviji in nastopali. Bilo je magično. Ko smo kam prišli, so samo gledali z odprtimi očmi in se čudili. Potem so se odprla naša vrata in iz vozila smo izstopili vsi mi. Vsi so bili brez besed. Bila je res lepa izkušnja.

Kakšni so bili odzivi otrok, ki so sodelovali v teatru Trono, po recimo 20 letih? Vas pridejo kaj obiskat? Vaše delovanje je koncentrično, želite širiti dober vpliv. Se vam zdi, da vam uspeva?

Teatro Trono je bil za otroke prve generacije z ulice res odrešitev. Dobili so nazaj zaupanje vase. Z drugo generacijo, ko smo se pridružile ženske, se je začelo drugačno potovanje. Zdaj tretja generacija pa so vsi otroci iz soseščine. Mnogi, ki so se gledališču pridružili pri recimo 12. letih in so zdaj stari recimo 30 let, pravijo, da ne želijo oditi, da ne želijo zapustiti naše skupnosti. Nismo številčno omejeni, vrata so odprta za vse.

Kako pa se financirate?

Komajda. Prej smo prejemali sredstva od tujih nevladnih organizacij, medtem ko bolivijska vlada zanje ne namenja sredstev. Za kulturo in umetnost ji ni veliko mar. Morales je začel s politiko, da ne želijo nobene tuje pomoči, da smo bogata država, ki ne želi tuje miloščine. S temi besedami se strinjamo, a kako naj preživimo? Seveda ne želimo biti odvisni od nikogar, ne od domačih oblasti ne od tujih organizacij, ampak res je zelo težko zaslužiti denar. Začeli smo z delavnicami, ampak si jih ljudje težko privoščijo, zanje ne morejo odšteti denarja. In različnih organizacij je zelo veliko, in vse potrebujejo pomoč za delovanje.

Eden od konceptov, ki jih razvijate, je dekolonizacija telesa. Kaj to pomeni? Kako to počnete?

Za nas je pomembno govoriti o kolonizaciji, ker smo bili kolonizirana država. Kar so naredili Španci, je, da so nam vzeli naše samozaupanje, da so nas naredili podrejene, da so izkoristili naše kulturno bogastvo. Vse to se je vtrlo, zažrlo v naša telesa, ki jih je strah, so zaprta. Te občutki so ostali tudi v današnjih generacijah. Psihično in fizično smo ujeti v preteklosti.

Se ljudje tega zavedajo? Kako sprejemajo vaše govorjenje o tem? Včasih ljudje ne želijo govoriti o težkih temah, jih želijo pomesti pod preprogo.

V Boliviji je odziv zelo dober. Vabimo jih v našo hišo, vabimo jih, naj gledališče ustvarjajo skupaj z nami in med pripravami govorimo tudi o tem. Recimo, vprašam jih, če govorijo katerega od staroselskih jezikov Bolivije, in takoj odvrnejo, da ne. In se začnemo pogovarjati o tem. Moj priimek je Nomani, ki je izvirno staroselsko ime. Vam je všeč? Ne. Zakaj ne? Želim se pisati Gutierrez, nočem imeti staroselskega priimka. Zakaj ne? In tako naprej. Vse do konca, ko jim postane jasno, da se motijo, da zanikajo svojo identiteto in kulturo. Skozi vaje se začnemo pogovarjati o teh ključnih vprašanjih. Odpirati smo začeli vprašanje dekolonizacije, da bi spoznali vrednost svoje kulture, svoje zgodovine. V El Altu imamo veliko staroselcev, a želijo zanikati svoje poreklo. To želimo spremeniti, da bodo ponosni nase, na to, kar so. Recimo sram jih je svoje barve polti, želeli bi biti belopolti. Želijo avte, kot jih vidijo na televiziji. Kapitalizem je prišel v zadnje vasi. Ko jih vprašamo, zakaj želite biti takšni? Prelepi ste takšni, kot ste, bogati ste na drugačen način: imate izjemno raznoliko hrano, plese in še kaj.

Če greste v Nemčijo in vprašate, kateri je vaš ritual ali narodni ples, jih polovica tega ne pozna. Še imena sosedov ne poznajo. Pri njih so vrednote pač drugačne. Svojim sorojakom govorim, da je naše bogastvo drugačno: v naši skupnosti se vsi poznamo, skrbimo, pri nas ni osamljenosti.

Kako je covid vplival na vaše aktivnosti?

Ti dve leti sta bili izjemno težki. Ustvariti smo morali nove načine, kako se povezati z ljudmi. To smo naredili virtualno, seveda ni isto kot v živo, toda v teatru Trono smo našli način, da smo bili v naši hiši. Bilo je težko, ampak nam je uspelo.

Kako so se prekrižale vaše poti s Slovenijo?

S teatrom Trono smo že pred leti odprli številna vrata po vsem svetu. Z Ivanom smo veliko potovali po svetu, žal je pred dvema letoma umrl in zdaj je vsa odgovornost na mojih ramenih. Že celo življenje živim v naši hiši, kjer seveda nikoli nisem poznala zasebnosti, saj je to naša skupna hiša. Pa vendar je nad vsem bdel Ivan, zdaj pa je to padlo name. Ni bilo meje med delom in zasebnostjo. Z različnimi projekti v okviru teatra Trono smo obiskali številne države, od ZDA do Filipinov do afriških držav. Tako smo se spoznali tudi z Manco Šetinc Vernik, s katero sva to potovanje načrtovali do zadnje podrobnosti. Zame je ona res posebna osebnost. Prvič smo bili v Sloveniji pred dvema letoma, in res je želela, da se vrnemo. In tako smo se. Pripravili smo nekaj delavnic, če ne bi bilo covida, bi jih še več, in odigrali več predstav.

Kakšni so bili slovenski odzivi?

Pred dvema letoma, ko sem bila tu, sem imela delavnico s študenti. Bili so zelo prijazni in zelo dojemljivi, radovedni, kaj bomo počeli. Zelo smo se zabavali. Pogovarjali smo se o podnebnih spremembah, kako jih vidijo oni, kako jih vidimo v Boliviji. Povedali smo jim, da imate privilegij, ker imate veliko pitne vode, medtem ko je pri nas marsikje ni. Tako smo delili lastne izkušnje. Tokrat smo imeli delavnico z gledališčem zatiranih. Imamo enako vizijo. Zaradi korone smo imeli virtualno delavnico, bilo je lepo, a seveda se ne da primerjati z delavnico v živo.

Pred prihodom v Slovenijo smo bili v Nemčiji. Tam so bile učiteljice skeptične, kako nam bo uspelo. Posvarile so nas, da so otroci zadržani in celo malo apatični. Pa smo rekli, no, pa dajmo. Na koncu so vsi otroci sodelovali, bili so čisto navdušeni. Učiteljice so bile navdušene in so nas spraševale, kaj smo naredili, da so sodelovali, saj z njimi nočejo. Odgovorili smo, da je bilo to za nas nekaj najbolj naravnega.