24-letna Mišmaševa bo na prvem od dveh finalnih mitingov Diamantne lige (drugi bo 6. septembra v Bruslju) edina slovenska predstavnica. Maja je bila v Šanghaju šesta, junija v Oslu z novim državnim rekordom 9:20,97 deveta. Vrhunec sezone bo svetovno prvenstvo, kjer bo poskušala konec septembra teči v finalu. Trenutno ima 12. izid sezone.

Pravkar ste opravili trening v bazenu. Prijetna sprememba, kajne?
Zabavno je, da lahko zamenjam okolje in naredim drugačen trening. Takšna vadba pomeni dodaten trening ob manjši možnosti poškodbo. To sicer ni nič novega, pozimi imam dvakrat tedensko trening v notranjem bazenu. Poleti sicer ne treniram v bazenu, ampak – letošnja sezona je dolga, kar nekaj premora je med tekmami.

Zanimivo vas je bilo opazovati v bazenu. Trenirate v globoki vodi s plovcem in tečete. Simulirate tek na 3000 metrov?
Različno. Včasih delam tempo tek, lahko tudi intervale, da grem 30 sekund na polno in imam potem premor. Precej podobno, kot če bi bila na stezi.

Letos rušite državne rekorde, v Oslu ste tekli 9:20,97. So še rezerve?
Mislim, da lahko tečem še hitreje. V Oslu še nisem pokazala svojega maksimuma. Potem sem imela nekaj težav s poškodbo, zdaj sem spet v redu in upam, da bom v Dohi še hitrejša.

Spet ta nesrečna ahilova tetiva?
Da, ampak pri drugi nogi. Obiskovala sem fizioterapevta Khalida Nasifa v Čateških toplicah in smo to rešili.

Mislili ste, da pred svetovnim prvenstvom, ki se bo začelo konec septembra, ne boste več tekmovali, toda prejšnji teden ste izvedeli odlično novico ...
Drži, uvrstila sem se v finale Diamantne lige in bom v četrtek nastopila v Zürichu.

Znanec mi je pred kratkim razlagal, da je včasih na morje vedno vzel televizor samo zato, da je spremljal ta sloviti miting. Atletika je medtem sicer izgubila precej privržencev, ampak vseeno: se zavedate, za kako slovito prireditev gre?
Seveda. Mami mi vedno govori, kako je tudi ona gledala ta miting. Vsi so to spremljali, ko je bila atletika še bolj priljubljena, in letos bom tam nastopila jaz. Morda se še ne zavedam, kaj to pomeni, se pa seveda zelo veselim nastopa.

Koliko Evropejk bo teklo v Zürichu v vaši disciplini?
Le dve sva se uvrstili, Nemka Gesa Felicitas Krause in jaz. Morda pride še kakšna dodatna na povabilo organizatorjev.

Je res, da prav uživate, ko imate na stezi zapreke?
Že od nekdaj rada tečem čez ovire. V mlajših kategorijah sem že tekla 300 in 400 metrov ovire. Zdi se mi nekako naravno. Raje tečem steeple kot kaj drugega.

Sorodna novica Izjemen državni rekord Mišmaševe in evropski rekord Warholma v Oslu

In to v hudi konkurenci afriških atletinj!
Imam dobro tehniko ovir, in to je moja prednost pred Kenijkami, ki pa so hitrejše in bolj vzdržljive.

Vas zapreke zelo utrudijo?
Se pozna. Med samim tekom morda ne tega niti ne čutiš. Meni je tek čez zapreke zabaven, popestri tek. Lažje mi je držati tempo, če so vmes ovire, ampak na koncu pa seveda pride vse za tabo in se pozna utrujenost.

Po Zürichu se začnejo priprave na svetovno prvenstvo. Med drugim boste na Pokljuki spali v višinski sobi. Ste tega vajeni?
Nekajkrat sem že bila tam. Prve dni je morda malo težje, potem se navadiš, po desetih dneh pa spet pride vse za tabo in imaš težke noge. Ko spet prideš sebi, se počutiš dobro. Na Pokljuki spim na višini, glavne treninge pa opravim na Bledu na atletski stezi.

Letos je svetovno prvenstvo pozno. Je težko načrtovati formo?
Kar težko. Trenutno se mi zdi kar prav, da je še toliko časa do svetovnega prvenstva, ker zaradi poškodbe še potrebujem nekaj časa, da pridem v pravo formo. Načrtovali smo, da sem tekmovala prvi del sezone do konca junija, potem sem šla v St. Moritz in imela nekaj premora.

To je bilo v okviru poročnega potovanja, kajne?
Da, dva tedna sva bila in sem lahko dobro trenirala. Lepa narava, visoke gore, čudovito okolje. Tja hodijo atleti iz vse Evrope. Imaš vse, kar potrebuješ.

Mož Matej Zrimšek vam tudi pomaga pri treningih?
Včasih je treniral triatlon in je še vedno hiter, lahko me vleče na treningih.

Preselili ste se iz Grosuplja v Kamnik. Vam je všeč novo okolje?
Precej podobno je, še vedno se vozim v Ljubljano vsak dan. Prijetno mesto, lepa narava, pogled na gore ...

Kaj si predvsem želite doseči v Dohi?
Želim nastopiti v finalu, je pa vsako leto močnejša konkurenca. Posebej v steeplu so vedno boljši izidi, saj gre za mlado disciplino.

Ste že kdaj bili na tem posebnem stadionu?
Nisem. Vem, da je stadion ohlajen. Zanima me, ali se bomo ogrevali na vročini ali v ohlajeni dvorani.

Kakšne so za vas optimalne razmere za tekmovanje?
Raje imam vročino. Ni mi prijetno, če je hladno, je pa za sam tek to bolje. V Oslu je bilo 12 stopinj in me je kar malo zeblo, toda tekla sem državni rekord.

Vedno uživate v teku?
Seveda. Vedno komaj čakam trening. Enostavno si brez atletike življenja ne predstavljam.

Vam tudi v vsakdanjem življenju kdaj prav pridejo hitre noge?
Ko sem živela v Grosuplju, se je to zgodilo, ko sem lovila avtobus. Tam je tako, da avtobus naredi krog. Dvakrat sem zamudila in tekla na drugo stran, da sem ga ujela.

Katere atletinje občudujete?
Predvsem Američanko Emmo Coburn, ki je svetovna prvakinja in res vrhunska tekačica na zaprekah. Vzornica mi je. V Oslu sva se pogovarjali, prijetna oseba je.

Kaj pa Kenijke?
Zelo so odprte in sproščene. Vedno pozdravijo. V Šanghaju so mi vse dale 'petko', ko so prišle na ogrevalni stadion. Bila sem še bolj sproščena, in to mi je pomagalo pri teku.

Kakšna glasba vas sprošča pred nastopom?
Trenutno je to Ariana Grande in Just Dance. Na prvi tekmi sezone v dvorani, ko sem tekla na 800 metrov, sem jo slišala in pesem se mi je zdela zelo pozitivna z veliko energije. Sprostila me je, vedela sem, da moram le uživati in biti sproščena. Pa recimo Whatever It Takes skupine Imagine Dragons.

Zanimivo je, da ste bili več let vegetarijanka, lani pozimi pa ste na jedilnik spet uvrstili meso. Zakaj? Je nemogoče biti vrhunski atlet, če ne uživaš mesa?
Tudi brez mesa si lahko vrhunski, saj sem ne nazadnje sama dosegala vrhunske rezultate. Osem let sem bila vegetarijanka, tako sem se odločila zaradi živali. Fant oziroma zdajšnji mož me je s trenerjem prepričeval, naj jem tudi meso, a se nisem dala. Potem sem se pogovarjala z Andražem Vehovarjem, imel je motivacijski govor. Rekel je, da če vse delam, da sem najboljša, naj jem še meso. Da je to malenkost, ki se lahko pozna. Prepričal me je in leto in pol spet jem meso. Verjetno je res lažje, če imaš raznovrstno prehrano.

In zdaj je meso vsak dan na jedilniku?
Ne ravno vsak dan. Kadar kuham sama, jem vegatarijansko hrano, če kuhava skupaj z možem, pa je na mizi meso.