Športnica, ki je imela viharno mladost in se dolgo uveljavljala na atletski stezi, je bila priljubljena. Bila je ena največjih zvezd slovenskega športa ne le med športnimi navdušenci, ampak tudi med sotekmovalci in v atletski srenji na splošno.
Nepozabni dvoboji "lepotice in zveri"
Bila je ambasadorka atletike, predstavnica atletov v mednarodnem združenju in ves čas trdna v svojih načelih – načelih večine šampionov, ki so jih znale izpostaviti tudi največje družbe. Svetlolaska iz Ameriki bolj naklonjenega okolja, kot je Rusija, je bila zvezdnica Nike. Za njene nastope so se potegovali agentje številnih mitingov. Preprosto je bila edina prava protiutež Marii de Lurdes Mutoli. Tek na 800 metrov je po koncu njunih dvobojev, nekateri so jih poimenovali tudi dvoboji lepotice in zveri, za nekaj časa izgubil svoj čar.
Več solza kot trenutkov sreče
Vse do 26. julija 2007 je bila Jolanda z izjemo ponesrečenega mešetarjenja na svetovnem prvenstvu v Parizu tisto, o čemer sanja marsikateri športnik. Takrat pa je odjeknilo kot strela z jasnega – začela se je dopinška saga, ki je Jolandi prinesla več solza kot trenutkov sreče v karieri. Soočenje z vsem, kar ponuja kruti svet profesionalizma, kjer čistost športa še zdaleč nima svojega prvinskega pomena, je bilo šokantno.
Ni vse zlato, kar se sveti
Teorije, ki so se in se ob Jolandini vrnitvi znova krešejo, so zarotniške in zaščitniške. Nikoli ne bomo vedeli, ali je bila Jolanda ob slabših izidih v zadnji sezoni žrtveno jagnje izkoriščevalskega Roberta Wagnerja, ki je iz nje ustvaril pravo zvezdo, a jo tudi hitro zbrisal iz svojega repertoarja. Zakaj je Velenjčanka padla na testu, ki so ga takrat poskusno uvajali in po njenem primeru tudi opustili? Zanesljivo pa se lahko iz njene zgodbe učijo tisti, ki prestopajo prag vrhunskosti. V napornem ritmu največjih uspehov je imela okoli sebe ekipo, ki je skrbela zanjo, a jo tudi prehitro zapustila. Ni vse zlato, kar se sveti, predvsem pa je cena za zvezdništvo in uspehe včasih prevelika.
Vrnitev plod volje, želje in trme
Dopinški primer Jolande Čeplak je bil največji v slovenskem okolju, Jolanda pa je po njem ostala sama. To jo je znova vrnilo v kruto realnost, kjer je postala znova preprosta in simpatična športnica kot leta 2002, ko se je v Münchnu z evropskim naslovom izstrelila med zvezde. Takrat je še dolgo po svojem uspehu sedela v krogu novinarjev in izžarevala tisto, kar jo je naredilo veliko. Ogromno volje, želje in trme, ki ji je ob novem življenjskem sopotniku pomagalo, da se je odločila za vrnitev. Sploh ni pomembno, kakšna bo ta vrnitev, za Jolando je pomembno, da v atletiki znova uživa, morda celo bolj kot ob največjih uspehih.
Boštjan Rebršak, Jutranja športna zgodba, Val 202
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje