Teja Oblak je na zadnji tekmi dosegla 15 točk. Foto: EPA

Podobno je bilo že ob krstnem nastopu v Pragi pred dvema letoma. Če se osredotočimo le na razmerje sil v ženski košarki, se od tedaj veliko ni spremenilo. Slovenke so si močno želele v veliki beograjski Areni ostati vsaj do sobote. Sploh niso razmišljale, kaj bi jim vse to prineslo, le želele so biti zraven, če so del spektakla.

V okvirih delovanja našega športa namreč nikoli ne veš, kdaj ti bo spet dano biti zraven. Pa pri tem to, da vsi pravijo, da imamo zdaj žensko reprezentanco za najmanj deset let, prav nič ne pomaga. Da je bil cilj s prebojem v Beograd dosežen, tudi ni prava uteha. Športnik, seveda tudi športnica, si vedno želi više od tistega, kar je morda sploh sposobna ali sposoben.

Slovenke s preveč napakami v končnici ostale brez četrtfinala

Največkrat porazi, ki so plod malenkosti, še bolj bolijo in pečejo kot tisti, ko naletiš na nekoga, ki je preprosto boljši. Do tekme z Belgijo smo bili prepričani, da bodo nasprotnice po dveh porazih v Zrenjaninu le pokazale pravi obraz, ki smo ga z obrazov igralk iz dežele čokolade, piva in pomfrija spremljali v zadnjih dveh letih. Ni se zgodilo. Tudi zaradi pristopa naših igralk, ki so bile v določenih trenutkih več kot le dobre in so morda prehitro že vse imele v svojih rokah. Izkušnje, da ne rečem kilometrina na tekmah najvišjega razreda, kamor seveda spadajo tudi tiste v evropskih klubskih tekmovanjih, pa vedno opravijo svoje. Tudi sodniki se znajo prilagajati temu merilu. Pa na tem mestu nikakor nočem zaiti v te vode, ki so hočeš nočeš sestavni del vsakega športnega tekmovanja.

Zanimivo pri tem je, da se belgijski kolegi novinarji ob dogajanju v Zrenjaninu, ko je bila tekma z domačinkami stalno prekinjena s temi obrobnimi stvarmi, niso ubadali. Rekli so le, da njihova reprezentanca nikakor ni v taki formi, kot je bila zadnji dve leti. In drži. Po tekmi nam je njihova prva zvezdnica Emma Meesserman rekla le, da se jim je izšlo, da se zdaj na njih pripravi vsak in da si od vsega tu želi le olimpijskih kvalifikacij.

Košarkarice objokujejo poraz v repešažu

Do torka so bile te blizu tudi našim igralkam, ki jih z izjemo dveh, morda treh nihče ne pozna. Tu so imele priložnost, da vsaj še dvakrat opozorijo nase, a se ni izšlo. Obenem so želele, da bi tudi javnost doma vedela, da se pri nas igra tudi ženska košarka. Tu smo bili le trije slovenski poročevalci in tudi po tem capljamo na zadnjem mestu. O Turkih v Nišu sploh ne bom zgubljal besed. Najbolj pa so mi v oko padli Belgijci. Na vsakem koraku so nas že pred tekmo spraševali o naših igralkah, po tekmi pa jih hvalili na vsa usta. Ampak že danes bodo pozabili najprej na to, kako se recimo pravilno reče Jakovina, Friškovec ali Krošelj. Da bi si zapomnili njihove obraze, pa sploh ne. Dokler nisi zares del elite, te ni. Imajo pa izjemno spoštovanje do tistega, kar delajo njihove igralke, ki pa jih mi poznamo precej bolje kot oni naše.

Zakonitosti športa na najvišji ravni so pač takšne, kot so, odnos vsaj do svoje reprezentance pa bi moral biti boljši – ampak tega, da so tudi ženske reprezentance naše in zgolj naše, pa lepa večina zlepa ne zajame. Če bi naše prišle med osem, pa bi se tudi to najbrž spremenilo. In tudi zaradi tega je bilo igralkam ob porazu zelo hudo.