Odstranjevanje spomenika konfederativnega generala Roberta E. Leeja v Richmondu v Virginiji. Foto: AP
Odstranjevanje spomenika konfederativnega generala Roberta E. Leeja v Richmondu v Virginiji. Foto: AP

A do tega lahko pridemo le, če se učimo. Tako Vanessa Andreotti razmišlja o tem, kaj bo potrebno, da se človeštvo predrami in ubere drugo, vzdržnejšo pot bivanja. Andreotti, predstavnica brazilskih staroselcev, je redna profesorica na Univerzi v Britanski Kolumbiji v Vancouvru, kjer je vodja raziskovalne katedre za raso, neenakosti in globalne spremembe.

Njeno akademsko raziskovanje obsega preučevanje zgodovinskih in sistemskih vzorcev reproduciranja neenakosti, kako ti omejujejo ali omogočajo možnosti za kolektivni obstoj in globalne spremembe, ki vključujejo analize političnih ekonomij proizvodnje znanja, razprave o etiki mednarodnega razvoja in kritične primerjave idealov globalizma in internacionalizacije v izobraževanju in v globalnem aktivizmu s poudarkom na reprezentacijah in odnosih z marginaliziranimi skupnostmi.

Je tudi avtorica termina "globalno učenje" – torej pogled skozi oči drugega, aktivistka za ozemeljske pravice staroselcev v Braziliji, ki tesno sodeluje s tamkajšnjimi amazonskimi ljudstvi, v sklopu kolektiva GTDF pa si prizadeva pomakniti človeštvo in svet proti dekolonialni prihodnosti. Pa se je mogoče otresti kolonialnih spon, ki nas vežejo? Je drugačna prihodnost mogoča?

Z Andreotti smo se pogovarjali tudi o generaciji Z, o dvoreznem meču t. i. kulture brisanja (cancel culture), kje potegniti mejo med kulturnim prisvajanjem in navdihovanjem pri drugih kulturah, ali so protirasistične pobude vse zares iskrene in ali se lahko iz kaosa pandemije covida morda rodi kaj pozitivnega za hiperegoistično in hipernarcisoidno človeško raso.


Vanessa Andreotti veliko piše "globalnem učenju". Kaj točno to je?

"Globalno učenje akademiki običajno opisujemo kot našo kolektivno sposobnost soočanja in naslavljanja globalnih izzivov našega časa na treznejši, zrelejši, bolj kritičen in odgovornejši način. Gre torej za biti odgovoren na način, ki nam prinese bolj generativne možnosti za soobstoj na planetu v krizi," pravi. Andreotti zagovarja pogled na svet z neantropocentičnega vidika in v svojih raziskavah preučuje, kako nas obstoječi izobraževalni sistem dejansko omejuje. Področja njenega raziskovanja so tudi, kako se je zgodovinsko in sistemsko reproducirala neenakost, kako se soočiti z glavnimi razlogi za neenakosti globalnega sistema in multikompleksnimi realnostmi sveta ter pogled v dekolonialne prihodnosti.

V vaših delih pod drobnogled med drugim postavljate problematiko planeta v krizi in kakšne so naše možnosti za soobstoj na takem planetu. Ko gre za povrnitev našega stika z naravo, se mi zdi, da smo na razpotju – po eni strani kot človeštvo in družba vse bolj izgubljamo stik z naravo in jo uničujemo, hkrati pa se nekako zdi, da vznika novo gibanje, gibanje nazaj k naravi – urbani vrtovi, urbano kmetovanje, urbano čebelarstvo, kmetovanje postaja moderno, potem sta tu ekološko kmetovanje, sonaravna pridelava vin … Tudi vi čutite ti dve diametralno nasprotni struji?
Delno zagotovo, veliko ljudi se je začelo zavedati, da naš aktualni način življenja na tem planetu ni vzdržen in je tudi nasilen, ne le do planeta samega, ampak tudi do soljudi. Pomislite denimo na minerale računalnikov, ki jih uporabljava, da imava lahko tale pogovor prek spleta, pomislite na skupnosti, ki jih tovrstno rudarstvo negativno prizadene, prizadene zemljo in planet. Navadili smo se, da pozabimo na to, kakšno ceno imajo naše udobje, naši privilegiji, in mislim, da se veliko ljudi prebuja in začenja zavedati, da potrebujemo nekaj drugega.

A številna od teh gibanj, ki skušajo ponuditi drugačen način razmišljanja, se nujno ne spopadajo tudi z našo zapuščino, z vprašanji, kako smo sploh končali, kjer smo. Tako da nam globalno učenje tudi pomaga zavedati se, da ne gre samo za iskanje nečesa novega, ampak tudi za učenje, kako smo prišli do težav, ki jih imamo danes. Vidim veliko ljudi, ki težijo k alternativi kot načinu pobega pred realnostjo, težavami in bolečino, ki jih imamo v naši trenutni realnosti. Tako da večina dela, če gledate na učenje na najgloblji način, ni skakanje k alternativam, ampak korenito razumevanje tega, kako smo se znašli v situaciji, v kateri smo danes.

Vanessa Andreotti je bila rojena v Braziliji, kjer je tudi odrasla. Je predstavnica brazilskih staroselcev, v Kanadi pa predava o vprašanjih rase in družbene neenakosti. Foto: Osebni arhiv
Vanessa Andreotti je bila rojena v Braziliji, kjer je tudi odrasla. Je predstavnica brazilskih staroselcev, v Kanadi pa predava o vprašanjih rase in družbene neenakosti. Foto: Osebni arhiv

Eno vaših zadnjih del nosi naslov Razvijanje kondicije za dekolonizacijo visokega izobraževanja: Delovni zvezek za nestaroselce (Developing Stamina for Decolonizing Higher Education: A Workbook for Non-Indigenous People). Kje specifično vidite največje znake kolonialnega sistema v visokem izobraževanju – in izobraževalnem sistemu na splošno?
V izobraževalnem sistemu so določene stvari, ki se jih da videti, določeni vzorci vztrajnega kolonializma, ki se jih da razdeliti v štiri kategorije. Prva je ta, da se s težavo spopadamo s sokrivdo, ki jo imamo pri sistemskem povzročanju škode. Druga, da s težavo razumemo nevzdržnost nadaljevanja poti, ki nam jo vsiljuje družba. Po poti eksponentne rasti, eksponentnega potrošništva. Zelo težko je videti prihodnost kako drugače kot pa kontinuiteto sedanjosti. Kot tretje, vzgojeni smo, da nase gledamo kot nekaj ločenega, odvojenega, tako od planeta, zemlje, drugih ljudi ... in tako ustvarjamo hierarhije. To pomeni, da nam je težko nase gledati kot na soodvisna bitja in prepletena z metabolizmom, ki je naš planet. Smo del nečesa dinamičnega in živega. In s tem pridejo določene odgovornosti, h katerim nas družba nujno ne spodbuja. In še zadnja kategorija je nagnjenost k iskanju poenostavljenih rešitev za kompleksne težave. Ta potreba po iskanju rešitev, zaradi katerih se bomo počutili dobro in bomo tudi dobro videti. Te rešitve pa ne naslavljajo izvornih vzrokov za težave, ki bi od nas zahtevali, da živimo drugače, da počnemo stvari drugače v odnosu do sedanjosti in prihodnosti. Tako da mislim, da bi nam moralo izobraževanje v svojem najglobljem pomenu pomagati učiti se, kako se spopasti z vsem, kar je šlo narobe. Gre za spopad z vsemi napakami človeštva, da bi se iz njih nekaj naučili in v prihodnosti delali samo nove napake, ne pa vedno znova in znova istih.

V Braziliji imamo pregovor, da je v poplavi mogoče plavati samo, ko vam voda seže do zadnjice. Če vam voda sega do gležnjev ali kolen, lahko samo brodite. Staroselci nimajo odgovora na to, s čimer se soočamo, plavajo pa že dolgo v tej poplavi. Kar nas lahko naučijo, je, da obstaja druga možnost.

Vanessa Andreotti

Veliko govorite in pišete o tej možnosti dekolonialne prihodnosti. Se vam ne zdi, da je to precej optimistična težnja, optimističen pogled na stvari? Menite, da je to dejansko realističen in dosegljiv cilj, da se nekega dne pomaknemo od teh kolonialnih struktur in preteklosti, za katere se zdi, da tako prežemajo svet okoli nas?
Takole – če govorimo o tem, ali smo sposobni ta cilj vsiliti svetu, ne, mislim, da to ni realističen cilj. Mislim pa, da nas bo svet sam prisilil, da poiščemo alternativo. Da bomo morali drugače živeti. Mislim, da to ni realističen cilj, ampak zato pa se naš kolektiv imenuje "nakazovanje v smeri dekolonialne prihodnosti". Ker so naša življenja hranjena z vsem tem nasiljem, vso to nevzdržnostjo, netrajnostjo. Tako da prekiniti to kot posameznik v širšem pomenu besede ni mogoče. Svet se spreminja zelo hitro. In mi nismo opremljeni za to, da bi se spopadali s temi spremembami. V Braziliji imamo pregovor, da je v primeru poplave mogoče plavati samo, če vam voda seže do zadnjice. Če vam voda sega do gležnjev ali kolen, lahko samo brodite. Tako da gre za svet sam. Preizpraševanje vsega, kar smo storili v preteklosti in kar še vedno nadaljujemo v sedanjosti, je tisto, kar nas bo potisnilo v kot. In v tem kotu obstaja – možnost. Mislim, da se bomo v tem kotu bodisi pobili med seboj za udobja, ki si jih želimo ohranjati, ali pa se bomo zavedli, da obstaja neka druga možnost sobivanja. Do tega spoznanja pa lahko pridemo le, če se tega naučimo. In imamo dispozicije, da se soočimo in obdelamo vse to "sranje", ki ga moramo kompostirati, kot temu pravimo v našem kolektivu. Kolektivno "sranje" in individualno "sranje", naučiti se moramo obstajati drugače. In tu nastopijo staroselske skupnosti. Staroselci nimajo odgovora na to, s čimer se soočamo, plavajo pa že dolgo v tej "poplavi". Kar nas lahko naučijo, je, da obstaja druga možnost. In sicer tako, da nas spomnijo, da smo, prvič, sposobni plavati. In drugič, da so naša telesa v veliki meri voda. To pomeni, da smo tudi mi voda. In v tem leži razumevanje, da smo vse, nismo ločeni, ampak smo prepleteni z vsem. In z vsem, s čimer škodujemo sočloveku ali našemu planetu, škodujemo tudi sami sebi. V tem razumevanju mislim, da obstaja upanje, da je mogoča druga oblika obstoja.

Foto: AP
Foto: AP

V zadnjih letih so rasizem, družbena ozaveščenost in občutljivost, ko gre za pogovore o rasi, postale velike teme. Rušijo se spomeniki, javne osebnosti se "briše", besede in geste prepoveduje. Ampak ali kot staroselska predstavnica vidite kar koli od tega aktivizma, da se dejansko čuti znotraj manjšin samih, znotraj nebelskih skupnosti? Je imelo to gibanje kak konkreten učinek, izboljšanje situacije ali gre zgolj za prazne besede?
Da, to je zelo kompleksna in večplastna problematika. V veliko primerih nekateri od teh poskusov naslavljanja medrasnih odnosov ostanejo zgolj pri besedah in ne vplivajo na življenja ljudi ali pa vplivajo zgolj na nekatere, ne pa na večino. Tako da je kritika na mestu. Denimo, institucije objavljajo izjave, da podpirajo gibanje "Temnopolta življenja štejejo", a je razkorak med izjavo podpore in dejanskimi dejanji ogromen. In včasih institucij ne moti, da samo objavijo izjavo, razkoraka samega pa ne naslovijo. Potem imamo tu generacijo ljudi, generacijo Z na primer, in, v manjši meri, milenijce, ki pravijo: "Ta svet je polomija in mi smo to polomijo podedovali, ne moremo računati na enake obljube o blagostanju, kot so ga imele generacije pred nami. No, morda lahko poslušamo obljube, a ne bomo nikdar videli istega blagostanja, kot so ga imele preostale generacije, ker ima to blagostanje ceno za naš planet, za druge ljudi." To je torej nova generacija, ki nima kaj dosti izgubiti, ker vidi podnebne spremembe, vidi porast vseh konfliktov. In ta generacija pravi: "Potrebujemo spremembe, in to zdaj." In zato vidite rušenje spomenikov in cel kup sprememb in radikalen pristop t. i. kulture brisanja (cancel culture). Težava pa je, da način, na katerega se ta generacija loteva doseganja sprememb, lahko povzroča druge konflikte. Ko nove generacije s tako silo pritiskajo, ko so v tem zagonu, tem "zeitgeistu", je zelo težko to početi na drugačen način, na primer v posvetovanju z izkušenimi, npr. s starešinami. Pravih starešin namreč nimamo. Starešine so danes tu zato, da pravijo, saj lahko nadaljujemo tako, kot smo, kajti če smo mi lahko, boste tudi vi. V resnici pa ni več tako.

To je ta nova generacija, ki nima kaj dosti za izgubiti, ker vidijo podnebne spremembe, vidijo porast vseh konfliktov. In ta generacija pravi – potrebujemo spremembe, in to zdaj. In zato vidite rušenje spomenikov in cel kup sprememb ter radikalen pristop t. i. kulture brisanja. Težava pa je, da način, na katerega se ta generacija loteva doseganja sprememb, lahko povzroči druge konflikte.

Vanessa Andreotti

Imamo generacijski prepad, ki sili starejše generacije, da se spopadajo s stvarmi, s katerimi se nikdar poprej niso. Medtem pa mlajše generacije pravijo: 'Hočemo spremembe zdaj, ker smo podedovali to "sranje", to polomijo.' Težava je tudi, da se je naša zahodna kultura zelo osredotočila na mladost. Za zahodno kulturo je uspeh definiran s statusom in denarjem, medtem ko je za staroselske kulture uspeh postati dober starešina in dober prednik, tudi po smrti, in pustiti za seboj dobro zapuščino za generacije za tabo. Te vrste pogled na koncept starešin in staranja smo izgubili. Kaj pomeni odrasti in biti zrela oseba, ki je odgovorna do vsega, ne le do svoje družine, do svoje skupnosti, ampak do planeta, ki razmišlja sedem generacij v prihodnost, v odtis, ki jim ga bomo zapustili? Poznamo idejo, da si izposojamo stvari za generacije prihodnosti. V potrošniški, hiperpotrošniški družbi je te nauke zamenjala ideja uživati življenje, dokler si mlad, na staranje pa gledamo z zamero. Vsi si želimo ostati mladi, staranje sovražimo. Medtem ko je v drugih kulturah staranje nekaj častnega. In na to bi nas morala družba pripraviti, na soočanje s starostjo na drugačen način, celo na soočanje s smrtjo, da bi razumeli, da ne gre samo za to življenje, ampak za nekaj precej večjega od nas.

Foto: AP
Foto: AP

V hiperindividualistični in hiperpotrošniški družbi nas nihče ne spodbuja, da naj se soočimo s svojimi odgovornostmi. Spodbuja se nas zgolj k razširjanju naših pravic. In tako velja, da je naša pravica, da konzumiramo ... vse, ne da bi razmišljali o posledicah ali ceni, ki pride s tem. Če se vrnem na vprašanje rasnih odnosov v takem tipu mentalitete, v hiperindividualistični, hiperpotrošniški in zdaj tudi hipernarcisoidni družbi, ker družbena omrežja to spodbujajo in krepijo ... V takšni družbi je težava, da se samo vključuje več ljudi v isto mentaliteto, namesto da bi se razmišljalo, na račun koga se vse to vključevanje dogaja. Enako je z računalniškimi zasloni, minerali, ki jih kopljemo za ta pogovor. To, da imava lahko ta pogovor prek Zooma, gre na račun drugih ljudi in planeta. In ne pravim, da ugasniva zaslon. Ne gre za to, gre za to, da bi morali začeti razmišljati o tej ravni odgovornosti. In to je vloga izobraževanja – da nas opomni, da kar počnemo, ni vzdržno in je nasilno. Kot drugo, da smo dejansko povezani z vodo, gorami in drugimi ljudmi, ki trpijo, da lahko mi imamo, kar imamo danes. Naše udobje subvencionira nasilje nekje drugje. Moramo najti drug način, kako skupaj nasloviti te globalne izzive na bolj trezen, zrel, odgovoren in kritičen način.

Menite, da je delno ta zadnji obrat, ko gre za raso in rasizem, tudi malo modna muha? Na eni strani iskren aktivizem, ki dejansko skuša nasloviti težave, na drugi pa ta trend, za katerega bi tudi lahko rekli, da je malce narcisoiden sam po sebi, mar ne? Imponiranje določenih idej brez širše slike?
Res je. In tudi tu gre za to, kar sem prej omenila, da smo izgubili starešine. Kje so torej ljudje, ki bi o tem razmislili? Ne iz lastnih interesov, ne sebično, ampak na način, ki bi lahko podpiral starejše generacije. Da bi imeli družbeno pogodbo, pri kateri gre za odgovornost. Odgovornost ne samo do nas samih, naših skupnosti, ampak do celotnega planeta. In to bi nas nato lahko prepričalo, da bi živeli drugače. Naj povem primer. Ko je imel moj sin 12 let – danes jih ima 30 –, mi je rekel, če se lahko vsaj za en teden nehamo pogovarjati o teh temah, ker njegovi prijatelji o tem ne razmišljajo. In da bi bilo zanj olajšanje, če ne bi stalno razmišljali o tem. Rekel mi je, da ko si on kupi sladoled, lahko razmišlja samo o tem, kako mu bo škodil sladkor, ki je v sladoledu, kdo je sladoled naredil in ali je bil ta človek dovolj plačan za svoje delo, kje bo končal ovitek sladoleda, ko ga odvrže v smeti, ali bo končal v oceanu ... Rekel mi je, da je breme razmišljati o vseh teh stvareh, ko pa družbe to ne zanima, ko njegovi prijatelji preprosto poližejo sladoled, vržejo ovitek na tla in živijo brezskrbno naprej. Morala sem se strinjati z njim, da je to dobro vprašanje. Kako naj živimo z bremenom vse te odgovornosti, ko pa nam družba prigovarja, naj preprosto živimo brezskrbno življenje hiperpotrošništva, brez razmišljanja o posledicah. Zahodni sistem izobraževanja kot svojo nalogo izpostavlja možnost dostopa do družbene mobilnosti. To je v številnih državah postal edini namen izobraževanja. Tako da je izziv nasloviti to problematiko, še posebej za otroke. In to je bilo pred 17 leti!

Foto: AP
Foto: AP

Je šlo z leti še na slabše, ali so se mlajše generacije začele zavedati, da jim teče voda v grlo?
Sprememba, ki jo zdaj opažam, je, da ta nova generacija otrok že vidi, da temu ne morejo obračati hrbta. In so zaradi tega zaskrbljeni, a hkrati tudi narcisoidni. Hočejo oboje. Moja hčerka mi je nekoč dejala, da čuti bolečino sveta. In to ustvarja tudi veliko anksioznosti, tesnobe, depresije in samodestruktivnosti med mladimi. Rekla mi je, da čuti bolečino sveta in da ima občutek, da nima prihodnosti. Ker če pomislimo na vse, kar se dogaja, vidimo, da vse uničujemo. Odrasli uničujemo vse. In potem je dodala, da ne le odrasli, ampak tudi ona, ker hoče iste stvari. Hočem Guccijevo torbico, hkrati pa čutim to bolečino in imam občutek, da bom s tem razočarala samo sebe in druge. Tako mi je razložila svoje razmišljanje.

Tako gre tu za neki občutek upravičenosti. Obljubili ste mi to, pa tega ne morem imeti. In zdaj bom ukrepala. To ni vedno najbolj trezno razmišljanje. 'Hočem podiranje spomenikov, hočem spremembe, hočem spremembe zdaj. In hočem kaznovati starejše generacije, ker so uničile planet ...' Dejansko je uporabila frazo, ki jo uporabljam v svojem delu. Rekla je, da je biti mlad danes, kot da bi gledal iztirjenje vlaka v počasnem posnetku. In da noče videti, kako vse skupaj razpade. Da noče biti tu. Če pa že bo tu, hoče spremembe – takoj. In to je vse pomešano, zelo kompleksno je, večplastno. Še vedno hočemo naše udobje. In vemo, da ta udobja stanejo in da ni druge izbire kot postati transgresiven. In kar smo odkrili pri tem, je, da ko začnemo govoriti o kompleksnostih, paradoksih, nasilnosti družbe, kakofoniji perspektiv, ugotovimo, da potrebujemo drugačno izobraževanje, tako, ki bo pomagalo ljudem prenašati vse to breme.

Odkrili smo, da mlajše generacije to takoj razumejo, da je potrebno nekaj drugega, in da dejansko iščejo vodenje. A če se obrneš na družbena omrežja, na prijatelje, tega vodenja ne dobijo. Tam gre zgolj za sobe za proizvajanje odmevov.

Vanessa Andreotti

Odkrili smo, da mlajše generacije to takoj razumejo. Razumejo, da je potrebno nekaj drugega, in dejansko iščejo vodenje. A če se obrneš na družbena omrežja, na prijatelje, tega vodenja ne dobiš. Tam gre zgolj za sobe, za proizvajanje odmevov. In smo spet pri težavi odsotnosti starešin, ki bi lahko iz svojih dolgoletnih izkušenj izluščili napake, ki so jih storili. In ne gre za to, ali so imeli prav. Gre za to, ali so sposobni spoznati napačna ravnanja, zaradi katerih je šlo nekaj narobe. Tudi zgodb nimamo več. Zgodb, ki so se prenašale iz generacije v generacijo. Imamo pa generacijski problem. Ko generacij pred mano preprosto 'ne briga'. Jih pa zanima hiperpotrošništvo, hiperindividualizem. To si "moderne" generacije želijo obdržati, v nasprotju s staroselskimi skupnostmi, kjer starešine svarijo in opozarjajo, da to ni prava pot, ker ima posledice za planet in za naše odnose. Zato se moramo spremeniti. Pri tem ne trdim, da staroselske skupnosti nimajo težav. Tudi tam so stvari kompleksne, obstajajo medgeneracijski razdori, vprašanja o spolu, spolnosti ... Vse to. Nihče nima odgovorov, ne moderne ne staroselske generacije, a tudi to je dobra izhodiščna točka, saj imamo različne prakse, ki vodijo k več odgovornosti. Tu lahko začnemo. Začnemo z vprašanjem, kaj je odgovornost življenja. Komu dolgujemo naša življenja, kdo plačuje ceno za naše udobje? Je to vzdržno? Kakšen bi bil drugačen način sobivanja, ki ne bi škodil planetu in drugim ljudem na taki ravni?

Foto: AP
Foto: AP

Ena od vročih tem zadnjih let je tudi kulturno prisvajanje, ki sega vse od nošnje japonskih kimonov do dredov v laseh, od glasbe do hrane – tudi ko gre že za absurdne primere očitkov. Kje torej potegnemo mejo med tem, da ima določena kultura vpliv na našo, in kulturnim prisvajanjem, ki se ga pojmuje kot nekaj izjemno negativnega?
Kulture so preživele zgolj in samo z izmenjavo stvari – kultura ne more biti zgolj samozadostna, mar ne? Če je samozadostna, dejansko izumre. Potrebuje dinamiko izmenjav, da preživi. Težava je, da smo v naši hiperindividualistični, hiperpotrošniški kulturi te izmenjave spremenili v izmenjave dobrin. Tako da če gremo k drugi kulturi, da bi dobili znanje za prisvajanje njihovih artefaktov, da bi iz njih naredili lastno znamko, potem gre za transakcijo. To pa pomeni, da če se ta kultura s tem strinja, bo rekla: "Prav, če si želite ta predmet, morate zanj plačati pravo ceno. Ne pa ga kar ukrasti."

Foto: AP
Foto: AP

Ali pa, bodo rekli, če bi radi to storili na primeren način, moramo med sabo razviti neki odnos.

To pomeni, da se moramo naučiti razvijanja odnosov, ki bodo temeljili na zaupanju, spoštovanju, recipročnosti, kar pomeni, da to deljenje kulture vidimo kot darilo in damo zanj nekaj v zameno, ne pa da se samo jemlje. Ključni so torej zaupanje, spoštovanje, recipročnost in privoljenje. Torej gre za darilo, ki ti ga ta skupnost želi podariti, ne da jo v to siliš ali celo jemlješ brez privolitve.

Če kot primer izpostavim zgodbe, ki smo jih 'prejeli' od staroselskih skupnosti. Če jih bomo uporabili v našem študijskem ali drugem delu, je naša odgovornost do teh skupnosti, da bo šla zgodba v smer, v katero si oni želijo, da gre, ne pa v smer, v katero si jaz želim, da gre. V številnih pogovorih s temi skupnostmi mi pravijo, da si od zahodne družbe želijo, da bi bila odgovornejša, da bi odrasla, ne pa, da je tako nezrela.

Naša skupina pri svojem delu pogosto, namesto da bi podajala njihove zgodbe, ustvari zgodbe, ki so primernejše za zahodno kulturo. Ni nujno, da poudarimo, kako je to zgodba tega ali onega starešine, in to zdaj prinašamo sem, ker tudi to včasih pade v to idejo potrošništva. Zgodbo zelo pozorno poslušamo in razmislimo, kakšna zgodba, ki se ne zanaša na staroselske kulture, bi pomagala ljudem razumeti, kam naprej. In tudi o tem se pogovarjamo s staroselskimi skupnostmi. Zato pravimo, da prevajamo smer zgodbe, ne pa vsebine. Včasih pa z dovoljenjem tudi uporabimo kakšno od teh zgodb ali pa nas skupnosti same prosijo, naj jo.

Naj navedem primer zgodbe Johna Crierja, Štiri gore. Krasna in uporabna zgodba je to, še posebej za mlade, ki govori o štirih življenjskih obdobjih – gora dojenček, gora bojevnica, gora skrbnica in gora starešina. In Crier je bil tisti, ki je dejal, ta zgodba si želi potovati. In tako smo to staroselsko zgodbo iz Kanade prenesli skupnostim v Braziliji, da bi videli, kako bo zgodba tam zaplesala. In zgodba se je zaradi tega spremenila. Ustvarili smo drugo zgodbo, ki je temeljila na prvi zgodbi in jo je prva zgodba navdihnila. Novo zgodbo smo spet prinesli nazaj v Kanado in jo pokazali tukajšnji starešini, ki je rekel, da je zgodba odlična. Starešino je zanimalo gibanje, k čemu nas zgodba spodbudi.

Ampak medtem ko je za to zgodbo dejal, da želi potovati, pa je hkrati dejal, da pa so v njegovi skupnosti tudi zgodbe, ki pa ne bi smele potovati. Zgodbe, ki so samo njihove in zgodbe, ki bodo ostale skrivnost. Enako s pesmimi. In če pridejo ljudje, ki želijo prav te zgodbe, samo zato, da bi jih konzumirali ... To je kulturno prisvajanje.

"Ne samo, da Kanada staroselcem ni pomagala, aktivno jim je škodila"

V vašem raziskovalnem delu preučujete tudi povezavo med zgodovinskimi, sistemskimi in aktualnimi oblikami nasilja ter materialnimi in relacijskimi dimenzijami nevzdržnosti znotraj modernosti. O dveh točkah bi rada govorila, ko gre konkretno za kanadske staroselce. Najprej je tu tema prevzgojnih internatov. Pred kratkim sem se pogovarjala s kanadskim akademikom, ki preučuje samomore znotraj staroselskih skupnosti na Labradorju in ki je razlagal, kako korenite posledice so imeli ti internati na staroselce – ne zgolj za prizadeto generacijo, ampak kako ima, ko nekomu pretrgamo vez s kulturo in dediščino, to posledice še na vrsto generacij za njimi.
Tako je. Ravno danes sem brala nekaj na to temo, da gre dejansko za genocid. Fisherjeva definicija genocida zajema tudi prisilni odvzem otrok družinam. In to se je v staroselskih skupnostih dogajalo v obdobju več kot sto let! Ta medgeneracijska prekinitev vezi, pri kateri je, ponovno, težava odsotnosti starešin. Če torej odvzamete otroke in jih izpostavite fizični, psihološki, čustveni in spolni zlorabi ... za tiste,, ki so to preživeli, je bila kulturno kontinuiteto procesa, v katerem bi postajali starešine, prekinjena. Polni travm so se vrnili v skupnost. In če so preživeli internate in preživeli to vrnitev v skupnost, bi bila pot, ki bi jo morali prehoditi, da bi postali dobre starešine, neverjetno naporna. Ta proces je zanje še toliko bolj težak v družbi, ki jih sistemsko diskriminira in skuša staroselce dejansko izbrisati. V kanadski moderni državi so ti internati staroselce orisali kot težavo, ki ga je treba odstraniti. In v tem smislu staroselci sploh ne bi smeli obstajati. Morali bi preprosto biti del Kanade. Se asimilirati. In to prepričanje je še živo. Ljudje ne zmorejo sprejeti, da si staroselci želijo alternativnega načina obstoja na svetu, ki ne temelji na moderni državi in moderni mentaliteti. In Kanadčani se zdaj težko soočajo z realnostjo, z novicami o razkritju novih in novih grobiščih otrok iz internatov. Uporabljam besedo "razkritje", ne "odkritje", saj so te skupnosti vedele za grobišča, pa jih ni nihče poslušal. Kanadska vlada je dejansko zavrnila financiranje odkrivanja teh grobišč. In šele zdaj je s pravo opremo raziskovalcev mogoče zares videti razsežnost nasilja, razsežnost tega genocida. Pri Kanadčanih opažam, da so bili sprva ljudje ob teh razkritjih zelo razburjeni in užaloščeni, ko pa je bilo razkritih več in več grobišč, so številni otopeli in se začeli spraševati, kdaj bo tega konec. In se spraševati, kaj je njihova odgovornost priseljencev v Kanado do staroselskih ljudstev, ki tu bivajo. Kako ponovno stkati vezi z njimi? Kako kot Kanadčan priznati svoj dolg staroselskim skupnostim?

Sindrom pogrešanih belopoltih žensk in nesorazmernost medijskega poročanja

Druga točka, vezana na to temo, pa je nekaj, o čemer smo v zadnjih treh mesecih v luči primera Gabby Petito (ubite ameriške blogerke, op. a.) ogromno brali. Sindrom pogrešane belke. Staroselke, ki vsako leto izginjajo v ogromnih številkah, nikdar ne postanejo novica. Čemu to pripisujete? Sva spet nazaj pri vprašanju, kako razbiti to kolonialno mentaliteto, po kateri so belke “vredne” poročanja, nebelke pa pogrešljive, kar se jasno kaže s takimi primeri, da ne glede na to, koliko govoriš in pišeš o antirasizmu, bodo ti isti mediji, ki toliko pišejo o rasizmu in družbeni ozaveščenosti, poročali zgolj o pogrešanih belkah?
Da, podali ste zelo dober kontrastni primer, uporabila ga bom pri svojem delu! Da, v Kanadi imamo več kot tisoč pogrešanih oz. umorjenih žensk, ti primeri niso bili nikdar razrešeni, policija pa ne kaže nobenega pravega interesa, da bi kar koli ukrenila glede tega. Potem pa vidiš eno belko, ki izgine, in celotna država …

Primer izginotja in umora Gabby Petito je buril duhove tako v ZDA kot onkraj njenih meja. Foto: AP
Primer izginotja in umora Gabby Petito je buril duhove tako v ZDA kot onkraj njenih meja. Foto: AP

Ne samo celotna država, ves svet!
Da, ves svet je na nogah zaradi nje in imamo zelo očiten primer teh dvojnih standardov. Vrednost človeškega življenja, vrednost posameznika se meri glede na to, kako se dojema njegov prispevek k idejam civilizacije, razvoja, napredka, medtem ko so staroselska ljudstva označena kot ovira za vse zgoraj našteto. Ovira za ta razvoj, ovira za to zgodbo napredka, razvoja in civilizacije. To je zelo zakoreninjeno. In lahko rečemo, da tu ne gre za informacijsko težavo. Informacije prihajajo. In lahko vidimo kontrast.

Staroselski akademik Dwayne Donald veliko govori o tem in pravi, da to ni informacijska težava, ampak težava navade obstoja. Navada obstoja pomeni, da je naše nezavedno kolonizirano. Naša hrepenenja so kolonizirana. Naša domišljija je kolonizirana. In pri prekinitvi teh vzorcev kolonizacije ne gre zgolj za vprašanje informacij, ampak za naše telo. Tudi to je del mojega dela, da ne gledam na to problematiko samo metaforično, ampak tudi nevrobiološko. Tako da če pomislimo na, denimo, naš nevrokemični ustroj, smo se navadili na stanje bivanja, ki je odvisno od dopamina, oksikodona, endorfinov in adrenalina. In če pomislite na sladkor, kavo, alkohol, vidite, da je način, na katerega se ljudje v zahodni družbi počutijo dobro, zelo omejen. Tudi to je kolonizatorstvo. In je nevrobiološko. In lahko je zelo težko. Kot zasvojenost. Kolonializem je zasvojenost. In podobno kot vse odvisnosti, ga je zelo težko ozdraviti. Tako da če odvisniku od heroina rečete, da heroin ni dober zanj, da je škodljiv, to ne pomeni, da bo ta oseba opustila mamilo zgolj zaradi tega podatka. Potrebno je precej več, potrebno je razmišljanje o travmah, ki so te napeljale na odvisnost.

Zamolčane zgodbe ZDA: posilstva, umori in izginotja staroselk
V Kanadi je izginilo na tisoče staroselk. Njihovi primeri nikdar niso bili razrešeni. Foto: AP
V Kanadi je izginilo na tisoče staroselk. Njihovi primeri nikdar niso bili razrešeni. Foto: AP

Treba se je vrniti k čustvenim komponentam, nepredelanim travmam. Veliko je nepredelanih stvari, tako zgodovinskih, sistemskih kot osebnih, za katere nismo usposobljeni, da bi jih predelali in se pomaknili naprej. Za nameček pa se bojimo bolečine, zato namesto da bi stvari predelali, se jim ognemo in jih zatremo. In vse te zatrte stvari nato iščejo kompenzacijo, ki je zasvojenost, iskanje užitka, ki je pobeg od tistih težjih stvari. Tu bi morali začeti in tu nastopi tudi izobraževanje. Prvi korak izobraževanja je razširiti našo sposobnost spopadanja s težkimi, neprijetnimi stvarmi. Kolektivno soočanje s stvarmi, ki so boleče – tako iz naše sedanjosti kot iz preteklosti. Če tega ne moremo storiti, bomo samo ustvarjali fantazije prihodnosti ali alternativ, ki bodo pobeg od dejanskega dela, ki je potrebno, ni pa lahko. A težava je, da znotraj našega aktualnega nevrokemičnega ustroja tega niti približno ne moremo storiti. Zato odvisniki od heroina običajno potrebujejo drugo mamilo, da jim pomaga pri odvajanju. Zato je ena od točk, o katerih razmišljamo, kaj nam lahko ponudijo staroselske kulture, katere prakse, ki bi nam pomagale zgraditi odpornost za soočanje in predelavo težkih stvari. Na primer tu v Kanadi, pa tudi na jugu, obstaja veliko postenj, pri katerih umakneš sladkor iz prehrane. To je prvo, nehaš jesti sladkor in maščobo in tvoje telo pade v drugačen prostor. Številne tukajšnje kulture poznajo tovrstna postenja. Sundance (ritual Sončni ples), denimo, kjer štiri dni ne ješ in ne piješ, niti vode, s tem pa prisiliš svoj nevrobiološki ustroj, da preide v drugo stanje, kjer se zanaša na druge nevrokemične snovi. Da jasneje gledaš na svoje življenje. Kulture na jugu in tudi v Afriki si pomagajo tudi z rastlinami. Imajo denimo DMT, kar je ayahuasca, pa meskalin, kaktus, gobice in psylocabin, a jih ne uporabljajo rekreativno kot zahodna kultura. Veliko je znanosti v tem, kako uporabiti vse te sestavine, da ti pomagajo predelati "sranje". Da te ponesejo v drugo stanje, v katerem dobiš jasnejšo sliko glede svojih odgovornosti, ne le individualnih, ampak kolektivnih. Oni verjamejo, da ti rastline govorijo, da postaneš odgovornejši v tej izkušnji. Ko pa se te stvari uporablja rekreativno, delujejo prav nasprotno, za beg pred realnostjo. Beg pred težavami.

Avtocesta solza: cesta nepojasnjenih umorov in izginotij žensk

Poslušala sem podkast, v katerem ste gostovali lani, in prav v njem ste v povezavi s pandemijo covida in kaosa omenili ta brazilski rek, ki se mi je zdel že takrat izjemno zanimiv – da lahko v povodnji plavamo šele, ko nam voda seže do zadnjice, sicer le brodimo. S covidom in kaosom, ki mu je sledil – pa ne govorim samo o zdravstveni krizi – govorim o družbenem kaosu, z zaprtji družbe, tesnobnostmi, razkolom javnosti glede zaprtij, razkolom glede mask, nato glede cepiv in covidnih potrdil … Nekateri pravijo, da je to začetek konca naše družbe. Če apliciramo omenjeni brazilski rek na to problematiko, mar lahko dejansko situacijo obrnemo v nekaj pozitivnega in se, če karikiram, končno naučimo plavati?
Veliko sem razmišljala o tem. Mislim, da je mogoče, a za nekatere bo ta poplava notranja. Poplave namreč niso samo okoli nas, so tudi notranje. In ena od stvari, ki nam jih je povzročila zahodna družba v smislu razmišljanja, je, da razmišljamo monoplastno. Ta nezmožnost spopadanja z večplastnostjo kompleksnosti. Kar se zgodi, je, da ko je enoplasten človek soočen s kompleksno situacijo, se vrne k poenostavitvam. Teorije zarot so tak primer. Hočejo svet, ki ga lahko nadzirajo. Hočejo gotovost in nadzor nad svojo realnostjo. Z negotovostjo se ne znajo spopadati. Ne znajo se spopadati s kompleksnostjo, paradoksi ali pa zgolj z zapleteno in kaotično naravo življenja samega. Zato potrebujejo neki nadzor nad vsem tem. Iluzijo nadzora. In smo znova pri tem, da potrebujemo izobraževanje, ki bi nam razširilo sposobnost spopadanja z vsem, spopadanja z realnostjo z vsemi njenimi plastmi kompleksnosti, spopadanja z negotovostjo in prepoznavanje odgovornosti. To je budnica, da odrastemo. Nekateri ljudje bodo na to rekli, dobro, čas je, nekateri bodo naslovili svoje notranje poplave, drugi pa bodo preprosto rekli, da potrebujejo čoln in ga bodo poiskali. In bodo skočili nanj in drugi na njem ter postrelili vse na drugih čolnih, ki bodo skušali tekmovati z njihovim. Kar je zelo žalostno. In se dogaja. Ni zgolj kognitivno, je tudi učinkovito v smislu nevrobiologije in tudi odnosno, in bi lahko dejansko bilo rešljivo, če bi se ljudje zavedali, da obstaja drug način obstoja. Kolektivni, v katerem se ne bojiš bolečine ali smrti, ampak se soočaš z življenjem s precej več vitalnosti, precej več navdiha, precej več odgovornosti in ti vse to ne predstavlja bremena, ampak je dejansko nekaj, kar ti osvobodi energijo in domišljijo, da počneš druge stvari.

Veliko govorite o drugačnih perspektivah, spreminjanju zornih kotov, o empatiji … V času pandemije covida mi je padlo v oči prav to. Ta včasih dvoličen poziv k empatiji, k odgovornosti – sprva zgolj za zaščito ranljivih skupin in starejših, nato pa je ta poziv naglo postal zlorabljen in se je sprevrgel v skoraj orodje manipulacije – govorim denimo o globokem razkolu glede nošnje mask ali glede cepljenja … Kar naenkrat se je pojavila ta kolektivna zaskrbljenost glede oskrbovancev v domovih za starejše, za okužene v Indiji, ko so tam številke naraščale … Kje je bila ta empatija prej? Od kod se je pojavil ta nenaden vzgib za zaščito revnih in onemoglih, ki so bili pred tem za nas nevidni?
Da, res je. V naši družbi bomo instrumentalizirali in spremenili v orodje manipulacije vse, kar bi ohranjalo naše lastne pravice nedotaknjene. Ljudje to stalno počnemo, družbena omrežja pa nas še spodbujajo k temu. Zanimivo je, saj gre nevrobiološko v bistvu za iskanje dopamina. Hočem imeti prav. Gre za to pravičniškost. Hočem, ampak empatija, o kateri smo morda govorili pred 30 leti, je temeljila na zelo drugačni nevrokemični snovi, na serotoninu. Ideja, da smo odgovorni za vse, in to je zelo nagonska stvar. Ne gre za to, da bi se dejansko odrekel svojim lastnim interesom za koga drugega. Da, gre za drugo vrsto empatije. Lažna empatija, o kateri govorite, ni empatija. Je zgolj instrumentalizacija česar koli, kar vam že pomaga utrditi vaš argument, da se počutite legitimnega in pravičniškega, ampak empatija, globoka empatija, ki bi resnično mobilizirala ljudi, da ravnajo drugače in da celo žrtvujejo lastne interese za koga drugega ali za dobro našega planeta, pa prihaja od druge nevrokemične snovi. Sama menim, da je to serotonin, ki v nas ustvarja občutek povezanosti z vsem in onkraj minljivosti telesa. Če prihaja od tam, torej aktivira druge možnosti za solidarnost, če pa prihaja zgolj iz tega nekega nagona po transakciji in preračunljivosti iz sebičnih vzgibov, se bo sprevrglo v dopamin, kar bo zgolj vodilo v instrumentalizacijo. Rekli bomo kar koli, da bi ohranili naše privilegije ali našo percipirano avtoriteto ali avtonomijo, da bi storili tisto, kar pač hočemo.