V Ljubljani se je iztekel del športne zgodovine. Foto: BoBo
V Ljubljani se je iztekel del športne zgodovine. Foto: BoBo

Odločbo o prekinitvi najemne pogodbe so pri AMTK-ju Ljubljana prejeli že ob koncu lanske sezone in jo z vodilnimi pri Združenju športnih društev Ilirija podaljšali za nekaj mesecev, saj so si 9. maja v Ljubljani želeli izpeljati še zadnjo dirko na stadionu, kamor je nekdaj spidvej privabil tudi več kot 10.000 gledalcev. Resnici na ljubo se v zadnjem obdobju kljub največjim uspehom ljubljanskega kluba toliko ljudi ni več zbralo ob dirkanju dirkačev na motorjih brez zavor. Zadnjo dirko pa je preprečila že znana epidemija.

Ob zadnjem hrumenju motorjev ob uveljavljenem terminu za trening v vseh teh letih ob četrtkih popoldne je bilo predvsem med tistimi izkušenejšimi čutiti obilo grenkobe.

Janez Tomažič je bil na začetku dirkač, potem pa vrsto let gonilna sila sekcije za spidvej in celotnega kluba: "Res je, žalosten dan, če človek preživi na stadionu 57 let ... Koliko je to ur in dni, ker veš, da se moraš posloviti od vsega tega, v kar si šel prostovoljno, v čemer si užival, dobil nove prijatelje, se družil s super ljudmi, ni prijetno. Počasi smo se pripravljali na to, vedno smo upali na najboljše, ampak za zdaj ni še nič."

Predsednik Avto-moto Touring kluba Ljubljana Rado Stojanović nam je razodel tudi nekaj pomembnih podatkov, ki so na koncu privedli do tega, da se je spidvej po 57 letih poslovil od slovenske prestolnice: "To odpoved smo dobili že konec lanske tekmovalne sezone, uspelo se nam je dogovoriti za podaljšanje do 31. junija. Glavni razlog, kot ga lastnik Zveze športnih društev Ilirija navaja, je potreba po postavitvi vadbenih objektov za Nogometni klub Ilirija, ki je tudi osrednji klub Zveze športnih društev Ilirija. V naslednji fazi pravijo, da bodo še dodatno investirali, rekonstruirali nogometno igrišče, celoten stadion itn. Ker je danes lastnina v sistemu, v katerem živimo, svetost, temu ni kaj za oporekati. Težko pa je, da se moramo posloviti ob tem, da smo vse objekte, ki so namenjeni spidveju, zgradili sami – od steze, zaščitnih ograj, dela tribun do garažnih boksov ... Zgradili smo sami s prostovoljnim delom, ampak žal na tuji zemlji, ki je bila nekoč, ko smo to počeli, družbena lastnina."

Ob vseh pogovorih očitno vodilnim pri Iliriji na čelu z Marjanom Dermastijo ni veliko pomenilo niti to, da je ljubljanski spidvejski klub prav v zadnjem obdobju najuspešnejši, da je 18-kratni državni prvak Matej Žagar zagotovo trenutno najbolj prepoznan s tega športnega področja, kjer Ilirija domuje že vrsto let. Janez Tomažič je dodal: "To je samo zadeva, ki pod črto, če jo potegneš, ne pomeni popolnoma nič. Lastnik zemljišča je alfa in omega, in če ti on ne da dovoljenja, da lahko organiziraš dirke, lahko delaš kar koli. Žal smo v takem sistemu, da se vse to da narediti in se tako naredi."

Bi bilo morda kaj drugače, če bi v vseh teh letih tudi AMTK postal del Združenja športnih društev Ilirija, pa nam je razložil predsednik Rado Stojanović: "Mi smo že pred leti, ko so se začeli indici, dali uradno prošnjo, da se včlanimo, če že sobivamo na objektu, kajti drugih društev tako rekoč na tem objektu ni razen nogometnega. Dali smo pobudo, da se včlanimo, da se tudi vključimo kot stranka v postopku, če je to potrebno, da skupaj investiramo, žal smo bili zavrnjeni. Očitno je nogometno društvo tako močno, da želi uveljaviti svoje interese."

Spidvej, spidvej ... v Ljubljani! Nikoli več?

Prvo lovoriko za ljubljanski AMTK je osvojil Franc Žagar, ki je leta 1985 osvojil naziv republiškega prvaka. Le štiri leta pozneje pa je prvi naslov državnega prvaka osvojil Gregor Pintar, ki je bil v četrtek tudi na stadionu v Zgornji Šiški: "Morate vedeti, da se je na tem stadionu zvrstilo kup fantov, uspešnih in manj uspešnih, in kup zgodb, še nihče si pred dvema letoma ni mislil, da se lahko zgodi to."

Ko se zdaj ob tem žalostnem dejanju za spidvej v Ljubljani oziramo v preteklost, je bil več kot očitno prav prihod Pintarjeve generacije v klub najpomembnejši, saj je z že omenjenim naslovom prvaka sledila skorajda popolna prevlada Ljubljane v boju za zmagovalno zvezdico.

Spidveja v Zgornji Šiški ne bo več

Trenutno ima klub le tri dirkače na najvišji ravni domačega spidveja. Daleč spredaj je Matej Žagar, Nick Škorja pa je v Ljubljano prišel iz Laškega in bil tudi del zadnjega treninga v četrtek: "Mene kar boli malo pri srcu. To je bila moja prva proga, kjer sem se preizkusil, tukaj sem se prvič usedel na motor. Domača proga, ena najboljših, najbolj uživam tukaj, se počutiš kot doma. Res škoda in upam, da se nekega dne vrne."

Matej Žagar tako kot skoraj vsi športniki še čaka na začetek nove sezone. Svetovno prvenstvo bi se moralo začeti prejšnjo soboto na Poljskem, kjer je Žagar že prestal dvotedensko karanteno. Poljaki načrtujejo začetek državnega prvenstva čez dva tedna, o tematiki, ki jo obdelujemo danes, pa je najuspešnejši slovenski spidvejist doslej tudi podal svoje mnenje: "Ta novica je zame definitivno žalostna, je pa tako, dokler stadion stoji in je to nekako samo v verbalni različici, ne pride do kosti. Če pa je stadion res podrt, je tam sama ravnina, ta stvar zagotovo ne bo lahka. Treba je biti pozitiven, zdi se mi, da s tem ne bomo izgubili spidveja v Ljubljani. Neke alternative je treba najti. Ne potrebujemo novih Stožic ne vem kje. Spidvej je lahko z majhnim vložkom izredno lep, uspešen stadion z dobro energijo, kjer bo veliko mladih dirkačev. Mene bi samo to veselilo, da kjer koli že bo, da bi se kader mladih dirkačev povečal. Pozitivna stvar je, da pri športu vstaneš in potem to pelješ naprej."

Spidvej se v Ljubljani za zdaj ne bo več vozil, slišali smo za načrte Mestne občine Ljubljana. Kako pa bo na tem področju v prihodnje delovala sekcija za spidvej AMTK-ja Ljubljana? "Ne bo konec, mi bomo še vedno kot društvo imeli spidvejsko sekcijo, z mladimi vozniki, če bodo prišli, bomo poskusili delati na stadionih v Lendavi, Krškem ali pa na Hrvaškem. Največ pa upamo na lokacijo nasproti Trzina, če bo realizirana, lahko nadaljujemo zadevo," je sklenil Tomažič.

Optimizma torej ne manjka. Koliko ga bodo dnevi, tedni, meseci in leta brez voženj na ovalu odnesli, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da je Slovenija nekdaj imela šest stez za spidvej, danes pa ima le še dve – v Krškem in Petišovcih. Ampak kot sem omenil že na začetku, tisti, ki so si želeli miru ob četrtkovih popoldnevih, pa bodo zdaj le prišli na svoj račun.