Čustveno slovo Sanija in Bokija. Foto: www.alesfevzer.com
Čustveno slovo Sanija in Bokija. Foto: www.alesfevzer.com
Dan pred tekmo so se akterji Košakarske simfonije družili na dobrodelnem dogodku v Mestnem muzeju. Na fotografiji trenerja Zoran Martič in Željko Obradović, Foto: www.alesfevzer.com

Zakaj so prišli vsi ti igralci v Slovenijo in si vzeli čas? Ker spoštujejo Bokija in Sanija, ki sta pustila pečat kot košarkarja in osebnosti.

Memi Bečirović
Veliki košarkar in še večji človek, so poudarili udeleženci Košarkarske simfonije. Foto: www.alesfevzer.com
Slovo Nachbarja in Bečirovića pred domačimi gledalci

Košarka jima je dala vse, tudi po koncu kariere ostajata del nje, vsak na svoj način, tisto, kar šteje največ – to sta med pripravami na poslovilno dejanje tako Boki kot Sani večkrat poudarila – pa je prijateljstvo. "Čisto z vsakim igralcem, s katerim sem igral, sem se dobro razumel, nimam sovražnikov, to si štejem v največji plus. Čisto vsak igralec, ki sva ga poklicala, se je odzval, le Datome je manjkal zaradi reprezentančnih obveznosti, kar si štejeva v čast," je po tekmi dejal eden izmed glavnih igralcev, Boki, ki je še dolgo po koncu tekme delil avtograme, misli in še kaj.

Po dolgem času se je srečal z obrazi, s katerimi si je delil košarkarske parkete med kariero: "Ta tekma je minila najhitreje v življenju. Zadovoljen sem, kako je potekala. Toliko energije je bilo vloženo v dogodek, toliko presenečenj se je zgodilo, na najlepši mogoči način sem odšel s parketa. Pol življenja živim v tujini, želel sem se posloviti doma."

Domov sta košarkarja zvabila velika imena evropske in svetovne košarke, med njimi tudi enega najuspešnejših trenerjev, Željka Obradovića. Trener Fenerbahčeja se je pred začetkom priprav turškega kluba, začele se bodo v ponedeljek, udeležil tekme, pa tudi prvega polčasa, ki je potekal v ljubljanskem Mestnem muzeju, kjer so dan pred tekmo dražili dres Luke Dončića. Obradovića sta v Ljubljano povabila tako ljubljanski župan Zoran Janković kot Sani, s katerim sta skupaj sodelovala v Panathianikosu. "Brez dileme sem se takoj odzval, saj si tako Sani kot Boki zaslužita nekaj takega."

S Sanijem je odlično sodeloval: "Ko sem ga pripeljal v Pao, je bil v težkem položaju (poškodba kolena, op. a.), k sreči se je vse izšlo fenomenalno, dosegli smo vse, o čemer smo sanjali." Kaj pa je Sani dal ekipi: "Je eden najbolj talentiranih igralcev, ki sem jih treniral, in mislim, da če ne bi imel poškodb, bi veliko več dosegel v karieri, čeprav je že tako dosegel veliko. Najpomembneje pa je, da je bil velik človek, poznam tudi mamo in očeta, ki sta dobra človeka, to izhaja iz družine."

S Sanijem sta stkala lepo prijateljstvo, tudi Obradović poudari to kot eno najlepših stvari, ki mu jih je košarka dala: "Zelo zadovoljen sem, da se ukvarjam s trenerstvom, da imam prijatelje po vsej Evropi in svetu, kamor koli grem, se lahko usedem z ljudmi, to je najpomembneje, kar mi je to delo dalo."

Tudi Sanijev oče, trener Memi Bečirović, poudari, da košarka da prijatelje za vse življenje in še mnogo več: "To je največja vrednost, odpira ti obzorja, potuješ po državah, spoznavaš njihovo kulturo, sam sem boljši trener, ker ti igralci in različne kulture veliko dajo." Memi je kot Sanijev oče tekmo še posebej čustveno doživel: "Ponosen sem na vse, kar je dosegel, najbolj pa sem ponosen na to, da je ostal vedno isti, bil je prijazen do vseh soigralcev in do vseh ljudi okoli njega, kar je zame velika vrednost kot očeta." Sanijev nasmeh, njegova vedrost sta tisto nekaj, kar so udeleženci Košarkarske simfonije drug za drugim poudarjali. Med njimi tudi legendarni košarkar Aleksandar Đorđević, čigar pomočnik pri Panathinaikosu je bil prav Sani: "Videli smo, kaj je dal kot človek, dal je širino, njegov nasmeh si bomo vsi zapomnili, njegova vedrina in njegova pozitiva, ljudskost ... to so njegove najboljše lastnosti."

Te pa krasijo tudi Bokija, kar potrdi njegov soigralec pri Efes Pilsnu, Igor Rakočević: "Boki je bil fantasičen košarkar, ampak je še večji prijatelj. Zelo sem vesel, da sem del njegovega življenja, saj je pošten, umirjen in zelo pravičen. To je kakovost, ki jo redko srečamo danes. Človek mu lahko da srce, da pazi nanj, in veš, da ga bo vrnil. Vse pa izhaja od doma."

Tudi Bokijev brat, Grega Nachbar, ki je pomočnik trenerja pri Helios Sunsih in ki se je na trenerski klopi znašel tudi na poslovilni tekmi svojega brata, je odraz tovrstne vzgoje. Grega je zelo čustveno doživel slovo svojega brata, ki pa ga niti po koncu kariere ne vidi veliko več, saj Boštjan z družino živi v Španiji: "Nekako sem navajen, da sva narazen, že v srednji šoli je zapustil Dravograd in sva bila narazen. Zelo malo je bilo časa, ki sva ga skupaj preživela. Kadar koli sva skupaj, skušava ta čas čim bolje izkoristiti."

In prav simfonija je vse skupaj povezala in združila, zato bi takih poslovilnih tekem moralo biti še več, je za konec povedal Memi Bečirović: "Vsakih nekaj let bi lahko organizirali tak dogodek, ker smo košarkarska država, kar nam vsi priznavajo."

Zakaj so prišli vsi ti igralci v Slovenijo in si vzeli čas? Ker spoštujejo Bokija in Sanija, ki sta pustila pečat kot košarkarja in osebnosti.

Memi Bečirović
Slovo Nachbarja in Bečirovića pred domačimi gledalci