Z Luko Dončićem v glavni vlogi je Slovenija sposobna marsikaj, je prepričan tudi Rašo Nesterović. Foto: BoBo/Borut Živulović
Z Luko Dončićem v glavni vlogi je Slovenija sposobna marsikaj, je prepričan tudi Rašo Nesterović. Foto: BoBo/Borut Živulović

46-letni Ljubljančan, nekdanji vrhunski center, ki je v bogati karieri nosil tudi kapetanski trak reprezentance, med drugim pa je postal tako prvak Evrolige kot Lige NBA, je bil član izjemne generacije slovenske košarke, v kateri so bili številni kakovostni posamezniki, toda izbrana vrsta ni posegala po najvišjih mestih. V prvem mandatu, ko je postal generalni sekretar zveze, je Slovenija postala evropski prvak, v drugem pa prvič zaigrala na olimpijskih igrah in se v Tokiu celo prebila v polfinale.

V sredo bo izbrana vrsta začela priprave na kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo. Proti Hrvaški bo pred razprodanimi Stožicami zaigral tudi Goran Dragić, Nesterović pa je bil eden glavnih pri prepričevanju zlatega kapetana, da znova obleče reprezentančno majico. Rašo je odigral tudi ključne vloge tako pri izbiri naturaliziranih igralcev kot pri recimo novačenju Igorja Kokoškova, ki je vodil Slovenijo do evropske krone. Septembra jo bo branila v Nemčiji. Nesterović je pred petimi leti odločno napovedal medaljo, v intervjuju za MMC pa je dejal, da verjame, da so Luka Dončić in soigralci tudi letos sposobni poseči po kolajni.


Sorodna novica Nad Hrvate z Dončićem, bratoma Dragić, Čančarjem ...

Pred nami je zelo naporno košarkarsko poletje. S kakšnim razpletom bi bili na zvezi zadovoljni?
Super bi bilo, če bi vse zmagali (smeh, op. a). Ne vem, pomembno je le, da se vsi zberejo in ostanejo zdravi do konca. Potem bo, kar bo, mogoče pa je marsikaj. Ritem je specifičen. Sestavljeno je iz več delov – priprave, premor, priprave, prvenstvo… Upam, da se tako na teh dveh kvalifikacijskih tekmah in potem tistih, ki pridejo avgusta in septembra, izide, kot se mora.

Podobno je bilo že lani, ko sta bila s kvalifikacijami in potem olimpijskimi igrami dva vrhunca.
Da, lahko ti potem malo zmanjka moči ali motivacije. Težko je držati ekipo ves čas v tako visokem tekmovalnem ritmu. Lani se je dvignila v Litvi, potem pa je sledil premor pred Tokiem. Tako valovanje, ampak saj ni bilo tako slabo (smeh, op. a). Upam, da bo še priložnost za kaj takega.

Vrhunec prihajajočih kvalifikacij bo tekma s Hrvaško in reprezentančno slovo Gorana Dragića. Kdaj se je pojavila ideja, da še enkrat obleče slovenski dres?
Mislim, da smo se lani pogovarjali. On mislim, da sploh ni vedel, kdaj in kako se igrajo kvalifikacije. Pogovarjali smo se, da se junija in julija igrata tekmi s Hrvaško in Švedsko. Mogoče je v šali rekel, saj te bi pa lahko odigral. Za nas ni bila šala. Takoj smo zagrabili in ga začeli "matrati". Na srečo je pristal. Mislim, da si z vsem, kar je naredil in dal reprezentanci, zasluži odigrati še eno tekmo pred polnimi Stožicami, da se tudi poslovi od navijačev, ki so ga spremljali skozi celo kariero.

Nesterović in Dragić med prvo Goranov reprezentančno akcijo leta 2006, ko je Slovenija debitirala na svetovnem prvenstvu. Foto: www.alesfevzer.com
Nesterović in Dragić med prvo Goranov reprezentančno akcijo leta 2006, ko je Slovenija debitirala na svetovnem prvenstvu. Foto: www.alesfevzer.com

Ko je prišel v reprezentanco, ste bili vi kapetan, potem je on prevzel to vlogo in je z vami sodeloval kot generalnim sekretarjem. Po čem si ga boste kot igralca najbolj zapomnili?
Vse si je sam priboril. Nikoli mu ni bilo ničesar podarjenega. Od Ilirije, Slovana in Olimpije, še posebej pa v Ligi NBA. Ni bil nekdo, ki je prišel in bil takoj glavna zvezda. Moral se je prebijati in delati zelo trdo in veliko na sebi in svoji igri, da se je prebil do sem, kjer je zdaj.

Z izjemo leta 2015 je vedno igral za reprezentanco. Zdaj ima Slovenija z Luko Dončićem znova glavnega igralca, ki ga prav tako ni treba prepričevati, ko je vprašanje igranja za izbrano vrsto. Koliko to pomeni?
Lahko smo samo srečni, da je tako in ima tak odnos. Če pogledamo v drugih reprezentancah, ni povsod tako. Srečni smo lahko, da ga to veseli in mu predstavlja velik izziv. Upam, da bo to trajalo, dokler bo igral. Vedno je potem lažje, če imaš glavnega igralca, ki je tako odločen in zagret za to, saj potem tudi drugih ni treba prepričevati. Že on sam po sebi je tak magnet, da potegne vse druge.

O kakovosti Luke Dončića je bilo povedano praktično že vse. Kaj vas najbolj impresionira pri njem?
Mislim, da to, da je, čeprav je tak zvezdnik, ostal na tleh. Da ni tak, da bi bil odvisen od slave in medijske pozornosti. Ni več otrok, a je še vedno čisto navaden fant iz Ljubljane. Ljudje si včasih predstavljajo, da te zvezdniki živijo zvezdniško življenje, toda ostanejo normalni. Dela, kar dela. V tem je zares dober, a izven tega je ostal isti, kot je bil. Enako velja za Gorana. Ostala sta taka, kot sta bila prej. Slava ju ni spremenila.

Če se je mogoče v preteklosti ta kult reprezentance, o katerem velikokrat govorimo, malce izgubil, je zdaj spet trdno zgrajen?
Da, mislim, da je. Še posebej po teh uspehih, ki smo jih imeli. Najbolj pomembna je neka kontinuiteta, da smo ves čas prisotni na velikih tekmovanjih. Tam se potem lahko zgodi vse. Od zmag do porazov je razlika lahko zelo majhna.

Rašo Nesterović skupaj z Dragićem in Dončićem med ogledom filma 2017 o zgodovinskem pohodu Slovenije na vrh Evrope. Foto: www.alesfevzer.com
Rašo Nesterović skupaj z Dragićem in Dončićem med ogledom filma 2017 o zgodovinskem pohodu Slovenije na vrh Evrope. Foto: www.alesfevzer.com

Je zaradi Lukove želje potem tudi lažje v pogovorih z Dallasom?
Verjetno. No, mislim, da je.

Je Dallas kot franšiza zaradi izkušenj z Dirkom Nowitzkim, ki se je tudi vedno odzval reprezentanci, bolj dovzeten, ko pride do pogovorov o igranju njihovih košarkarjev?
Američani predtem niso imeli odnosa oziroma ideje, kako "Neameričani" in ta tekmovanja funkcionirajo. Pri nas je čisto drugače. Mi smo od malih nog navezani na reprezentanco in to druženje. Vsak igralec v Ligi NBA se mora pripravljati na sezono, z reprezentanco ali brez. Iz svojih izkušenj vem, da sem reprezentanco koristil tudi za pripravo in mi res ni bilo nikoli težko. Dobili smo se prijatelji, ki smo se poznali iz otroštva. Žal ni bilo nekega rezultata, je bil pa to tudi del priprave za sezono. Vedno je lažje delati v ekipi, kjer se vsi poznajo in s katerimi se dobro razumeš, kot pa, če si sam in tečeš ter delaš individualne stvari. Američani so imeli nekaj časa problem, kako sploh to dojeti. Dojeli so le kot neka tekmovanja, je pa to, kot pravim, tudi dobra priprava.

Pred kratkim je predsednik KZS-ja Matej Erjavec dejal, da boste vi znali povedati, koliko pomeni ta priprava z reprezentanco. Tudi vi ste se praktično vedno odzvali. Kaj je torej vam pomenila izbrana vrsta?
Veliko. Kot pravim, druženje, priprava in vedno mi je bilo vse skupaj v zadovoljstvo. V bistvu je mesec oziroma mesec in pol minil tako hitro. Kar naenkrat je bilo konec. Na žalost nam ni uspelo doseči nekega rezultata, kar bi še popestrilo in dalo dodatno težko vsemu skupaj.

Septembra bo Slovenija končno branila evropski naslov. Pred petimi leti ste bili prvi, ki je odkrito napovedal medaljo. Bi jo upali tudi zdaj?
Ne vem, upal bi, zakaj pa ne. Ekipo imamo dobro. Kot sem rekel, če bodo le vsi zdravi. To je tistih 17 dni, ko se lahko vse zgodi – od vrhunskih zadev, do tistih malce slabših. Verjamem, da bodo znova vrhunske. Ekipa je dobra, mislim pa, da ni nekih ekstremnih favoritov, da bi bila velika razlika in bi ena reprezentanca močno izstopala. Bomo vsi tam nekje. Z malo sreče bi se lahko ponovila takšna zgodba.

Nesterović z Dončićem ob Lukovem prihodu na prvo reprezentančno akcijo leta 2017, ko je Slovenija nato postala evropski prvak. Foto: BoBo
Nesterović z Dončićem ob Lukovem prihodu na prvo reprezentančno akcijo leta 2017, ko je Slovenija nato postala evropski prvak. Foto: BoBo

Ste takrat, ko ste odločno napovedali medaljo, res tako verjeli vanjo?
Sem. Mislil sem, da so zdaj res dozoreli. Dodali smo še Anthonyja Randolpha. To je bil tisti dodatni ključ. Običajno ti ne manjka pet igralcev, lahko ti le en, da dobiš neko dodatno širino in raznovrstnost. Ko je prišel in se s časom uigral, smo imeli dobre možnosti, a recimo proti Latviji bi šlo lahko v drugo smer. Tudi kakšna tekma prej bi se lahko drugače odvila. Mogoče bi s Finci izgubili, pa bi bila čista druga situacija v skupini. Takrat se je res vse izšlo. Na srečo se je in upamo, da se bo še kdaj.

Kot ste dejali, vaši generaciji, ki je bila polna izjemnih posameznikov, odmevnega rezultata ni uspelo doseči. Ste si ob začetku prevzema te funkcije predstavljali, da boste v vlogi generalnega sekretarja KZS-ja doživeli potem take uspehe, kot sta evropski naslov in olimpijski polfinale?
Sploh si nisem najprej predstavljal, da bom kadar koli deloval na zvezi. To je prišlo čisto slučajno. Po tistem polomu leta 2015, ko smo na evropskem prvenstvu v Lillu izpadli v osmini finala, smo se usedli in rekli, da bomo morali nekaj spremeniti in poskusiti nekaj drugega. Na papir smo dali, kaj in kako. Nekako smo prišli do teh stvari. Prej se je vedno govorilo, da glavni igralec ne more podati mnenja glede trenerja. Saj je povsod soodločal. K nam je na primer v San Antonio vedno k Tonyju Parkerju hodil francoski selektor in se dobival z njim. Bil je prvi igralec in morata se s selektorjem ujeti in razmišljati v isti smeri. Vedeli smo, da sta bila Goran in Igor Kokoškov povezana v Phoenixu. Dogovorili smo se in na srečo se je obrestovalo.

Odigrali ste tudi pomembno vlogo pri naturalizacijah. Jordana Morgana ste poznali iz Olimpije, kako težko pa je bilo iskanje drugih dveh?
Randolpha smo gledali po njegovih atletskih predispozicijah. Rekli smo, da bi nam tak igralec najbolj ustrezal. Ko smo ga spoznali, pa smo bili odločeni, da je pravi. Saj ste ga videli in spoznali. Boril se je, kot bi bil iz Slovenije. Poleg tega je bil miren in kulturen. Z Mikom Tobeyjem je podobna zgodba. Mislim, da smo imeli srečo, da imajo vsi trije približno isto mentaliteto. Vsi se karakterno ujemajo z ostalimi igralci.

Kaj bo poleg moške reprezentance glavni izziv KZS-ja v bližnji prihodnosti?
Zagotovo so vedno največje poslanstvo mlajše selekcije. Na žalost je pri nas tako, da je edina, ki se lahko samo financira, moška članska reprezentanca. Poleg tega potem financira tudi vse spodaj, ker ni toliko sredstev na razpolago. Definitivno se moramo ukvarjati z mlajšimi, kratkoročen cilj pa je tudi naslednje žensko evropsko prvenstvo, ki ga bomo gostili. Osredotočili se bomo na promocijo ženske košarke in ženskega špota. Imeli smo že moško prvenstvo, zaslužijo pa si ga tudi košarkarice. Upam, da se bodo država in navijači odzvali in bo spet nepozaben spektakel.

Sorodna novica Erjavec: Dončić bi tudi prebijal led, ker mu igranje za Slovenijo tako veliko pomeni

Ste zadovoljni z rezultati ženske reprezentance v zadnjem času, ki je deležna tudi vse večje medijske pozornosti?
Zagotovo je naredila velik korak naprej. Zdaj je stalno prisotna na evropskih tekmovanjih. Ves čas manjka nekaj malega, da bi naredila še odmevnejši rezultat. Že v Pragi je manjkal en met, da bi šle v četrtfinale in potem mogoče v polfinale. Na ženskem evropskem prvenstvu je lažje priti med štiri kot na moškem. Konkurenca je manjša in, če dobro igraš v skupini, imaš boljši razpored. Z eno ali dvema dobrima tekmama v nadaljevanju pa si lahko že zelo blizu medalji.

Na začetku drugega mandata ste dejali, da je eden izmed ciljev ureditev razmer v evropski košarki. Je dogovor med Ulebom in Fibo blizu?
Skrajni čas je, da se uredijo zadeve. Dokler se ne bodo, bo najbolj trpela evropska košarka. Tista, ki je za NBA-jem najbolj razvita, zdaj najbolj stagnira. Po mojem mnenju je s temi relacijami na vrhu povezano tudi stanje v klubski košarki v Sloveniji. Dokler se na vrhu v Evropi ne bo rešila situacija, bomo imeli tudi mi probleme. Dejansko naše državno prvenstvo ne vodi nikamor. Pač se igra, ker je državno. Ko se bo to reguliralo, ko bo imel prvak neko vozovnico za kakšno tekmovanje, bo to tudi druga zgodba.

Kakšno je vaše mnenje glede prihodnosti Lige ABA?
Liga ABA je postala že tak cirkus. Vedno rečem, da je tekma, na katero ne smeš peljati otroka, brez veze, saj so oni prihodnost tega. To je bilo zdaj že tako grdo. Mislim, da se uporablja za čisto druge namene. Sploh ni več tisti prvotni namen, ko je bilo za razvoj igralcev in košarke ter povezovanje regije, ampak je dobilo čisto druge smernice, ki nimajo zveze s košarko in športom.