24. aprila je 37-letni Ljubljančan zadnjič stopil na parket kot aktiven košarkar. Tedaj je z Milwaukeejem moral v končnici Lige NBA priznati premoč Miamiju, klubu, kjer se je v bogati karieri počutil najbolje, in v dresu, v katerem je igral najboljšo košarko v (klubski) karieri. Želja je bila, da odigra še eno sezono, in to prav v majici floridske Vročice. Ponudbe številnih evropskih velikanov ga niso prepričale, so bili pa konkretni pogovori z Miamijem, toda na koncu je narava NBA-tržnice preprečila dogovor. Tik pred koncem koledarskega leta je nato sporočil, da končuje veličastno športno pot, ki bo piko na i dobila s spektakularno poslovilno tekmo. 24. avgusta bo v Stožicah košarkarski praznik, kakršnega si Goran kot oseba in športnik tudi zasluži.

Seznam udeležencev je že zdaj impresiven, priljubljeni Gogi pa skriva še kakšnega asa v rokavu. Prišli bodo trenutno najboljši igralci na svetu, kot so Luka Dončić, Nikola Jokić in Janis Andetokumbo, pa tudi člani Hiše slavnih, kot sta Steve Nash in Kevin McHale. Dragićevo kariero bodo počastili tako nekdanji soigralci kot tudi tekmeci, kar vse govori o veličini nekoč sijajnega organizatorja igre. Koga bi pa Goran postavil v idealno peterko košarkarjev, s katerimi je delil garderobo? "Na "playu" zagotovo Steva Nasha. Dvojka bi bil Dwyane Wade. Na trojko bom dal Granta Hilla. Bomo malce nižji, zato bo pet Chris Bosh, štiri pa Kevin Durant. Potem je tukaj še Amare Stoudemire. Jaz bi jih pa gledal oziroma bil njihov trener. Pozabil sem še Vincea Carterja. Luol Deng mi je bil tudi zelo všeč. V Houstonu Luis Scola, Marcus Camby … Veliko jih je res. Shaqa sem pozabil. On bi bil seveda prvi center," je razlagal z zanj značilnim nasmeškom na obrazu.

Najprej je treniral nogomet, toda kmalu je prva športna ljubezen postala košarka. Začel je pri Iliriji, se nato uveljavil pri Slovanu, od koder je odšel v Španijo k Baskonii, ki pa ga je posodila Murcii in Olimpiji. Eksplozivni levoroki branilec, ki je sprva navduševal s hitrimi in iznajdljivimi prodori, pozneje pa se je razvil v kompletnega organizatorja igre s širokim repertoarjem košarkarskih orožij in izjemnega vodjo na parketu, je bil leta 2008 na naboru izbran kot 45. Ko se je iz Ljubljane podal na največji košarkarski oder, je bilo ogromno skeptikov, ki niso verjeli, da mu bo uspelo. Toda Goran je bil vedno neopustljiv borec, trmast, kot sam pravi zase, in je vztrajal. Kot je to v neizprosnem svetu NBA-ja v večini primerov nujno potrebno za uspeh, je potrpežljivo čakal na priložnost, ko je prišla, pa jo je zgrabil z obema rokama.

Ponosen na svojo kariero

Phoenix, Houston in med arizonska Sonca do Miamija, Toronta, Brooklyna, Chicaga in na koncu Milwaukeeja. Bil je prvi Slovenec, ki je imel vodilno vlogo v moštvu Lige NBA. Tudi prvi, ki je prejel individualno nagrado, saj je bil za predstave v dresu Phoenixa leta 2014 izbran za košarkarja, ki je v sezoni najbolj napredoval, in se znašel v tretji peterki lige, leta 2018 pa je bil tudi prvi Slovenec na tekmi zvezd. Dosežke je nadgradil z velikim reprezentančnim uspehom, zaradi česar bo nekoč zagotovo tudi kandidat za vstop v Hišo slavnih: "Ponosen sem na svojo športno pot nasploh. Rad se spominjam začetkov, ko smo igrali pri Iliriji. Časi, ko igraš brez pritiska. V bistvu prideš na trening, da se družiš s prijatelji. Nova stopnja je bila, ko sem še k Slovanu. Takrat se je začel profesionalizem. Rad se spominjam tudi padcev. Vedno je ena pozitivna izkušnja, kadar padeš in se spet dvigneš. To te naredi še močnejšega."

"In potem seveda NBA. Najprej nabor, potem menjava v Houston in spet v Phoenix. Pa šest let v Miamiju … In jasno vse reprezentančne akcije. Tista 2009 na Poljskem, ko smo bili zelo blizu, in hvala bogu potem 2017, ki je na vrhu vsega. Tudi finale NBA-ja in nesrečna poškodba. Ampak s tem sem se že nekako sprijaznil, saj sem bil takrat celo končnico poškodovan. Se zgodijo stvari, za katere ti je malce žal, a potem pridejo nagrade, zaradi katerih nekako pozabiš vse in si rečeš, da se vse zgodi z razlogom. Če pogledam nazaj na kariero, ne bi ničesar spreminjal. Imel sem fenomenalno pot. Zadovoljen sem sam s sabo, in na to sem zelo ponosen. Zdaj je pa čas za druge stvari, ki pa se jih tudi veselim. Mogoče vode, v katerih nisem najbolj domač, to je pa tisto, ki ti vrne igrivost in željo, da se pokažeš. Bo zanimivo," je dejal ljubljanski Zmaj oz. Dragon, kot so ga poimenovali v ZDA.

Leta 2006 je debitiral v dresu slovenske reprezentance. Zdaj je njen rekorder po številu nastopov in doseženih točk. Izpustil je le eno veliko tekmovanje, še to iz objektivnih razlogov. Vrsto let je bil nepogrešljiv člen izbrane vrste in sinonim reprezentančne zvestobe. Ni navduševal samo s predstavami na igrišču, ampak tudi s pristopom in z odnosom do dresa z državnim grbom. Zaradi tega je tudi postal vzor generacij nadobudnih košarkarjev, še posebej nepozabnega leta 2017, ko je Slovenijo popeljal na vrh Evrope. V polnem sijaju je v Helsinkih in Carigradu zasijal z igro in vlogo kapetana, ko je bil nesporni vodja zlate dvanajsterice, zrel, premišljen in popolnoma osredinjen na končni cilj – medaljo. Na koncu celo zlato.

Reprezentanca pomeni nekaj več

"Za svojo državo igraš s srcem. To pomeni nekaj več. Kadar sem izgubil tekmo z reprezentanco, sem si bolj jemal k srcu. Predstavljaš svoj narod in državo, konec koncev pa tudi samega sebe. V NBA-ju, ko igraš, imaš 82 tekem in je že mentaliteta taka, če izgubiš tekmo, rečeš, da bo že jutri nova. V reprezentanci pa se pripravljaš dva meseca, potem smo odšli na veliko tekmovanje in tam imeli pet ali šest tekem. Na predtekmovanju si še lahko kakšno izgubil in šel naprej, potem pa so prišle tekme, ko si šel domov, če si izgubil. Velikokrat smo izpadli in sem dobil grenak priokus. Konec koncev te to samo še okrepi kot posameznika in tudi kot ekipo. Veliko je bilo trenutkov, ko smo jokali, na koncu pa je prišel tudi trenutek, o katerem sem ga sanjal kot otrok, da bomo najboljši v Evropi," je spregovoril o reprezentančni poti.

Sprva se je zdelo, da bo finalna tekma v dvorani Sinan Erdem, ki bo za vedno zapisana z zlatimi črkami v zgodovino slovenske košarke, zadnja v reprezentančni karieri, a se je potem predlani vrnil in zaigral še na evropskem prvenstvu, ki ga je Slovenija neslavno sklenila v četrtfinalu. Toda kot pravi, poteze ne obžaluje, kakor tudi ne ničesar drugega na športni poti, ki je bila polna ovir, ki jih je v svojem nepopustljivem slogu znal premagovati. Če bi lahko kaj v karieri spremenil, bi le poskrbel, da ne bi bil poškodovan leta 2009, ko je Slovenija na Poljskem EP-ju končala na četrtem mestu: "Ničesar ne obžalujem. Če se ne bi vrnil v reprezentanco, bi mogoče čez nekaj let rekel, kaj bi bilo pa, če bi se. Tako sem šel. Smo prišli in padli. Na koncu je tudi to treba vzeti za svoje. Vsak človek velikokrat pade, najpomembnejše pa je, kako se pobereš in odreagiraš. Tudi v nadaljnjem življenju bom še velikokrat padel, vem pa, da bom vedno borben in trmast, da se bom pobral. Tudi na zadnjem EuroBasketu smo imeli lepe trenutke, imel pa tudi nekaj težkih. Ničesar ne bi spreminjal."

"Poškodbe so del šport in takrat leta 2009 na primer bi zelo rad igral, a žal ni šlo. Poškodba mi je to preprečila, kot tudi tedaj v finalu NBA-ja. Tega se ne da spremeniti, če bi se lahko vrnil v preteklost, bi pa le to spremenil, da bi bil zdrav. Ne bi spreminjal rezultata. Naj gre potem po svoji poti, samo da bi bil zmožen igrati. Dal bi vse od sebe in na koncu bi bil tudi zadovoljen z rezultatom, če bi bil isti. Vse želje z izjemo ene sem v karieri izpolnil. Manjka šampionski prstan Lige NBA. Žal, a tudi s tem sem se sprijaznil. Zdaj nimam več kaj. Ne vidim se več v košarki. Ni več enaka strast, kot je bila prej. Časa, ki ga zdaj preživim z otrokoma, ne bi zamenjal za nič. To je tisto glavno, kar je tehtnico prevesilo pri odločitvi za upokojitev," je še povedal eden največjih, kar jih je dala slovenska košarka.