Revni upokojenci živijo v razpadajočih in umazanih prostorih. Foto: Ninna Kozorog
Revni upokojenci živijo v razpadajočih in umazanih prostorih. Foto: Ninna Kozorog

Manj kot petsto evrov mesečne pokojnine, položnic in stroškov pa toliko, da ostane komaj za hrano. Elizabeta Štumberger s svojimi 91 leti skrbi sama zase. "Na koncu mi ostane, če dobro gospodarim, mogoče kakih 20, 30 evrov, to je vse, včasih pa nič," pravi. Pogovor s prostovoljko Slavo Zorc je velikokrat edina svetla točka, ki ji pomaga odmisliti težo vsakdanjega življenja. Slava ji pomaga tudi pri reševanju vsakodnevnih težav, vlaganju vlog za pomoč in podobno.

Revni upokojenci živijo v zelo slabih razmerah, v razpadajočih in umazanih kuhinjah – mnogi namreč niso dovolj pokretni, da bi čistili. Razpadajoče in uničeno pohištvo, nedelujoč hladilnik, napolnjen s konzervami. To so prizori, ki jih pogosto vidijo prostovoljci: "Ljudje niso niti priklopljeni na kanalizacijo, nimajo tople vode, imajo tekočo vodo samo v enem prostoru, nimajo možnosti ogrevanja, kaj šele kuhanja. Marsikateri je pripravljen pretehtati, kaj bo jedel za kosilo in kolikokrat bo jedel," pravi Nina Šraj iz društva Humanitarček.

Zorčeva, ki deluje v okviru Združenja invalidov – Foruma Slovenije, sprejema nekatere uporabnike tudi k sebi domov. Upokojeni invalid Janko Marčič jo obiskuje redno, saj mu pomaga že pogovor: "Potrebuješ neko moralno pomoč, ki ti jo prostovoljci nudijo. Imajo čas za tebe in se dostikrat pogovarjamo, kako kaj narediti, da bo življenje znosno." Slava Zorc pravi, da jo druženje z revnimi upokojenci izpolnjuje: "Vedno me to spremlja, da moram pomagati do neke rešitve, da bo temu mojemu oskrbovancu bolje. Na tak način potem pristopam, na tak način rešujem, se pogovarjam z njimi. Ugotovila sem, da ni dovolj, da se tak človek samo potoži, da ima poslušalca, da ima nekoga, ampak je izredno pomembno – pa tudi če mu čisto majčkeno pomagaš −, da mu pomagaš."

Starost v revščini

Revščina je najhujša v Podravju in Posavju

V času prvega vala pandemije je veliko revnih upokojencev ostalo brez pomoči pri vsakodnevnih opravilih. Foto: Ninna Kozorog
V času prvega vala pandemije je veliko revnih upokojencev ostalo brez pomoči pri vsakodnevnih opravilih. Foto: Ninna Kozorog

Elizabeta Štumberger in Janko Marčič sta iz okolice Ptuja. Revščina je v tem delu države najhujša. Ninna Kozorog iz društva Humanitarček pravi, da je po epidemiji koronavirusa število prosilcev za pomoč poraslo: "Tedensko imamo 15–20 prošenj, ne samo iz Štajerske, ampak dejansko iz cele Slovenije."

V Mariboru in okolici se je revščina po opažanju območnih organizacij povečala za kakih deset odstotkov. Darko Bračun iz Nadškofijske Karitas Maribor pravi, da gre poleg prejemnikov socialnih transferjev tudi za osebe, ki so bile kratkotrajno zaposlene ali pa samozaposlene, pa zaradi epidemije ne morejo več opravljati dela ali pa so izgubile zaposlitev. Že v času prvega vala je veliko število ljudi ostalo brez pomoči, zneski na položnicah pa so se povišali. "Eden od glavnih vzrokov je bil, da se je takrat s terena umaknilo ogromno število prostovoljcev, smo morale vse organizacije spremeniti način dela in ogromno ljudi je že v času prvega vala ostalo brez pomoči. Po prvem valu so se šele začele kazati stiske starostnikov. Nekatere so te male položnice za razkuževanje blokov, četudi so bile samo za dvajset evrov višje, preprosto pahnile čez rob," še dodaja Ninna Kozorog iz društva Humanitarček.

Iz bede v normalno življenje s pomočjo prostovoljcev

Marko Podgornik iz društva Upornik opozarja, da humanitarne organizacije in prostovoljna društva velikokrat opravljajo vlogo socialne države: "Se mi zdi nedopustno, da so nekatera bremena, sploh ta, da pomagamo ljudem iz revščine, prenesena na društva, ki se pa prostovoljno organizirajo in so volonterska društva, ki delajo to, kar bi morala početi država," pravi Podgornik.

In to delajo zelo uspešno. Mnoge so prav prostovoljci raznih društev potegnili iz najhujše bede v normalno življenje. Društvo Upornik je na ta način pomagalo Francu Žnidariču in Zdenki Sandaj. Franc je bil alkoholik, štiri leta je preživel na ulici kot brezdomec. Danes pomaga drugim: "Finančno in zdravstveno nimaš dobesedno čisto nič. Hvala bogu, da imam voljo, da rinem z glavo skozi zid," opiše svojo situacijo v času, ko je še bil brezdomec.

Zdenka Sandaj je izgubila sina, trenutno se uspešno bojuje z rakom, preživi pa s 450 evri na mesec: "Položnice so prve za plačat, kolikor mi ostane, mi ostane. Vem, kaj je beda, kaj je revščina, ker sem bila že tudi v taki situaciji, da nisem imela niti za eno žemljico."

Humanitarne organizacije in prostovoljna društva velikokrat opravljajo vlogo socialne države. Foto: Ninna Kozorog
Humanitarne organizacije in prostovoljna društva velikokrat opravljajo vlogo socialne države. Foto: Ninna Kozorog

Revščina gre z roko v roki s poslabšanjem duševnega stanja

Revščina ne pomeni le pomanjkanje materialnih stvari, mnogokrat je povezana s šibkim telesnim in duševnim zdravjem. Ljudje se spopadajo z občutki nemoči, strahu, prisotnega je veliko sramu: "Večina jih je apatičnih. Živijo iz dneva v dan, ne vedo, kaj bo jutri. Vedo samo, da so včerajšnji dan preživeli in v tem upanju in v tem duhu grejo naprej. Bojijo se, s čim bodo plačali, kaj bodo jedli, kako bodo preživeli, če se jim bo kar koli zgodilo, kako bodo lahko prišli do zdravnika, do nujne oskrbe," pravi Nina Šraj iz društva Humanitarček.

Zaradi stiske se pojavijo ali poglobijo že obstoječe duševne težave. Borut Pogačnik iz Združenja invalidov – Forum Slovenije pravi: "Težave, ki so že prej bile prisotne, se poglabljajo, ljudje so izgubili prvinski optimizem, ki jim je bil obljubljen. Ravno pesimizem povzroča tesnobnost, anksioznost, tesnobnost pa nastaja zaradi strahu. Ljudi je strah. Strah jih je zaradi današnjega in jutrišnjega dne, pojutrišnjega dne." Zato je veliko humanitarnih organizacij v svoje programe uvedlo tudi psihološko pomoč. Četudi ta zajema le prijazen pogovor in spodbujanje k medsosedski in medsebojni pomoči, starostnikom pomaga, saj se jih veliko spopada tudi z osamljenostjo.