"Profesionalna etika učiteljev in učiteljic, vzgojiteljev in vzgojiteljic temelji ne samo na zakonodaji, belih knjigah o izobraževanju, ampak tudi na mednarodnih konvencijah in na samem profesionalnem odnosu, ki ga mora vsak zaposleni imeti. In tukaj za rasizem ni prostora. Zaradi tega, ker naše družbe priznavajo večkulturnost, medkulturnost kot družbeno vrednoto," je dejala Mirjam Milharčič Hladnik, ki je sodelovala pri projektu Le z drugimi smo.

Mirjam Milharčič Hladnik je sociologinja, ki se ukvarja s sociologijo izobraževanja ter migracijskimi in ženskimi študijami. V njenem središču zanimanja so politike šolskih reform, državljanska vzgoja s človekovimi pravicami, v zadnjem času v kontekstu integracije prebežnikov.

Deset tisoč pedagoških delavcev je bilo vključenih v projekt, v okviru katerega ste jim z drugimi kolegi poskušali približati migracije, priseljevanje, vključevanje priseljencev in delo z njimi v vrtcih, osnovnih, srednjih šolah in na fakultetah. So zdaj učitelji pripravljeni na priseljence v razredih?
Učitelji, učiteljice, vzgojitelji, vzgojiteljice, šole, vrtci so zelo različni. Veliko pred našimi seminarji so marsikje delali odlično, navdihujoče. Mi smo odhajali iz teh okolij polni energije in zagona za nadaljnje delo. Povsod ni tako. Ne domišljamo si, da smo vsepovsod naredili radikalne premike ali vpeljali pozitivne spremembe. Se mi pa zdi, da smo povsod dosegli to, da so kolektivi, posamezniki, posameznice migracije, medkulturne odnose, integracijo zagledali, dojeli na neki širši način. Naši seminarji so izhajali iz naših lastnih izkušenj, iz tega, da v Sloveniji skorajda ni družine, ki ne bi imela migrantske izkušnje v preteklosti ali sedanjosti. Najprej smo se o tem pogovarjali, preden smo začeli kar koli predavati – torej o poznavanju naše lastne izseljenske, migrantske, begunske izkušnje, nezakonitega prebežništva, vsem tem, kar naš prostor skozi zgodovino pozna, tako kot pozna večkulturnost, večjezično, večverskost. O tem je pisal že Primož Trubar. Verjamem, da so okolja, kjer smo bili z našimi seminarji, ne samo bolj senzibilizirana, ampak tudi bolje opolnomočena zato, da se z izzivi, ki jih prinašajo večkulturnost, večjezičnost in večverskost v razredih ... da se s temi vsakodnevnimi izzivi v pedagoški praksi bolje spoprijemajo.

V vsaki šoli, vrtcu, kolektivu je bil kdo, ki osebno nasprotuje priseljevanju, bilo je slišati tudi rasistične opazke. Kako ste se s tem spopadli na delavnicah?
Seminarji so bili interaktivni, diskusijski, o vsem smo se želeli pogovarjati, nismo prišli v okolja z miselnostjo, da vse vemo. Nasprotno. Nekaj vemo mi, nekaj veste vi, pogovarjajmo se o tem, kar so zares izzivi. Delati z otroki, ki ne znajo slovenskega jezika, ki prihajajo iz različnih etničnih, kulturnih, verskih okolij, je težko. In tukaj samo diskusija pomaga, ne samo levo, desno, belo, črno. V teh diskusijah je prišlo do odkritega zagovarjanja rasističnih pogledov in to je bilo za diskusijo zelo dobro. Vedno pa smo prišli do enakega sklepa: osebna mnenja vseh zaposlenih v javnem sektorju, v vseh institucijah, ki delajo za javno dobro, so stvar našega zasebnega življenja. Pri delu, posebej v vzgojno-izobraževalnih zavodih, pa tudi drugje, na televiziji, je pomembna profesionalna etika. Bistven je blagor vsakega otroka. Znotraj tega potem ni prostora za to, kaj si mi zasebno mislimo o migracijah, o integraciji, ampak da znamo delovati v dobro otrok in s tem celotne družbe.

Torej osebna prepričanja učiteljev, ki nasprotujejo priseljevanju, ne smejo biti prisotna pri pouku?
Ne morejo in ne smejo, ker profesionalna etika učiteljev in učiteljic, vzgojiteljev in vzgojiteljic temelji ne samo na zakonodaji, belih knjigah o izobraževanju, ampak tudi na mednarodnih konvencijah in na samem profesionalnem odnosu, ki ga mora vsak zaposleni imeti. In tukaj za rasizem ni prostora. Zato, ker naše družbe priznavajo večkulturnost, medkulturnost kot družbeno vrednoto.

Kaj je še treba storiti? Se na pedagoški fakulteti bodoči učitelji učijo medkulturnega dialoga in veščin poučevanja?
Tega je absolutno premalo, to je res pereča težava. Programi, ki usposabljajo prihodnje pedagoške delavke in delavce, niso dovolj posvečeni temam, ki so naša realnost in zahtevajo usposabljanje in pridobivanje kompetenc za delovanje v večkulturni in večjezični družbi ter na splošno razumevanju, kaj integracija je. Tukaj je nujno treba nekaj narediti.