Jure Zdovc je odlično igral na evropskem prvenstvu leta 1989 in je bil med najbolj zaslužnimi za
Jure Zdovc je odlično igral na evropskem prvenstvu leta 1989 in je bil med najbolj zaslužnimi za "sprehod" Jugoslavije do zlate medalje. Foto: Sandi Fišer
Dražen Petrović je bil eden najboljših evropskih igralcev vseh časov.
Udarni branilski dvojec je z Zdovcem tvoril izjemni Dražen Petrović. Foto: EPA
Dino Rađa, Vlade Divac
Pod obročem je bila izvrstna naveza, ki sta jo tvorila Dino Rađa in Vlade Divac. Foto: EPA
4 Dražen Petrović (196 cm, 1964)
5 Zdravko Radulović (191 cm, 1966)
6 Zoran Čutura (203 cm, 1962)
7 Toni Kukoč (211 cm, 1968)
8 Žarko Paspalj (206 cm, 1966)
9 Jure Zdovc (196 cm, 1966)
10 Zoran Radović (191 cm, 1961)
11 Stojko Vranković (218 cm, 1964)
12 Vlade Divac (216 cm, 1968)
13 Predrag Danilović (198 cm, 1970)
14 Dino Rađa (211 cm, 1967)
15 Mario Primorac (204 cm, 1961)
Selektor: Dušan Ivković (1943)
Dušan Ivković
Karizmatični Dušan Ivković je vodil tretjo "zlato" generacijo, ki je poskrbela tudi za treji jugoslovanski naslov svetovnega prvaka. Foto: EPA
Toni Kukoč
Med ključnimi igralci je bil tudi Toni Kukoč. Splitčan je bil MVP svetovnega prvenstva 1990 in evropskega 1991, ko je Jugoslavija prav tako postala prvak. S Chicago Bullsi je pozneje osvojil tri šampionske prstane. Foto: EPA
Žarko Paspalj
Na krilu je bil ob Toniju Kukoču tudi sijajni Žarko Paspalj. Foto: EPA

Jugoslavija je bila tik pred razpadom nekdanje skupne države najboljša košarkarska reprezentanca v Evropi, piko na i pa je leta 1990 postavila še z naslovom svetovnega prvaka. Preden je Jugoslavija razpadla, je izbrana vrsta dvakrat stopila na vrh Evrope, leta 1989 ji je to uspelo pred domačimi gledalci v Zagrebu.

Dominantno in hitro do zlata
Pomemben člen tedanje izredne ekipe, ki je predstavljala tretjo zlato generacijo jugoslovanske košarke, je bil tudi slovenski košarkar vseh časov z največ trofejami Zdovc, ki je bil tedaj star komaj 22 let: "Spomnim se, da smo zelo dominantno in hitro osvojili zlato medaljo. Takrat so bila prvenstva zelo kratka. Vse skupaj je trajalo od pet do šest dni. Slavili smo na domačih tleh. Dominantno smo vse premagovali. To je bilo tudi prvo prvenstvo, da sem veliko igral in sem bil pomemben člen reprezentance."

V Domu sportova so 'plavi' v prvem delu s skupno razliko v koših +72 nadigrali najprej branilce naslova Grke, ko je Zdovc popolnoma ustavil odličnega Panagiotisa Giannakisa, nato Bolgare in še Francoze, ki so ob polčasu še vodili, a na koncu klonili pred gostitelji za 17 pik. S prvenstva v Atenah leta 1987 so Jugoslovani sicer branili bron. Izbrano vrsto je leto pred domačim prvenstvom prevzel Dušan Ivković. Duda je že takoj na olimpijskih igrah v Seulu popeljal moštvo do velikega uspeha, saj so se košarkarji domov vrnili s srebrom. Devet igralcev je naslednje leto barve izbrane vrste branilo tudi na evropskem prvenstvu.

V pričakovanju zlate medalje
Državno prvenstvo se je nekoliko zavleklo, naslov je osvojila splitska Jugoplastika, ki je z zdajšnjim slovenskim selektorjem Božidarjem Maljkovićem postala tudi evropski klubski prvak, zato so bile priprave celo najkrajše v zgodovini. Začele so se v Topolščici in končale s superpokalom v Nemčiji: "Prvenstvo je bilo junija. Priprave so bile lahko tudi zelo dolge. Za olimpijske igre in svetovna prvenstva, ki so bila pozneje poleti, so lahko trajale priprave tudi do tri mesece. Evropska prvenstva pa so bila že prej. Zdaj na pamet ne bi vedel. Niso bile tako dolge, so pa bile."

Evforija pred prvenstvom je bila velika. Javnost je od igralcev pričakovala zlato medaljo. Prav zato se je Duda odločil, da je ekipa prebivala v hotelu, ki ni bil v središču mesta, da je svoje varovance umiril in na neki način tudi osamil od javnosti. Poleg Zdovca je bil v reprezentanci še en Slovenec. Janez Drvarič je bil pomočnik selektorja.

Izvrstna igra v finalu
V drugi predtekmovalni skupini se je suvereno v polfinale uvrstila Sovjetska zveza, ob njej pa še Italija. V polfinalu so Grki presenetili "zbornajo komando" (81:80), Jugoslavija pa je z novo odlično predstavo ugnala še Italijo. Med ključnimi možmi je bil znova Zdovc, ki je tokrat ustavil najnevarnejšega med azzurri Antonella Rivo.

Tudi v finalu so Grki bili popolnoma nemočni. 'Plavi' so jih s trdo obrambo in hitro moderno košarko, ko so dosegali številne lahke koše, popolnoma deklasirali. V prvi peterki so začeli Dražen Petrović, Zdovc, Žarko Paspalj, Dino Rađa in Vlade Divac. Že ob polčasu so gostitelji pred fanatičnimi tribunami Doma sportova odšli s prednostjo 54:35. V drugem polčasu so priigrano prednost brez težav zadržali (98:77).

Zdovc bolje igral pod pritiskom
V finalu je dal Dražen 28 točk in na koncu je tudi postal MVP prvenstva. V Zagrebu je bil košarkarski Mozart, sicer Šibeničan, a je zagrebško Cibono dvakrat popeljal do naslova evropskega prvaka, kot pravi Zdovc, še dodatno motiviran: "Igralo se je le v eni dvorani. Igralo je osem ekip, po štiri v vsaki skupini, odigrane so bile tri tekme, nato pa polfinale in finale. Vse skupaj je šlo zelo hitro. Če si ujel pravo formo, si jo lahko obdržal skozi ves turnir. Dražen, ki je bil praktično domačin v Zagrebu, je igral vrhunsko. Stvari so se nam uskladile, kakor se tudi mora, če želiš biti prvi."

Jugoslavija je tedaj imela zares izjemno nadarjeno zasedbo, ki bi, če država ne bi razpadla, verjetno kar nekaj let zapored dominirala v evropski košarki, saj je z izjemnimi igrami to na domačem prvenstvu pred glasnimi tribunami tudi nakazala: "Če ga znaš izkoristiti, je zagotovo plus. Odvisno je od posameznika, a splošno gledano mislim, da je pozitivno. Res je, da so zdaj drugi časi. Je kar težko zunanje vplive nadzorovati, ko je toliko vseh medijev in vseh aparatov, medmrežja … Težko je ostati izolirani. Takrat je nam bilo to lažje, saj nismo imeli stikov z nikomer tedaj. Prvenstvo je zdaj tudi bistveno daljše. Mi smo igrali pet, šest dni in si bil takrat osredotočen, zdaj pa traja tri tedne. Je drugače. Pritisk je prisoten. Meni osebno je bilo pod pritiskom lažje igrati."

Igralci so imeli pravi karakter
Pozneje so skoraj vsi reprezentanti postali zvezdniki evropske košarke, a Ivkoviću je vse te izvrstne igralce uspelo združiti v pravo sanjsko moštvo: "Nisem imel občutka, da bi bila neka hierarhija. To je bil dejansko skupek nadarjenih igralcev. Zares talentiranih. Konec koncev smo bili vsi tudi zelo mladi. Tu ni bilo kakšnih egov in podobno. Vsi smo bili stari tam od 22 do 24. Skupek talentov in še vsi ti igralci so imeli pravi značaj. Ta zmagovalni značaj, in ko daš vse to skupaj, je to zmagovalna kombinacija."

Po prvenstvu je po mnenju selektorja in vodstva reprezentance vsak košarkar dobil nagrado glede na njegov prispevek k uspehu. Največji delež je pripadel Draženu, nato Rađi, ki je bil tudi v idealni postavi prvenstva, tretje pa Paspalju, ki je bil prav tako v idealni postavi, Divcu, Toniju Kukoču in Zdovcu.

Dražen je bil stroj za doseganje košev
Zdovc je s Petrovićem tvoril udarno branilsko navezo: "Jaz sem 'uletel', bil sem nekakšen novi člen te ekipe. Dražen je le bil starejši in že veliko ime. Normalno, da sem se jaz moral privaditi in prebijati. Tako kot sem se pri Olimpiji, sem se moral tudi v reprezentanci in najti svoje mesto. Absolutno pa mi, recimo, ni nihče rekel, da ne smem metati ali kaj podobnega. Dražen je bil pač enostavno stroj za doseganje košev. Drugi pa smo bolj kreirali in delali druge stvari. Če je bilo treba, smo pa tudi zadeli."

Kljub izjemnim predstavam pa je Zdovc prepričan, da to niso bile najboljše igre te reprezentance. Pravi, da je on bolje igral naslednje leto na svetovnem prvenstvu v Buenos Airesu: "Ne, še zdaleč ne. Kar se reprezentance Jugoslavije tiče, sem zagotovo najbolje igral na svetovnem prvenstvu v Argentini, kjer smo postali svetovni prvaki. Na evropskem prvenstvu smo igrali dobro, a to niso bile naše najboljše igre."

4 Dražen Petrović (196 cm, 1964)
5 Zdravko Radulović (191 cm, 1966)
6 Zoran Čutura (203 cm, 1962)
7 Toni Kukoč (211 cm, 1968)
8 Žarko Paspalj (206 cm, 1966)
9 Jure Zdovc (196 cm, 1966)
10 Zoran Radović (191 cm, 1961)
11 Stojko Vranković (218 cm, 1964)
12 Vlade Divac (216 cm, 1968)
13 Predrag Danilović (198 cm, 1970)
14 Dino Rađa (211 cm, 1967)
15 Mario Primorac (204 cm, 1961)
Selektor: Dušan Ivković (1943)