"Cilj tega procesa mučenja je jasen. Ne le ubiti zgodbe o financiranju medijskih satelitov vladajoče stranke in same stranke SDS iz tujine s pomočjo Snežiča, ampak uničiti medij," poudarja urednik in novinar Primož Cirman. "Kitajci poznajo mučilno metodo – smrt s tisoč rezi. In to je verjetno to, kar vladajoča stranka počne medijem. Obstajajo tudi druge vrste pritiski, ampak mi se ne damo. Delali bomo, dokler bomo lahko."

Cirman je prepričan, da smo na razpotju: ali bo novinarjem še omogočeno normalno delo ali pač ne. "Slovenska država je zrasla na svobodi medijev. Zrasla je na procesih osemdesetih let, ko se je odpirala medijska svoboda, ko smo v Sloveniji že imeli medijsko svobodo na stopnji nekaterih zahodnih demokracij in na tem valu je naša država zajadrala v devetdeseta leta, ko je bil konsenz jasen – mediji morajo opravljati svojo funkcijo. Ni bilo tako kot v Rusiji, kjer so medijsko krajino po hitrem razpadu Sovjetske zveze nemudoma prevzeli ruski oligarhi in medijske svobode v resnici nikoli niso imeli."

Prelomne volitve

Tudi zaradi odnosa trenutne oblasti do medijev bodo po oceni Cirmana aprilske volitve prelomne. "To niso običajne volitve. Te volitve so res prelomne, ker vemo, kaj je vladi Janeza Janše uspelo storiti v zgolj dveh letih vladanja med epidemijo. Predstavljajte si, da ta skupina ljudi dobi v roke oblast s suvereno zmago na volitvah in s šibko opozicijo. To je žal skupina ljudi, ki je pripravljena obrniti državo na glavo." Cirman ocenjuje, da bo čez štiri leta Slovenija druga Madžarska. "To je očitno po pritiskih na pravosodje in medije, po dogajanju v ključnih institucijah, kjer so povračilnih ukrepov deležni ljudje, ki javno kritično spregovorijo, in po spremembi politične kulture. Skratka, znamenja so tu. In kdor se v politiki dela, da tega ne vidi, je ali slep ali pa tako špekulantski, da mu en poslanski sedež pomeni več kot usoda države. Skozi epidemijo se vidi tudi model vladanja skozi popolno podrejenost oblasti enemu človeku."

Gibanje Svoboda in nervoza v politiki

Pojav Roberta Goloba in njegove nove stranke Gibanje Svoboda prinaša nemir tako na levi kot na desni. In zdi se, da je med levosredinskimi akterji največ nemira med Socialnimi demokrati kot vodilni stranki v opozicijski Koaliciji ustavnega loka (KUL). "Če si prvi v KUL-u, avtomatično k tebi prihajajo glasovi, ki v prvi vrsti nasprotujejo Janši, ker pač želijo, da Janša ni izvoljen, in s tem upajo, da Janša ne sestavi še ene vlade. Ti glasovi bi se pred pojavom Goloba zlivali k SD-ju. Logično je, da so v SD-ju na to računali. Gre za veliko stranko, z veliko ljudmi in veliko lačnimi usti. Zato je logično, da je ta nervoza pri njih največja in tudi v zadnjih dneh vidna z zelo odkritimi napadi, ki so z vidika politične strategije slaba odločitev," meni sogovornik.

Na levi sredini je po Cirmanovem mnenju tako, da si vsi vedno znova želijo novega "odrešenika". "Četudi vsi govorijo, da ga ne rabijo, ga v resnici želijo. In ko pride, vsi skupaj po nekaj mesecih ugotovijo, da odrešenik ne izpolnjuje pričakovanj in čakajo novega. To je ta refleks samoizpolnjujoče prerokbe, v katerem veš, da boš na koncu razočaran, a si intimno vesel, ker si dobra duša. Nihče ni dovolj dober zate," razmišlja urednik portala Necenzurirano. Na desni pa so volivci po njegovem mnenju bolj pragmatični.

V podkastu še govorimo o razmerjih na desni sredini, zlasti med strankami NSi, Povežimo Slovenijo in Našo deželo Aleksandre Pivec ter o nespametnem poslabšanju odnosov s Kitajsko zaradi premierjevih izjav, kar Cirman vidi kot še eno od premierjevih preusmeritev pozornosti od škodljivih ravnanj vlade na domačem gospodarsko-političnem prizorišču.