Do prvi dveh naslovov je Split popeljal Božidar Maljković, ki je evropski prvak postal tudi z Limogesom in Panathinaikosom, bil pa je tudi selektor slovenske reprezentance. Foto: www.alesfevzer.com
Do prvi dveh naslovov je Split popeljal Božidar Maljković, ki je evropski prvak postal tudi z Limogesom in Panathinaikosom, bil pa je tudi selektor slovenske reprezentance. Foto: www.alesfevzer.com

Ob omembi jugoslovanske košarkarske šole je prva asociacija izbrana vrsta, ki je na velikih tekmovanjih osvojila 26 medalj in je predstavljala največji športni ponos nekdanje skupne države. V treh desetletjih izjemnih uspehov je trikrat reprezentanca postala svetovni prvak, velike uspehe pa so želi tudi klubi. V 60. letih, ko se je začel vzpon košarke v državi, se je najprej z evropskim vrhom spogledovala ljubljanska Olimpija, ki je tedaj šestkrat postala državni prvak.

V Evropi so sicer sprva prevladovali klubi iz Sovjetske zveze, Italije in Španije, leta 1979 pa je prvič uspelo tudi jugoslovanskemu, sarajevski Bosni. Slikovito in bogato zgodovino fenomena jugoslovanske košarke so zaznamovale tri generacije imenitnih asov, ta produktivna valilnica sijajnih talentov pa je ravno v zadnjih letih nekdanje države obrodila najštevilčnejšo skupino resnično kakovostnih igralcev z individualno dovršenima tehniko in taktiko.

Obenem je proizvedla tudi brez dvoma največ kakovostnih trenerjev v Evropi, ki so še danes med najbolj spoštovanimi. Znanje se je prenašalo prek Aleksandra Nikolić, Ranka Žeravice in Mirka Novosela do obetavnih strokovnjakov, ki so podobno kot omenjena legendarna imena obogateli košarkarsko zapuščino te regije. Med letoma 1985 in 1997 so od 13 evropskih naslovov kar 11-krat slavile ekipe, ki jih je vodil trener iz nekdanje Jugoslavije.

Šest let po presenečenju Bosne v Grenoblu se je na vrh stare celine na krilih šibeniškega košarkarskega Mozarta Dražena Petrovića zavihtela zagrebška Cibona, ki je bila najboljša v Atenah, leto pozneje pa še v Budimpešti. Po dveh naslovih milanske Olimpie pa se je začela prevlada splitske dinastije. Po trojčku rumeno-črne zasedbe je za šesti "jugo" naslov v osmih sezonah poskrbel beograjski Partizan, ki je z noro trojko Saše Đorđevića slavil v Carigradu. A tedaj je skupna država že razpadla.

Glavna aduta komaj 20-letna Kukoč in Rađa

Na današnji dan pred 30 leti so v Zaragozi Splitčani ubranili evropsko krono, uspeh pa so nato ponovili še leto kasneje. Trikrat zapored je slavil le še ASK Riga, ki je z očetom sovjetske košarke Aleksandrom Gomelskim na klopi tri naslove prvaka osvojil v uvodnih treh sezonah najmočnejšega klubskega tekmovanja v Evropi. Split je že v 70. letih spadal v jugoslovanski vrh, postal dvakrat tudi državni prvak, rumena dinastija, ki si je trikrat pokorila košarkarsko elito stare celine, pa se je začela graditi s prihodom Božidarja Maljkovića v Dalmacijo.

Tedaj 34-letni Srb je bil še neuveljavljeno trenersko ime. Predtem je bil pomočnik pri Crveni zvezdi, Jugoplastiko, kot se je po pokrovitelju takrat imenoval splitski klub, pa je prevzel, potem ko sta tu delovali ugledni imeni Krešimir Ćosić in Zoran Slavnić. Maljković, ki je imel tudi pomoč v mentorju profesorju Nikoliću, se je z mlado ekipo, ki so jo tedaj sestavili v mestu pod Marjanom, skupaj učil in rasel, hitro pa se je naveza izkazala za dobitno kombinacijo.

Jugoslovanska generacija 1967 – 1968 je bila imenitna in je v Bormiu leta 1987 postala svetovni mladinski prvak. MVP je bil ob tem uspehu Toni Kukoč, ki je skupaj z Dinom Rađom – prav tako nosilcem igre v Bormiu –, četudi sta imela komaj dobrih 20 let, predstavljal steber in glavnega aduta Jugoplastike, kot vodjo mlade splitske ekipe pa je Maljković izpostavil Duška Ivanovića, danes priznanega trenerja, ki je bil v šampionski zasedbi najbolj izkušen.

Jugoplastika boljša v obrambi kot Cibona in Partizan

Leta 1988 je Jugoplastika osvojila državno prvenstvo. Dobro je začela sezono in redni del končala pred Cibono in Partizanom, kar so poznavalci dejali, da bo pravi preizkus splitske moči. Četrta je bila tedaj Olimpija. Enemu porazu v rednem delu so Splitčani dodali še enega v finalu, ključna za pravljično nadaljevanje zgodbe pa je bila tretja tekma finala proti Partizanu, ki so jo v izjemnem ozračju na Gripah dobili z 88:67. Maljković jo je pozneje označil celo za najtežjo v njegovi karieri.

Split je danes daleč od stare slave. Klub se je vrsto let bojeval s finančnimi težavami. Zdaj igra v Ligi ABA 2. Zadnjo lovoriko je osvojil leta 2004, ko je slavil v hrvaškem pokalu. Tedaj ga je vodil Jure Zdovc. Leto predtem je bil zadnjič državni prvak. Zdovc je tedaj še igral zanj, v ekipi pa je bil tudi Dino Rađa.

"Ciboni in Partizanu je bilo pomembno, kdo bo dal sto točk in bo zmagal z večjo razliko, mi pa smo si rekli, da odigramo najprej dobro obrambo. To jo vsak lahko, saj je stvar volje," je enega izmed ključev do uspeha za HRT opisal Kukoč. Splitska zasedba je bila dobro taktično in fizično pripravljena, za sabo pa je imela tudi izvrstno domače občinstvo. Za jugoslovansko košarko sta bili značilni taktična prefinjenost in organizirana improvizacija. V napadu eksekucija Jugoplastike nikoli ni bila problem. Imela je dovolj moči tako pod obročem kot z ostrostrelci z razdalje, bili so zelo uigrani, Kukoč je bil igralec z idejo, razliko pa je naredila splitska obramba. 40 minut so mladeniči v rumenem igrali na visoki ravni in ko so si enkrat priigrali razliko, je bila vrnitev nasprotnika težka, saj so igrali pametno v napadu in čvrsto v obrambi.

Tako so si tudi utrli pot na evropski vrh. Na sklepni turnir v München so prišli v vlogi popolnega avtsajderja – tako so z njimi ravnali tudi organizatorji –, toda čeprav so nasprotnike, same evropske velikane, zelo spoštovali, so hkrati tudi verjeli vase. Moč mladeničev v rumenem je v polfinalu občutila Barcelona (87:77) – 24 točk je dal Kukoč, 21 Ivanović, 18 pa Rađa –, v finalu pa je klonil še Maccabi, s tedaj izjemno četverico Američanov na čelu. Jugoplastika je z 20 točkami Rađe, ki je bil izbran za MVP-ja turnirja, in 18 Kukoča slavila s 75:69. Slavje v Splitu je bilo izjemno. Košarkarske junake je pričakalo kar 150.000 ljudi.

Toni Kukoč je po treh naslovih evropskega prvaka osvojil še tri naslove v Ligi NBA. Bil je trikrat MVP Final Foura najmočnejšega evropskega klubskega prvaka in tudi MVP tako svetovnega kot evropskega prvenstva. Foto: AP
Toni Kukoč je po treh naslovih evropskega prvaka osvojil še tri naslove v Ligi NBA. Bil je trikrat MVP Final Foura najmočnejšega evropskega klubskega prvaka in tudi MVP tako svetovnega kot evropskega prvenstva. Foto: AP

Tretji naslov proti Barci, ki jo je vodil Maljković

Če razplet sezone 1988/89 velja za enega največjih presenečenj v klubski košarki, pa so bili naslednjo sezono Splitčani leto starejši, izkušenejši, obenem pa še okrepljeni. Čeprav je bila precej močnejša kot leto predtem tudi Barcelona, ki je v na Final Fouru v Zaragozi igrala praktično na domačem parketu, pa je Jugoplastika ubranila naslov. V polfinalu je najprej s 25 točkami Velimirja Perasovića s 101:83 odpravila Limoges, v finalu pa je Barca klonila z 72:67. Katalonci znova niso našli rešitve za Kukoča, ki je dal 20 točk in bil izbran za najkoristnejšega posameznika turnirja. Žan Tabak je to zasedbo Jugoplastike označil za najmočnejšo.

Pred sezono 1990/91 so Split, ki je tedaj nastopal pod novim sponzorskim imenom POP 84, zapustili Rađa, Ivanović, Goran Sobin, ki je bil nosilec pod obročem, in Maljković, ki je prevzel Barcelono, zamenjal pa ga je Željko Pavličević. Toda kljub odhodom se je zgodba o uspehu nadaljevala, Tabak pa je dejal, da so po njegovem mnenju v tisti sezoni igrali celo najboljšo košarko: "Pri Maljkoviću je bila igra popolnoma nadzorovana, pri Pavličeviću pa je bilo v njej več svobode. Imel je svoje ideje, a sistema, ki je bil vzpostavljen, ni spreminjal."

Na Final Fouru v Parizu je v polfinalu klonil Scavolini (93:87), v finalu 18. aprila 1991 pa znova Barcelona (70:65), ki jo je vodil Maljković. Na obeh tekmah je bil najboljši strelec Zoran Savić, MVP pa je ponovno postal Kukoč. "Da je ekipa ostala brez takega trenerja, kot je bil Maljković, in takih igralcev, kot so bili Ivanović, Sobin in Rađa, pa postala prvak, je res neverjetno," je povedal Luka Pavićević, še en danes uspešen trener iz šampionske generacije, ki je pred leti za MMC dejal, da je bilo obdobje v rumenem dresu daleč najlepše v njegovi karieri.

Najtežji tekmec v tistih letih Partizan

Toni Kukoč, član čikaške in splitske dinastije, praznoval 50 let

POP 84 je sezono sklenil s trojno krono, saj je bil najboljši tudi v obeh jugoslovanskih tekmovanjih in prav doma je imel, kot so zatrdili vsi člani rumene dinastije, največjo konkurenco. Izjemno generacijo je imel tedaj tudi Partizan, ki bi zagotovo prav tako tvoril evropski vrh, a je v najmočnejšem tekmovanju lahko nastopal le po en predstavnik države. Finalni obračuni Splita in beograjske zasedbe so bili legendarni, a Dalmatinci so bili vendarle korak pred tekmeci.

"Lažje nam je bilo postati evropski kot jugoslovanski prvaki. Lažje je bilo premagati Aris ali Scavolini kot igrati v gosteh proti Rabotčniku ali v Čačku ali Šibeniku. Vedno je bilo težje igrati domače tekme kot evropske. Doma so nas vsi poznali do popolnosti, hkrati pa so igrali še z velikim imperativom," je povedal Maljković. "Najmočnejša ekipa, proti kateri smo igrali, niso bili Barcelona, Maccabi, Scavolini ali Limobes, ampak Partizan," je dodal Tabak, Pavićević pa pristavil: "Partizan je imel izjemno nadarjeno ekipo, a niso imeli toliko ekipne in individualne discipline kot mi."

Dino Rađa je bil leta 2018 izbran v Košarkarsko hišo slavnih. Foto: www.alesfevzer.com
Dino Rađa je bil leta 2018 izbran v Košarkarsko hišo slavnih. Foto: www.alesfevzer.com

Stoječe ovacije Kukoču v Beogradu

Kukoč je prepričan, da je bila v tistem času jugoslovanska liga najmočnejša v Evropi. Po njegovih besedah je bilo državno prvenstvo nekdanje države najmočnejše tekmovanje poleg Lige NBA. In v tem tekmovanju je legendarni košarkar blestel. Vse mojstrstvo splitskega košarkarskega čarodeja in izjemno zgodbo dalmatinskega kluba so cenili tudi veliki tekmeci. Beograjsko občinstvo mu je spomladi leta 1991, ko so bile politične razmere v državi že zelo napete, v Hali sportova, potem ko je zapustil parket, Split pa je pometel s Partizanom, namenilo stoječe ovacije in dolg aplavz. Kot bi vedeli, da se končuje splitska pravljica.

Zgodba o splitskem uspehu se je končala z razpadom Jugoslavije. Reprezentanca je tisto poletje še postala evropski prvak – MVP turnirja je bil tudi takrat Kukoč –, nato pa je vojna razbila reprezentanco, ki je bila hkrati evropski in svetovni prvak. Na evropskem prestolu je leto zatem – v četrtek je minilo 28 let – Split nasledil Partizan, ki je bil tedaj že brez Vladeta Divca in Žarka Paspalja, ki sta bila nosilca, ko so črno-beli bili izjemne bitke z Dalmatinci. Na beograjski klopi je ob osvojitvi evropske krone sedel Željko Obradović, junaka finala pa sta bila Đorđević in Predrag Danilović. To je bil tudi zadnji veliki klubski naslov košarkarskih kolektivov nekdanje skupne države.